Jedro

Obstoj dogovora o prenosu lastninske pravice na tožnika je odločilnega pomena, ker je prva toženka prav s sklenitvijo tega dogovora pri tožniku povzročila zmoto, v kateri ga je držala z namenom, da bi ga napeljala k odstopu dednega deleža. Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila. Vsi dokazi (tako ustni kot pisni) so enakovredni. Zapis dogovora bi kvečjemu olajšal dokazovanje, ne pomeni pa njegova odsotnost, da sklenitve ustnega dogovora ni bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 560,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - razveljavilo izjavo tožnika o odstopu dednega deleža do 2/6 po pokojnem A. A., toženki B. B., ki jo je podal na zapuščinski obravnavi v zadevi II D 1958/2018 dne 15. 2. 2019 (1. točka izreka); - ugotovilo, da je nična pogodba o preužitku z dne 3. 9. 2019, sklenjena v notarskem zapisu med preužitkarico B. B. in prevzemnikom C. C. (drugi toženec) v delu, ki se nanaša na solastniški delež do 1/6 nepremičnine z ID znakom 0000-000/1 (2. točka izreka); - ugotovilo za neveljavno vknjižbo lastninske pravice na podlagi gornje pogodbe pri gornji nepremičnini v korist imetnika C. C. in da se ta izbriše ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se vknjiži lastninska pravica do 1/6 omenjene nepremičnine v korist prejšnje imetnice B. B. (3. točka izreka); - ugotovilo, da je neveljavna vknjižba pravice rabe, služnosti stanovanja v korist imetnice B. B. in se vzpostavi prejšnje stanje vpisov tako, da se izbrišeta (4. in 5. točka izreka); - toženki B. B. naložilo izstavitev listine z dovoljenjem, da se pri gornji nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist imetnika D. D. (tožnik) do 1/6 (6. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi vlagata toženca pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka s povrnitvijo pravdnih stroškov, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker gre za zelo obširno pritožbo (na 19 straneh), jo pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema v posameznih sklopih v bistvenih delih, pri čemer velja pojasniti, da se posamezne navedbe/očitki v pritožbi večkrat ponavljajo.

Navajata, da je sodišče prve stopnje odločalo v okviru pomanjkljive trditvene podlage tožnika, na kar sta opozorila že v drugi pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2021, dodatno pa še v četrti vlogi z dne 7. 1. 2022, česar sodišče ni upoštevalo. Glede na v pritožbi povzeto trditveno podlago do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki jo je lahko sodišče upoštevalo ob ustrezni pravni konkluziji, in se nanaša na dve sporni vprašanji, ki ju je izpostavilo pravilno tudi sodišče (ali je med tožnikom in toženko obstajal dogovor, da mu slednja po zaključku postopka podari stanovanje v spodnji etaži hiše, ki ga zaseda z družino, ter ali je bila izjava tožnika o odstopu dednega deleža toženki na zapuščinski obravnavi po zapustniku dana v zmoti), meni, da bi tožnik lahko v tožbi zahteval le sklenitev darilne pogodbe in tako tožba, kot jo uveljavlja tožnik, ni sklepčna. O tem se sodišče ni izreklo, ni navedlo ustreznih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravočasno trditveno podlago tožnika, podano do zaključka prvega naroka, korigiralo z dodajanjem trditev s sklicevanjem na tožnikovo izpoved, kar ni dovoljeno, ker pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Gre za dejstva, da naj bi bilo teh dogovarjanj/dogovorov več. Iz trditvene podlage izhaja, da naj bi bil sklenjen le en dogovor. V trditveni podlagi tudi ni bilo podatkov o lokaciji in času sklenitve tega zatrjevanega sporazuma. To naj bi izhajalo le iz izpovedi tožnika in njegove partnerke E. E. na izrecno vprašanje sodnice. Kraj in čas dogovora je bil dopolnjen šele z njunima izpovedbama, ki jih pritožba povzema. V nadaljevanju povzema tudi izpoved priče F. F., ki naj bi bil pri dogovoru prisoten. Iz njegove izpovedi je razvidno, da ni bil navzoč na sestanku v stanovanju, o katerem sta govorila tožnik in njegova partnerka, o njem ni vedel ničesar, saj je govoril o srečanju oziroma sestanku tožnika s toženko v drugem stanovanju hiše ob približno istem času, to pa lahko pomeni, da priča na sestanku, o katerem trdi tožnik, ni bil prisoten in je očitno govoril o povsem drugem srečanju, na katerem naj bi bila prisotna tudi toženec in njegova žena. Očitno je, da se srečanje, o katerem je govorila priča F. F., ni zgodilo, saj trditvene podlage o tem, da bi bilo več dogovorov, ni bilo. Glede na to, da sta tožnik in njegova partnerka potrdila dogovor, toženka pa ga je zavrnila, je glede na vprašanje, ali je res prišlo do sklenitve dogovora, kot ga zatrjuje tožnik, bistveno pričevanje tožnikovega brata F. F., ki pa o srečanju kakšen teden pred zapuščino po pokojnem v stanovanju, kjer bivata tožnik in partnerka, ni vedel ničesar povedati. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja/sklenitve dogovora, saj je sodišče tudi zmotno ocenilo izpoved toženke, ki jo je iztrgalo iz konteksta in ni upoštevalo njenega celotnega pričanja, iz katerega bi, če bi ga sodišče preizkusilo dovolj kritično in v primerjavi z ostalimi dokazi strank, ugotovilo, da z izpovedjo ni potrdila/priznala sklenitve dogovora. O tem je toženka opozorila sodišče že v peti pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2022, iz katere je razvidno, zakaj s svojo izpovedbo ni priznala obstoja kakršnega koli dogovora s tožnikom. Celotna vsebina izpovedi toženke kaže drugače, kot ugotavlja sodišče, ki s povzemanjem enega dela izpovedi izkrivlja dejansko vsebino in pomen izpovedi. V kolikor je toženka prigovarjala tožniku, naj se v njeno korist odpove dedovanju oziroma ji odstopi delež, to ne dokazuje, da naj bi bil pred zapuščinsko obravnavo sklenjen dogovor, kot ga navaja tožnik. Prošnje toženke ne izkazujejo obstoja kar več dogovorov, ki naj bi jih sklenila s tožnikom. Sodišče bi moralo razlikovati morebiten obstoj oz. sklenitev dogovora teden dni pred zapuščinsko obravnavo od morebitne prošnje toženke, da naj se tožnik in njegov brat F. F. odpovesta svojemu deležu v njeno korist, zato ker se boji, da bi se ji zgodilo tisto, kar se je zgodilo njeni materi.

Tudi zapis v izpodbijani sodbi o zelo verjetnem omenjanju prepisa že pred zapuščinsko obravnavo kaže, da sodišče ni prepričano, da je bil dogovor sklenjen, zato je odločitev nepravilna.

Sodišče z navajanjem, kakšni naj bi bili odnosi med tožnikom in prvo toženko, o tem, kako naj bi ji zaupal in podobno, opravičuje dejstvo, da je bil tožnik premalo skrben, če je bil dejansko sklenjen tak dogovor, kot ga zatrjuje. Tožnik ni zahteval sklenitve v pisni obliki. Normalno bi bilo, da bi bil zatrjevani dogovor sklenjen v pisni obliki. Tožnik je podal svojo izjavo o odstopu deležev v korist toženke povsem svobodno. Takrat tožnik ni imel nobene zaveze ali obljube s strani prve toženke. Šele po zapuščinski obravnavi je očitno spremenil svojo voljo, kar pa je prepozno, saj v trenutku odstopa svojega deleža ni bilo nobenega dogovora s toženko. Do tega je očitno prišlo kasneje, ko mu je oče prigovarjal, da si je z odstopom deleža škodil. Da je temu tako, je razvidno iz izpovedi priče G. G., toženčeve žene, o tem, kaj naj bi ji tožnik povedal naslednji dan po zapuščinski obravnavi, ko mu je oče povedal, da si je z odstopom deleža škodil. H. H. je izpovedal, da je bil med tožnikom, njegovim bratom in njim dogovor glede delitve premoženja po starših, kar sta tožnik in priča F. F. zanikala, kar kaže na njuno neverodostojnost. Z izpovedjo priče H. H. je potrjeno, da je sinu - tožniku očital nepremišljeno ravnanje na obravnavi. Izpovedi teh prič izkazujejo, da tožnik na dan obravnave in dan potem ni ničesar vedel o kakršnem koli dogovoru oz. obljubi prve toženke. Zgodba o sklenitvi dogovora teden dni pred obravnavo je nastala šele po zapuščinski obravnavi. Gre za izmišljeno zgodbo. Dogovor ni bil sklenjen in zato tožnik ni bil v nikakršni zmoti ali prevari, kot zatrjuje.

Zmotne so ugotovitve sodišča glede vlaganj tožnika v spodnje stanovanje. Glede na izpovedi tožnika, njegove žene, očeta in brata in drugih so bila vlaganja že davno pred tem, ko naj bi prišlo do sklenitve dogovora. Zato ti vložki niso bili posledica zatrjevane sklenitve dogovora. Tudi v primeru, da bi bila vlaganja po zapuščinski obravnavi, ta ne izkazujejo dejanske sklenitve dogovora. Tudi morebitna pomoč tožnika in njegovega brata dedku in babici v ničemer ne izkazuje sklenitve spornega dogovora.

Nasprotujeta oceni sodišča o prispevanju tožnika in njegove žene k nakupu centralne kurjave. Tožnik bi lahko prispevek k nakupu te stvari dokazal le tako, da bi predložil listinski dokaz, pa ga ni. Dokaznega bremena tožnik ni uspel izpolniti, ker ni predložil potrdila o plačilu.

Z zaslišanimi pričami, ki jih omenja izpodbijana sodba, je bilo potrjeno, da so bili odnosi med tožnikom in dedkom in babico na drugi strani turbulentni, da je prihajalo do sporov zaradi posameznih ravnanj tožnika, predvsem zaradi postavitve stene brez soglasja in neplačevanja stroškov. Nejasna je navedba sodišča, da ne verjame, da so ta ravnanja oz. dogodki pripomogli k drugačni odločitvi prve toženke. Ne ve se, kaj naj bi bila ta odločitev toženke. Bivanje tožnika v spodnjih prostorih je bilo ves čas začasna rešitev, saj je govoril, da bo odšel iz hiše na svoje. Sicer pa je nepomembno dejstvo, ali je bilo bivanje začasno ali stalno, saj to nima vpliva na vprašanje, ali je bil sklenjen dogovor ali ne.

Glede trditev toženke, da je bilo bivanje tožnika v spodnjem stanovanju le začasna rešitev, sodišče upošteva le izpovedi tožnika, njegovega brata in njunega očeta, ne pojasni pa, zakaj ne upošteva tudi izpovedi prve toženke, drugega toženca in prič, ki sta jih predlagala.

Čeprav se sodišče glede spornosti nakupa lovorikovcev ni opredelilo, ker to ni predmet postopka, pa toženca menita, da je bil problem izpostavljen zato, da sta pojasnila, kakšno je bilo sicer ravnanje tožnika. Zgodba glede odtujitve lovorikovcev izkazuje tožnikovo neverodostojnost in neresničnost izjav.

Sklenitev zatrjevanega dogovora ni dokazana, ker ključna priča F. F. ni potrdila, da bi bil dogovor sploh sklenjen. Sodišče s tem, ko je navedlo, da se je toženka ukvarjala s skrbjo, da se nanjo prenesejo dedni deleži, kar toženka ne zanika in o čemer je sklepalo iz izpovedi prič H. H., I. I. in J. J., neustrezno potrjuje morebitno sklenitev dogovora, saj skrb ne izkazuje obstoja dogovora. Toženkino izražanje želje o odstopu dednih deležev v času krsta tožnikove hčerke septembra 2018, kar je več kot pet mesecev pred zapuščinsko obravnavo, ne dokazuje, da je bil pred zapuščinsko obravnavo sklenjen kakršen koli dogovor med tožnikom in prvo toženko. Izpovedi prič I. I. in J. J. ne dokazuje ničesar.

Neumesten je očitek sodišča, da toženca nista predložila listine, o kateri je priča G. G. izpovedovala. Glede na njeno izpoved, da ji je priča E. E. že v letu 2017 pokazala napisano pismo pokojnega tasta A. A., s katerim je zahteval, da se tožnik in njegova žena izselita iz stanovanja, tega pisma priča in toženca niso imeli nikoli v posest, zato ga toženca nista mogla predložiti.

Da se sodišče ni držalo okvira tožnikove trditvene podlage do zaključka prvega naroka, kaže zapis v sodbi, da je prva toženka z obljubami, da bo s tožnikom v roku enega meseca po zapuščinski obravnavi sklenila darilno pogodbo, pri tožniku povzročila zmoto in ga v njej držala z namenom, da ji je odstopil dedni delež. Sodišče je kar iz ednine, torej obljube, ki naj bi bila dana na srečanju teden dni pred zapuščinsko obravnavo, preskočilo na množino, kar pomeni, da je štelo, da je prva toženka podala več obljub, za te obljube pa očitno štelo vse prošnje prve toženke tožniku in njegovemu bratu, naj ji odstopita delež.

Ker dogovor ni bil sklenjen, je posledično nepravilna ugotovitev sodišča, da je toženka s sklenitvijo preužitkarske pogodbe ravnala v nasprotju s sklenjenim dogovorom s tožnikom.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih procesnih napak. Vsa odločilna dejstva je pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. Pri tem je upoštevalo tudi navedbe in ugovore tožencev, ki po njunem mnenju utemeljujejo zavrnitev zahtevka in se do njih (če ne izrecno, pa posredno) opredelilo. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožnikovo trditveno podlago (do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo). Tudi je ni korigiralo z dopolnitvijo izpovedb, torej da bi odločalo izven okvira trditev, ki jih je tožnik podal. Ni širilo podlage s sklicevanjem na izpoved tožnika ali njegovega brata F. F. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila trditvena podlaga tožnika zadostna oziroma ni bila pomanjkljiva. Res v trditveni podlagi ni bilo navedb o točnem kraju in datumu glede sklepanja dogovora, o katerem je tožnik naknadno izpovedoval, a je podal časovni okvir (da se je to dogajalo nekaj časa pred zapuščinsko obravnavo po pokojnem A. A.). Ni šlo za en moment sklenitve/sklepanja, temveč je šlo za več srečanj/dogovarjanj. Bistveno je, da je iz tožnikove trditvene podlage razbrati, da je obstajal dogovor, kot ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, in da je bilo več dogovarjanj/pogovarjanj. Dogovarjanje v zvezi z odstopom dednega deleža toženki z njeno hkratno zavezo, da mu bo kasneje prenesla lastninsko pravico na stanovanju v spodnji etaži hiše, v kateri je (tedaj) živel s svojo družino, je potrditvah tožnika trajalo dlje časa. Tožnik je že v tožbi navajal, da sta bila pri dogovarjanju navzoča tudi njegova partnerka in brat. Tudi v kasnejši (pravočasni) vlogi je tožnik ponovil svoje trditve, da je pri dogovorih sodeloval njegov brat. Navajal je tudi, da ga je toženka večkrat prepričevala v prenos dednega deleža in tudi večkrat klicala. Tudi iz povzemanja tožnikovih trditev v pritožbi je navedeno moč razbrati.

7. Pravilno je bil zavrnjen ugovor o nesklepčnosti tožbe kot tudi ugovor pasivne legitimacije tožencev. Sodišče prve stopnje je strnjeno podalo razloge o tem, očitek o procesni kršitvi zato ni podan. Naziranje tožencev, da bi lahko tožnik uveljavljal le sklenitev darilne pogodbe zoper prvo toženko, je zmotno. Uveljavljani zahtevek je v luči tožnikovih trditev pravilno oblikovan in postavljen zoper oba toženca, saj se z njim lahko doseže željeno pravno posledico. Obstoj dogovora o prenosu lastninske pravice na tožnika je odločilnega pomena iz razloga, ker je potrditvah tožnika prav z njegovo sklenitvijo prva toženka pri njem povzročila zmoto, v kateri ga je držala z namenom, da bi ga napeljala k odstopu (svojega in odstopljenega bratovega) dednega deleža. 8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec uspel dokazati, da je bil med tožnikom in prvo toženko sklenjen zatrjevani dogovor. Čeprav je sodišče prve stopnje na enem mestu zapisalo, da je toženka tožniku zelo verjetno omenjala prepis pred zapuščinsko obravnavo, je iz celovitih razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je bilo sodišče prve stopnje o sklenitvi dogovora med tožnikom in toženko z vsebino, kot jo zatrjuje tožnik, prepričano.

9. Neuspešno je pritožbeno izpostavljanje/povzemanje večjega dela izpovedi toženke in tožnikovega brata F. F. Čeprav priča res ni izpovedovala o dogodku, ki sta ga opisovala tožnik in njegova žena, je iz njegove izpovedi razbrati, da je pri enem izmed dogovarjanj očitno bil prisoten in je potrdil vsebino dogovora, kot ga je opisoval tožnik. Da je bilo teh več, je potrdil tudi tožnik in nenazadnje tožnikova žena E. E., čeprav sta konkretno govorila le o enem, a vsi so se odvijali intenzivno v času pred zapuščinsko obravnavo po pokojnem A. A. 10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem obstoja dogovora dokazno ocenilo tudi toženkino izpoved (v povezavi z drugimi dokazi), ki je ni ocenjevalo iztrgano iz konteksta. Čeprav sta toženca po njeni izpovedi vložila vlogo, v kateri sta podala razlago in lastno oceno vsebine njene izpovedi, sodišče prve stopnje nanjo ni vezano. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Z drugačno dokazno oceno toženkine izpovedi je odgovorjeno, da sodišče prve stopnje ne sprejema toženkine razlage svoje izpovedi. Pritožbeno sodišče ne dvomi v njeno pravilnost, ker je prepričljiva. Odsotnost povzemanja njene celotne izpovedi v izpodbijani sodbi tega ne spremeni. Tudi po prebiranju pritožbenega povzetka toženkine izpovedi (kot tudi celovite izpovedi v spisu) pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom/razlagi sodišča prve stopnje, da je toženka, čeprav je sprva ob zaslišanju zanikala obstoj kakršnega koli dogovora s tožnikom (tako glede odstopa deleža kot hkratne zaveze o prenosu lastninske pravice na stanovanju na tožnika), na podlagi dodatnih zaslišanj z izpovedjo le potrdila, da je bilo pred zapuščinsko obravnavo omenjeno in dogovorjeno (obljubljeno), da bo na tožnika (kasneje) prepisala lastništvo stanovanja v spodnji etaži, ob njegovem odstopu dednega deleža po pokojnem dedku oziroma možu. Protispisne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj dogovora le zaradi okoliščine, da je prva toženka prepričevala tožnika, da ji odstopi dedni delež po pokojnem. Prošnje predstavljajo del dogovarjanj, toženka pa v pritožbi ne pojasni, zakaj pa bi ji tožnik odstopil dedni delež in s tem delež na sporni nepremičnini, ob tem, da v njej (skoraj vse življenje) živi. Pogovori toženke z drugimi deležniki (na krstu 2018 pred zapuščinsko obravnavo) o tem, da želi, da se dedni deleži prenesejo nanjo, kažejo, da je kasneje glede na vse okoliščine primera (dogajanj) prišlo do sklenitve dogovora. Odsotnost zapisa dogovora v pisni obliki pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne omaje. Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu. Stranka ni dolžna dokazati trditev z listinskimi dokazi, te lahko dokazuje s pričami, še posebej v konkretnem primeru, ko se trdi ustni dogovor. Vsi dokazi (tako ustni kot pisni) so enakovredni. Zapis dogovora bi kvečjemu olajšal dokazovanje, ne pomeni pa njegova odsotnost, da sklenitve ustnega dogovora ni moglo biti (oz. ni bilo).

11. Neutemeljeno je pritožbeno problematiziranje, kaj naj bi tožnikov oče povedal naslednji dan po zapuščinski obravnavi tožniku. Izpovedba tožnikovega očeta, da misli, da je tožnik nepremišljeno ravnal, in izpoved brata F. F., da ju je njun oče (torej H. H.) pred zapuščinsko obravnavo opozarjal glede odstopanja deleža babici, kažejo le to, da bi se tožnik lahko bolj zavaroval za varstvo svojih pravic, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je babica pred odstopom deleža zagotovila, da bo nanj kasneje prepisala stanovanje v spodnji etaži. Neprepričljivo je pritožbeno navajanje, da je zgodba o sklenitvi dogovora nastala šele po zapuščinski obravnavi, saj toženca v pritožbi niti ne pojasnita, zakaj naj bi tožnik kar odstopil podedovani delež in se odpovedal vsem upravičenjem (ki bi mu šla) v hiši, v kateri živi praktično celotno življenje. Tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedi priče H. H. o dogovoru s tožnikom in njegovim bratom, da naj bi tožniku pripadalo premoženje po njegovi mami, tožnikovemu bratu pa očetovo, ne ovrže pravilnosti izpodbijane odločitve, saj trditve tožnika o odstopu dednega deleža po pokojnem (preko svoje matere, ki je umrla pred pokojnim), ob hkratnem zagotovilu toženke, da bo nanj prepisala spodnje stanovanje, niso izven okvira izpovedanega.

12. Pravilne so po presoji pritožbenega sodišča tudi ugotovitve izpodbijane sodbe glede odnosov in konfliktov tožnika s pokojnim dedkom in babico in glede vlaganj v sporno stanovanje v pritličju. Ne drži, da so bila vlaganja (tudi s strani tožnika) v spodnje stanovanje hiše, ki ga zaseda tožnik z družino (v srednji etaži biva toženka, v zgornji pa toženec z družino), opravljena davno pred zapuščinsko obravnavo po pokojnem. Iz izpovedi prič, ki jih omenja pritožba, je lahko razbrati, da so bila vlaganja opravljena tudi po smrti zapustnika in po zatrjevanem dogovoru, to potrjujejo tudi listine v spisu o nakupu posameznih stvari, ki so datirane s kasnejšim datumom.1 Tožnik si je preurejal nepremičnino, ko si je pričel ustvarjati družino. Odnosi niso bili samo turbulentni oz. konfliktni zaradi različnih dogodkov oz. ravnanj tožnika, s tem, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so ti odnosi dolgo časa bili dobri. Očitno so obstajala nesoglasja glede posameznih ravnanj tožnika na nepremičnini in s plačevanjem računov oziroma z njegovim prispevanjem k (posameznim skupnim) stroškom, kar potrjujejo dokazi.2 Določeni spori so se odvili že pred sporno zapuščinsko obravnavo, niso pa bili odnosi po smrti dedka povsem porušeni, to so očitno postali po ugotovitvi sodišča prve stopnje šele poleti 2019. Da je temu tako, potrjujejo tudi v postopku podane trditve tožencev. Ravno vlaganja tožnika v nepremičnino in pestri odnosi in (neizpodbijano ugotovljena) medsebojna pomoč bivajočih v hiši kažejo, da je bilo med njimi vzpostavljeno soglasje glede uporabe sporne nepremičnine. Vlaganja in odnosi so okoliščine, ki utrjujejo sklep, da je do dogovora med tožnikom in toženko očitno prišlo. Nerazumljivo in neživljenjsko je, da bi se tožnik temu, kar je vlagal, kar odpovedal. Konfliktnost razmerja o načinu bivanja, ob potrditvi ostalih dokazov, kaže na obstoj zatrjevanega dogovora. Prepričljivo je razlogovanje izpodbijane sodbe, da se tožnik svojemu deležu v korist toženke, če ne bi prišlo do sklenitve dogovora, ne bi odpovedal, ob tem, da je v stanovanju živel in še vedno z družino živi, možnosti, da bi z družino živel kje drugje, pa ni imel. Zakaj naj bi tožnik prepustil vsa upravičenja, ki bi mu sicer pripadala, pritožba konkretno niti ne pove. Ob tem, da je tožnica tekom postopka trdila, da ni bilo nikoli in nikdar kakršnih koli dogovarjanj s tožnikom3 (niti z drugimi), hkrati pa je želela dobiti/ohraniti celotno premoženje po zapustniku, je neprepričljivo pritožbeno zavzemanje, da dogovor, kot je bil zatrjevan in ga je sodišče prve stopnje dokazno ugotovilo, v danih okoliščinah ni bil sklenjen. Ugotovljene okoliščine glede odnosov v družini, ki kažejo tudi neko zaupanje tožnika do babice (prve toženke), so pomembne pri presoji, da je bilo vzpostavljeno medsebojno bivanje, ki potrjuje obstoj dogovora.

13. Tudi okoliščina, da bivanje tožnika v spornem stanovanju v pritličju hiše ni bila začasna ureditev, dodatno potrjuje obstoj dogovora, torej, da je bilo (pred zapuščinsko obravnavo po pokojnem A. A.) obljubljeno s strani toženke, da bo tožniku podarila spodnje stanovanje (po zapuščinski obravnavi) v zameno, da ji odstopi svoj delež. O odločilnih dejstvih so v izpodbijani sodbi podani razlogi. V pravilnost ugotovljenega pritožbeno sodišče ne dvomi. Izpodbijanje dokazne ocene je pavšalno, saj je iz razlogov razvidno, zakaj sodišče prve stopnje verjame tožniku, da bivanje ni bilo začasno dogovorjeno oziroma začasna rešitev. Katerih izpovedb toženke, drugega toženca in priče G. G. ter ostalih prič tožencev sodišče prve stopnje v zvezi z navedeno okoliščino ni upoštevalo oziroma jim ni verjelo, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je priča G. G. izpovedala (list. št. 184), da se niso nikoli pogovarjali o tožnikovemu trajanju bivanja v hiši, smiselno podobno je povedal tudi drugi toženec, prva tožnica pa je le pavšalno izpovedovala, da se je imel tožnik namen izseliti iz hiše v roku petih let. Okoliščina, da je tožnik v preteklosti ob kakšnem sporu izrekel, da se bo izselil iz stanovanja na svoje, drugačne odločitve ne ponuja.

14. Očitki tožencev glede lovorikovcev so bili pravilno zavrnjeni, saj niso predmet postopka. Morebitna neverodostojnost dela izpovedi posamezne stranke ali priče glede določenega (neodločilnega) dejstva pa tudi še ne pomeni, da je njena izjava (glede drugih dejstev) v celoti neverodostojna.

15. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost (v 26. točki izpodbijane sodbe) presoje sodišča prve stopnje, da bi morala toženca predložiti listino, o kateri je izpovedovala priča G. G., da ji jo je pokazala priča E. E. Vendar to nima negativnega vpliva na odločitev. Četudi je res, da bi pokojni (v letu 2017) pisno zahteval od tožnika in njegove partnerke, da se izselita iz pritličnega stanovanja, je dejstvo, da se tožnik ni nikoli izselil in pokojni tudi ni udejanjil/izpeljal zahtevanega. Da bi toženka, pokojnikova žena, o tem kaj vedela, ni izpovedovala. Vzpostavljeno razmerje bivajočih o načinu uporabe nepremičnine je taka okoliščina, ki z drugimi dokazi potrjuje obstoj dogovora.

16. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost zaključka, da je toženka z obljubo, da bo s tožnikom v roku enega meseca po zapuščinski obravnavi sklenila darilno pogodbo, pri tožniku povzročila zmoto in ga držala v njej z namenom, da ji odstopi svoj dedni delež. Zapis v 27. točki izpodbijane sodbe, ko sodišče sicer omenja več obljub, glede na celotno obrazložitev sodbe nima odločilnega pomena, saj je iz nje razvidno, da je govora o eni obljubi, ki se je ob večkratnih dogovarjanjih in priložnostih omenjala. Zato zapisano ne predstavlja kršitve trditvene podlage, kot zmotno meni pritožba.

17. Ob dejstvu, da je bil dogovor med tožnikom in prvo toženko v omenjeni vsebini sklenjen, in ob ugotovljenem v izpodbijani sodbi, da je toženka ravnala v nasprotju z njunim dogovorom s sklenitvijo preužitkarske pogodbe v septembru 2019, sklenjene med tožencema, s čimer je prikrajšala tožnika za vknjižbo lastninske pravice na spornem delu nepremičnine in tako ravnala v nasprotju z moralnimi načeli, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero se vzpostavlja lastninsko stanje – solastniški delež do 1/6 na predmetni nepremičnini v korist tožnika (ki mu gre po pokojnem dedku). Ker pritožba zgolj v posledici neutemeljenega zavzemanja o nesklenitvi dogovora izpodbija vse nadaljnje točke uveljavljanega tožbenega zahtevka, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

18. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta stroške v zvezi z njo, tožniku pa sta dolžna povrniti njegove stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo v višini 560 EUR (750 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniška tarifa – OT, povečano za 2 % materialnih stroškov (15 točk) po 3. odst. 11. člena OT, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV). Priznane stroške mu morata plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od naslednjega dne od izteka paricijskega roka dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti.

1 Priloge A9- A17 2 Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval tudi k nakupu peči za centralno kurjavo, je obrazložena. Da je pravilna, je nenazadnje lahko razbrati tudi iz toženčeve izpovedi, da tožnik ni finančno prispeval toliko, kot so se dogovorili. 3 Izpovedovala je celo, da se z nobenim ni nikoli pogovarjala, da bi mu dala hišo, ker je njena, hkrati pa je iz njenega ravnanja s sklenitvijo preužitkarske pogodbe razvidno drugače.