Jedro

Upravnikov zahtevek iz naslova izdatka za drugega, ki se sicer poravna iz rezervnega sklada, je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti teh sredstev lahko utemeljen le, če takšno zalaganje in delitev zahtevajo posebne okoliščine (npr. posebno naročilo ustrezne večine etažnih lastnikov ali nezadostnost sredstev sklada).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v celoti glasi: „Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožnica je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati tožencu njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 70,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

Obrazložitev

1. V pravdi, ki je izšla iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, je upravnik zoper enega od etažnih lastnikov uveljavljal plačilo stroškov upravljanja (obratovanja in vzdrževanja) in nekaterih drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v kondemnatornem in stroškovnem delu razveljavilo in pravdni postopek ustavilo za dne 1. 11. 2011 plačani znesek 85,39 EUR s pripadki, preostali tožbeni zahtevek za plačilo 441,12 EUR in povrnitev izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo in tožnici naložilo plačilo 188,49 EUR toženčevih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot je pojasnilo, je po delnem umiku tožbe ostalo sporno še plačilo 441,12 EUR stroškov, ki jih je tožnica (z izjemo stroškov za lastne storitve upravljanja) najprej zalagala iz lastnih sredstev, nato pa jih razdelila med etažne lastnike. Zaključilo je, da tožnica za terjatev iz naslova toženčevega prispevka v rezervni sklad ni aktivno legitimirana, glede preostalih stroškov pa ni pojasnila ključa delitve oziroma kako je izračunala toženčev delež, zato pravilnosti njenega izračuna ni bilo mogoče preveriti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v kondemnatornem in stroškovnem delu obdržalo v veljavi za 412,44 EUR in 101,80 EUR izvršilnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi; sklep je za znesek 28,68 EUR razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov (pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem). Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da upravnik ni aktivno legitimiran za prispevek iz naslova sredstev rezervnega sklada (28,68 EUR), sicer pa je sledilo (pri)tožničinim očitkom, da je zadostila trditvenemu bremenu o načinu (ključih) delitve zahtevanih zneskov.

3. Zoper del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila prvostopenjska sodba spremenjena, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Meni, da bo odločitev Vrhovnega sodišča pomembna za zagotovitev enotne uporabe prava in pravne varnosti vseh etažnih lastnikov, saj glede pravilne uporabe določb 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 44. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) o načinu uporabe zbranih sredstev rezervnega sklada in prevzemu obveznosti pravnih prednikov etažnega lastnika iz istega naslova še ni sodne prakse revizijskega sodišča. Pritožbeno sodišče je za utemeljitev povračila investicijskih stroškov (poleg SZ-1, Pogodbe o medsebojnih razmerjih in Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) nepravilno uporabilo Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, ni pa uporabilo določb 119. člena SPZ in 44. člena SZ-1, ki bi ju moralo uporabiti. Ob tem je zagrešilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – v zvezi z 212. členom ZPP). Z zmotnim sklicevanjem na Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb pritožbeno sodišče ni pripomoglo k izpolnitvi tožničinega trditvenega in dokaznega bremena, kar še posebej velja za stroške investicijskega vzdrževanja (sanacije balkonov). Pravilnik namreč velja za stroške obratovanja, in ne za investicijske stroške, za katere etažni lastniki odgovarjajo v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (30. člen SZ-1). Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov, uporabiti pa jih je mogoče le za določen namen (poravnava stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav, odplačevanje v ta namen najetih posojil in zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad; 119. člen SPZ in 44. člen SZ-1). Če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu, etažni lastnik pa nima pravice zahtevati vračila vplačil v rezervni sklad niti zahtevati delitve (119. člen SPZ in 46. člen SZ-1). Etažni lastniki, katerih delež etažne lastnine v vhodu znaša 65,1982 %, so na zboru z dne 12. 4. 2010 potrdili načrt vzdrževalnih del, ki vsebuje sanacijo balkonov, in sklep, da se plačevanje sredstev v rezervni sklad poveča iz 0,40 EUR/m² na 0,50 EUR/m² (A 16). Tožnica pa ni predložila listine, ki bi skladno z drugim odstavkom 26. člena SZ-1 izkazovala način zagotavljanja potrebnih sredstev, in tako ni izkazala tedanjega obsega zbranih sredstev rezervnega sklada, iz katerih naj bi se poravnali stroški sanacije, oziroma ni izkazala načina zagotavljanja morebitnih manjkajočih sredstev s strani vseh etažnih lastnikov. Tožnica je tožencu, ki je stanovanje kupil 29. 3. 2010 (A 5), novembra istega leta izdala račun za strošek investicijskega vzdrževanja v znesku 655,97 EUR, od katerega je odštela le s strani toženca vplačana sredstva v rezervni sklad v znesku 217,44 EUR (A 10); skupaj je torej od njega zahtevala 438,53 EUR investicijskih stroškov. Ker ni trdila in dokazala, da je za sanacijo uporabila vsa zbrana sredstva rezervnega sklada, kot tudi ne, da so morebitna manjkajoča sredstva prispevali vsi etažni lastniki v skladu s svojimi solastniškimi deleži, SPZ in SZ-1 pa ne določata, da novi etažni lastnik prevzame neplačane obveznosti svojih pravnih prednikov do rezervnega sklada, je od toženca neutemeljeno zahtevala povračilo investicijskih stroškov.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama. Nanjo je odgovorila toženka, ki se strinja z njenimi razlogi in ji dodaja svoje, smiselno pa se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožničine pritožbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Zoper izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, sodišče ne bi moglo dopustiti revizije (četrti odstavek 367. člena ZPP v zvezi z osmim odstavkom 458. člena ZPP). Takšno odločbo lahko tožilstvo izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (drugi in tretji odstavek 385. člena ZPP). Tožilstvo utemeljeno meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi lahko pomembna z vidika razvoja prava skozi sodno prakso. Terja namreč odgovor na vprašanje ustrezne uporabe sredstev rezervnega sklada oziroma delitve stroškov vzdrževanja, ki zadeva velik delež prebivalstva, revizijsko sodišče pa ga še ni obravnavalo.

7. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se je Vrhovno sodišče omejilo na preizkus kršitev, ki jih glede navedenega vprašanja uveljavlja tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP), z izjemo relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Tožilstvo utemeljeno opozarja na materialnopravno napako pravnomočne prisoje stroškov vzdrževanja. Pravilno je v zahtevi za varstvo zakonitosti izraženo stališče, da Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb ne pripomore h konkretizaciji zahtevanega deleža stroškov vzdrževanja. Tam predpisana merila delitve namreč ne veljajo za vse stroške upravljanja, temveč le za obratovalne stroške (1. člen in III. poglavje Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb). Delitev stroškov vzdrževanja in preostalih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, načeloma sledi solastniškim deležem, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (prvi odstavek 30. člena SZ-1).

9. V obravnavanem primeru tožnica svojega trditvenega bremena glede stroškov vzdrževanja ne bi izpolnila niti s konkretizacijo toženčevega solastninskega deleža. Upravnik, ki v pravdi od posameznega etažnega lastnika zahteva povračilo zanj potrošenih izdatkov (197. člen OZ), mora posebej utemeljiti zalaganje stroškov vzdrževanja, saj so njihovi poravnavi namenjena sredstva rezervnega sklada, na katerih je vzpostavljen poseben pravni režim. Sredstva rezervnega sklada je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav, za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, ter za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad (prvi odstavek 44. člena SZ-1 in četrti odstavek 119. člena SPZ), etažni lastnik pa nima pravice zahtevati vračila vplačil v rezervni sklad niti zahtevati delitve (46. člen SZ-1 in peti odstavek 119. člena SPZ). Upravnikov zahtevek iz naslova izdatka za drugega, ki se sicer poravnava iz rezervnega sklada, je zaradi stroge namenskosti in nepovratnosti teh sredstev lahko utemeljen le, če takšno zalaganje in delitev zahtevajo posebne okoliščine (npr. posebno naročilo ustrezne večine etažnih lastnikov ali nezadostnost sredstev sklada). Okoliščin, ki bi v konkretnem primeru utemeljevale delitev stroškov vzdrževanja mimo rezervnega sklada, tožnica ni zatrjevala, poleg tega pa je tudi zmotno izračunala višino terjatve. Iz njenih navedb je razbrati, da je skupni znesek stroškov vzdrževanja pomnožila z deležem, ki naj bi odpadel na toženca, od tako dobljenega zneska pa je odštela (le) znesek, ki ga je slednji vplačal v rezervni sklad (217,44 EUR). Tovrsten izračun je zmoten, ker so sredstva rezervnega sklada skupna lastnina etažnih lastnikov, na kateri deleži niso določeni, zaradi česar ni mogoče govoriti o stanju dela teh sredstev, ki pripadajo posameznim etažnim lastnikom, temveč le o stanju sredstev rezervnega sklada kot celote.(1) Skupnega stanja teh sredstev, s katerimi gospodari (prvi odstavek 43. člena SZ-1), tožnica kljub ugovoru toženca ni razkrila. Zaradi nezadostnosti trditvene podlage glede povrnitve stroškov vzdrževanja, na katero je tožilstvo utemeljeno opozorilo, je njen zahtevek v tem delu neutemeljen.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki utemeljeno graja stališče o utemeljenosti stroškov vzdrževanja, glede preostalih stroškov ni obrazložena. Uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava zato zahteva vsebinsko razmejitev zahtevanih stroškov znotraj izpodbijanega obsodilnega dela (412,44 EUR). Tožničino še sporno terjatev skladno z ugotovitvami sodišč nižjih stopenj opredeljujejo investicijski, obratovalni in drugi stroški za mesec november 2010 (račun št. 332772 z dne 8. 11. 2010, priloga A 10), njihova vsota pa presega sporni oziroma prisojeni znesek. Omenjeni račun za plačilo zneska 525,12 EUR namreč po neprerekanih trditvah tožnice ni bil poravnan v celoti, ampak le delno, zato je na tej podlagi od toženca zahtevala še 441,12 EUR. Omenjene trditve razkrivajo toženčevo delno plačilo obravnavanega računa v znesku 84,00 EUR in sestavljajo dejansko podlago spora, saj jih toženec ni zanikal (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

11. Za primere, ko delno plačilo ne zadošča za poravnavo vseh obveznosti med strankama, zakon določa vrstni red vračunavanja (287. člen OZ). Ker ni bilo trditev o dolžnikovi izjavi o vračunavanju, obveznosti pa so enake, bi se morale poravnati sorazmerno (četrti odstavek 287. člena OZ). Vendar je pravkar omenjeno pravilo treba razumeti tako, da se delna izpolnitev lahko upošteva le na račun obveznosti, ki obstaja.(2) Tožilstvo je v konkretni zadevi utemeljeno opozorilo na neobstoj toženčeve obveznosti v zvezi z investicijskimi stroški (440,43 EUR), pravnomočna zavrnitev zahtevka glede sredstev rezervnega sklada (28,68 EUR) pa ni bila izpodbijana. Toženčevo plačilo v znesku 84,00 EUR je torej mogoče upoštevati le glede preostalega dela računa št. 332772 z dne 8. 11. 2010, ki plačanega zneska ne dosega. Ker se po navedenem izkaže, da je toženec plačal celotno tožničino (obstoječo) terjatev iz iztoževanega računa, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu utemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu spremenilo tako, da je tožničino pritožbo v tem delu zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v istem obsegu potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). Zaradi večje jasnosti je v izrek te sodbe povzelo celotno vsebino spremenjene drugostopenjske sodbe.

12. Spremenjeni izid pritožbenega postopka je vplival tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora tožencu povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora nanjo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je sodišče v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 70,27 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v znesku 48,00 EUR, povečana za 20 % iz naslova materialnih stroškov in 22 % DDV). Toženec je od teh stroškov zahteval še zakonske zamudne obresti, ki mu gredo od prvega naslednjega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka (četrti odstavek 458. člena ZPP in prvi odstavek 299. člena ter prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Primerjaj V. Rijavec v Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 576. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 474/1998 z dne 10. 6. 1999.