Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-9/2025/9(1221-13) z dne 5. 3. 2025 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 26. 1. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 3. 1. 2025 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito vnesen v evidenco 2. 10. 2024 s strani Republike Bolgarije (v nadaljevanju Bolgarija). Toženka je 16. 1. 2025 prejela odgovor, da na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Bolgarija sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Tožnik je v osebnem razgovoru v bistvenem povedal: (i) da se bo vrnil v Bolgarijo, če se mora, vendar to zanj predstavlja tveganje, saj se ne želi vrniti v svojo izvorno državo; (ii) ob nastanitvi v Bolgariji razmere niso bile primerne, saj niso bile takšne, kot so v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija), kjer je veliko bolje. Tožnik se je v Bolgariji nahajal približno en mesec, od tega se je v Sofiji v zaprtem azilnem domu "Bosmansi" (v nadaljevanju: Center za tujce), nahajal osem dni, v Svilingradu, ki se nahaja blizu meje z Republiko Turčijo v odprtem azilnem domu, kjer je dobil kartico, pa okoli deset dni. Tožnik je povedal, da v Centru za tujce niso organizirani, zdravstvena situacija je slaba, hrana je bila hladna, imel je tri obroke, a so kosilo in večerjo dobili istočasno (ker sta bila kosilo in večerja hladna, so večerjo prihranili za kasnejšo uro), prisotni so bili insekti; do tožnika so se zaposleni dobro vedli, ga upoštevali, saj ni povzročal problemov (do prosilcev, ki povzročajo probleme, pa se vedejo drugače); ker je bilo umazano, je tožnik malo zbolel. Sami so morali čistiti sobe, česar nekateri niso delali in največkrat je počistil sobo tožnik skupaj z enim prosilcem. V sobi jih je bilo veliko (več kot 20), nekateri so bili bolni, zato je zadnji dan svojega bivanja zbolel tudi sam. K zdravniku, ki je bil sicer prisoten, ni šel, ker je že imel pri sebi neka zdravila, ki jih je jemal. Nato je bil nastanjen v azilni dom, kot vse prosilce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da so bile razmere v odprtem azilnem domu veliko boljše in jih ni mogoče primerjati s tistimi, v centru za tujce. Azilni dom so lahko zapuščali, sobe, ki so bile manjše in v katerih je bilo nastanjenih največ šest oseb, so imeli vse, kar so potrebovali. V azilnem domu, v katerem je bil prisoten tudi zdravnik, je bil tožnik nastanjen osem dni. Higienske razmere so bile dobre, zaposleni so čistili prostore po hodnikih, sobe pa so morali prosilci čistiti sami. V Bolgariji tožnik ni imel nobenih težav z uradnimi osebami niti s komerkoli drugim. Edina težava, ki jo je tam imel je bila, da se mu je nekoliko poslabšalo zdravstveno stanje. Ugotovil je, da mu je v Sloveniji veliko bolje in udobno kakor v Bolgariji, da tukaj lahko dela. Tožnik je še povedal, da ima velike družinske težave, da sta mu starša umrla. V času svojega bivanja v Republiki Sloveniji je poiskal zdravniško pomoč zaradi glavobola in prehlada, sicer pa je trenutno zdrav. Toženka je zavrnila tožnikove navedbe, da bi vrnitev v Bolgarijo zanj pomenila tveganje za vrnitev v njegovo izvorno državo in pojasnila, da tožnika v Bolgariji in v vseh ostalih državah članicah Evropske unije pred vrnitvijo v izvorno državo varuje postopek mednarodne zaščite. Tožnik bo lahko v izvorno državo vrnjen šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, če bo prošnja zavrnjena. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 275/2013 z 29. 6. 2013 je toženka pojasnila, da ima tožnik pravico vložiti ponovno prošnjo, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati (tako tudi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 137/2024-13 z 29. 1. 2024). Toženka je ugotovila: da se je tožnik nahajal v Bolgariji skoraj en mesec (osem dni v centru za tujce, zatem pa deset dni v odprtem azilnem domu); da je imel tako v centru za tujce kot v azilnem domu zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo; da opisane razmere, ki jih je doživel v centru za tujce niso relevantne za dublinski postopek, saj v času svojega bivanja v centru za tujce še ni zaprosil za mednarodno zaščito in je bil takrat obravnavan kot tujec brez dovoljenja za prebivanje; da so bile razmere v odprtem azilnem domu veliko boljše kot tiste v centru za tujce; da je imel v azilnem domu nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, da je sam povedal, da je imel tam vse, kar je potreboval; da je bil v azilnem domu prisoten tudi zdravnik, ki ga ni potreboval, da so bile higienske razmere dobre. Toženka je s povzemanjem stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe I Up 111/2023 s 7. 6. 2023 izpostavila, da tožnik ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite v Bolgariji, da je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Edina težava, ki naj bi jo imel, je bilo nekoliko poslabšano zdravstveno stanje, do katerega naj bi prišlo zadnji dan njegovega bivanja centru za tujce, zaradi katerega pa ni potreboval niti obiska pri zdravniku. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ni navedel okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Bolgarijo ne bi bila primerna, da ni podal izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru morebitne vrnitve grozi nečloveško ali poniževalno ravnanje, ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka je zato na podlagi na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla.

4.Odločila je, da je za obravnavo Prošnje odgovorna Bolgarija, ki je potrdila sprejem tožnika, zato se bo toženka na podlagi prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Bolgarije dogovorila o predaji prosilca, ki bo potekala na mednarodnem letališču v Sofiji. Toženka je na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III odločila, da se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Bolgarije, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po prejemu odgovora Bolgarije, da sprejema odgovornost za sprejem prosilca, to je od 16. 1. 2025, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da bo predaja odložena z začasno odredbo. V primeru, da prosilec samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok, skladno z 2. točko 29. člena Dublinske uredbe, podaljša na 18 mesecev.

Tožnikove navedbe

5.Tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

6.Tožnik po povzetku upravnega postopka v bistvenem navaja, da iz osebnega razgovora izhaja, da nedvomno obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Bolgariji, ki se kažejo predvsem v izjemno slabih, človeka nedostojnih, bivanjskih razmerah v kampih in nezakonitem odvzemu prostosti. Ponavlja svojo izjavo

7.Tožnik navaja, da je o izjemno slabih bivanjskih razmerah v centrih za azil v Bolgariji navedeno tudi v poročilu PIC-a z naslovom: "INFORMACIJE O STANJU V NASTANITVENIH CENTRIH V BOLGARIJI". V zvezi s temi informacijami PIC opozarja, da se je stanje v nastanitvenih centrih v Bolgariji, po Ruskem napadu na Ukrajino, še poslabšalo. V istem poročilu je zavedeno tudi AIDA poročilo - Asylum Information database - Country Report: Bulgaria, 2023 update, april 2024, ki se v enem delu nanaša tudi na dublinske povratnike, kar je bistveno za predmetno tožbo in ta del tožnik še posebej poudarja in povzema: "... Za vse druge dublinske povratnike, ki ne štejejo za ranljive, sta hrana in nastanitev odvisna od omejenih nacionalnih sprejemnih zmogljivosti in razpoložljivosti. Če v sprejemnih centrih agencije za azil SAR ni prostih mest za nastanitev, si morajo dublinski povratniki zagotoviti nastanitev in prehrano na lastne stroške. Leta 2023 je agencija SAR v svojih centrih še naprej poročala o hudem pomanjkanju zmogljivosti za nastanitev dublinskih povratnikov, ki niso bili opredeljeni kot ranljivi, in sicer zaradi nenehnega naraščanja števila novih prihodov (+10 % leta 2023, +55 % leta 2022; +205 % v letu 2021), pa tudi zaradi zmanjšanih sprejemnih zmogljivosti, saj je bilo v praksi le 3 592 od 5 160 uradnih nastanitvenih mest ocenjenih kot primernih za bivanje, ob 22 518 novih prihodih samo v letu 2023 (glej Overview of the main changes since the previous report update, Reception capacity). Čeprav se dostop do nacionalnega sistema zdravstvenega varstva po vrnitvi na podlagi dublinske uredbe samodejno obnovi, je nacionalni paket zdravstvenega varstva na splošno skromen in ne zagotavlja prilagojenega medicinskega ali psihološkega zdravljenja ali podpore, niti zdravljenja številnih kroničnih bolezni ali kirurških posegov, protetike, vsadkov ali drugih potrebnih zdravil ali pripomočkov. Zato jih morajo bolniki plačati na lastne stroške...". In še: "... Za vse druge povratnike po Dublinskem postopku, ki se ne štejejo za ranljive, sta hrana in namestitev odvisni od omejenih nacionalnih sprejemnih zmogljivosti in razpoložljivosti. Če v sprejemnih centrih azilne agencije SAR ni na voljo prostora za nastanitev, si bodo morali povratniki po Dublinu zagotoviti nastanitev in prehrano na lastne stroške. Leta 2022 je SAR poročala o hudem pomanjkanju zmogljivosti za namestitev v svoje sprejemne centre vseh drugih povratnikov po Dublinski uredbi, ki niso bili opredeljeni kot ranljivi, tako zaradi nenehnega naraščanja novih prihodov (55 % leta 2022; 205 % leta 2021) in zaradi zmanjšane sprejemne kapacitete, saj je bilo v praksi le 3.932 od 5.160 uradnih bivalnih mest ocenjenih kot primernih za bivanje (glej Pregled glavnih sprememb od prejšnje posodobitve poročila, Sprejemne zmogljivosti). Čeprav je dostop do nacionalnega sistema zdravstvenega varstva samodejno ponovno vzpostavljen po vrnitvi preko Dublinskega postopka, je paket nacionalnega zdravstvenega varstva na splošno siromašen in ne zagotavlja prilagojene medicinske ali psihološke obravnave ali podpore, niti zdravljenja številnih kroničnih bolezni ali kirurških posegov, protetike, vsadke ali druga potrebna zdravila ali pripomočke. Zato jih morajo pacienti plačati na lastne stroške. Dostop do trga dela je zagotovljen po preteku treh mesecev od osebne prijave in za čas trajanja postopka. Vendar so nacionalne gospodarske razmere še vedno težavne. Vse izboljšave, ki so se končno začele pojavljati po koncu pandemije COVID-19, je v začetku leta odpravila vojna v Ukrajini. Dodatno je zapletlo zaposlovanje in samooskrbo prosilcev za azil in beguncev. V letu 2022 je bilo po različnih državnih programih dejansko zaposlenih le 12 prosilcev za azil, 5 upravičencev do mednarodne zaščite in 2.214 imetnikov začasne zaščite. Če pa je dublinski povratnik med tistimi, katerih azilni postopki so se končali pred vrnitvijo v Bolgarijo z vsebinsko zavrnitvijo prošnje v nenavzočnosti, se obravnavajo kot migranti z neurejenim statusom. V veliki večini primerov so ti povratniki aretirani ob vrnitvi in pridržani v Busmantsiju oz. Lyubimets t.j. imigracijskih centrih za odstranitev, da se zagotovi njihova odstranitev. V redkih primerih, ko povratniki po prihodu niso pridržani, običajno - zaradi administrativnih ali institucionalnih razlogov oz. zapletov, se lahko soočijo z brezdomstvom in revščino zaradi svojega neurejenega statusa v Bolgariji in pomanjkanja veljavnih dokumentov za bivanje in/ali osebnih dokumentov. To pomeni, da tudi, če povratniki razpolagajo s finančnimi sredstvi, so jim dostop do trga dela in večina osnovnih javnih storitev (zdravstvo, socialna podpora, bančne storitve itd.) skoraj nedostopni. Načeloma do zdaj ni bila vložena še nobena zahteva za "take back" posameznikov s posebnimi potrebami. V redkih primerih v preteklosti, ko je šlo za vrnitev družin z mladoletnimi otroci, so države članice običajno zahtevale zagotovila glede SAR namestitev, ustreznih pogojev za sprejem, kot tudi naravo storitev, ki bodo zagotovljene. Običajno se ta posamezna jamstva večinoma niso zahtevala prek DubliNeta, ampak preko razpoložljivih diplomatskih kanalih veleposlaništev zadevne države članice v Bolgariji. Leta 2022 so sodišča v nekaterih dublinskih državah in tudi Evropsko sodišče za človekove pravice še naprej odločala v prid prekinitvam dublinskih premestitev v Bolgarijo v zvezi z nekaterimi kategorijami prosilcev za azil zaradi slabih materialnih razmer in pomanjkanja ustreznih varovalk za varstvo pravic posameznikov..."

8.Tožnik navaja, da obstaja novo Poročilo UNCHR iz septembra 2024 na internetni strani "UNHCR https://data.unhcr.org > documents > download", ki je trditvena podlaga tožbe. Tudi to poročilo potrjuje vse zgoraj navedeno glede izjemno slabih bivanjskih pogojev, zdravstvene službe, neprisotnost tolmačev in nezakonitih odvzemov prostosti beguncem v zaprtih centrih, ki lahko trajajo tudi več mesecev. Opozarja, da je UNCHR izdala sedem priporočil Vladi Republike Bolgarije, med drugim pod tč 2: "Izboljšanje pogojev v centrih za pridržanje, da se zagotovi izpolnjevanje mednarodnih in evropskih standardov, zlasti standardov, ki jih je določil Evropski odbor za preprečevanje mučenja. To vključuje reševanje prezasedenosti, izboljšanje higiene, zagotavljanje ustrezne hrane in zagotavljanje dostopa do vadbe na prostem. Zaprti centri, ki jih upravlja SAR, bi morali ustrezati mednarodnim in evropskim standardom glede dostopa NVO in zagotavljanja storitev ter učinkovitega dostopa do zdravstvene oskrbe in MZZS."

9.Tožnik meni, da so s tem dokazane sistemske pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu, ki se nanašajo na bivalne razmere v bolgarskih nastanitvenih centrih. V primeru vrnitve v Bolgarijo bi bil tožnik ponovno zaprt v zaprtem kampu, brez ustrezne dokumentacije, kjer bi ponovno zbolel zaradi izjemno slabih higienskih razmer tako, da bi bilo njegovo zdravje ponovno ogroženo. Bila pa bi mu tudi ponovno nezakonito odvzeta prostost za več dni ali celo tednov, mesecev. Tožnik meni, da je že v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, zaradi izjemno slabih, človeka nevrednih bivanjskih razmer v Bolgariji ter s tem povezanega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki ni očitno neutemeljen.

10.Toženki očita, da formalistično ocenjuje, da ima Bolgarija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. S povzemanjem stališč Vrhovnega sodišča navaja, da ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve v Bolgarijo v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Trdi pa, da bo ponovno izpostavljen življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje zaradi izjemno slabih in nehigienskih ter človeka nevrednih bivanjskih razmerah v bolgarskih nastanitvenih centrih, kot tudi nezakonitemu odvzemu prostosti v zaprtem kampu, o čemer je zelo podrobno navedeno v predloženem Poročilu PIC-a in UNCFR-ja iz septembra 2024. Meni, da ni celotno dokazno breme za oceno ali bi lahko s predajo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja na tožniku ampak, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij. Toženki očita, da bi morala pred izdajo izpodbijanega akta najprej pridobiti verodostojne podatke od bolgarskih organov o izpostavljenih neznankah in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije v Bolgarijo po Uredbi Dublin III, da ne bi bilo takšnih pretiranih nejasnosti glede spoštovanja dostopa do azilnega postopka in predvsem odvzemov prostosti ter bivanjskih razmer v azilnih centrih.

11.Tožnik povzema stališče SEU v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid). V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da na lastno pobudo upošteva navedene informacije, povzema stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 (12. točka obrazložitve)

, kot relevanten. Meni, da je tožnik, ki na osebnem razgovoru dne 12. 2. 2025 ni imel pooblaščenca, navedel okoliščine, ki preprečujejo izvedbo predaje, kar potrjuje tudi posodobljeno Poročilo UNHCR iz septembra 2024. Toženki očita, da mu je na osebnem razgovoru postavljala zelo skopa in posplošena vprašanja o tako pomembnih okoliščinah, kot je azilni sistem v Republiki Bolgariji, za katerega je splošno znano, da je izjemno slab, kar bi moralo biti poznano tudi uradni osebi, ki je vodila razgovor. Meni, da bi mu morala toženka zato postaviti bistveno več in bolj podrobnih vprašanj, ne pa voditi razgovor z njim le eno uro. Pri presoji, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, je po tožnikovem mnenju treba najprej ugotoviti ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti, za kar tožnik trdi, da jo vsekakor dosegajo. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je ocena te stopnje relativna in odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti in zdravstvenega stanja žrtve. Pri oceni, ali je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem (1) namen oziroma motiv za takšno ravnanje, pri čemer odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje; (2) okoliščine, v katerih je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; (3) ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, pri čemer je treba upoštevati, da odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP. Tožnik ponavlja, da je imel v Republiki Bolgariji zagotovljeno nastanitev v zaprtem kampu v Sofiji 8 dni in mu v vsem tem času, po 48 urah nihče ni izdal pisnega sklepa z obrazložitvijo, iz kakšnega razloga mu je bila odvzeta prostost in do kdaj mu bo odvzeta. Torej je bila tožniku nezakonito odvzeta prostost kar 6 dni pred premestitvijo v odprti kamp v Svilingradu. Tožnik trdi, da so z njim ravnali kot da bi bil žival, počutil se je ponižanega in nezaželenega, pri čemer sploh ni razumel, zakaj je zaprt, saj ni storil nobenega kaznivega dejanja. Bivanjski pogoji pa niso vredni človeka. Navaja, da so v obravnavani zadevi bistvene tožnikove navedbe o nezakonitem odvzemu prostosti s strani uslužbencev v zaprtem bolgarskem azilnem domu in hude pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev, ki se kažejo v izjemno slabi higieni, zaradi česar je tam tožnik tudi zbolel in je to tudi jasno povedal na osebnem razgovoru. Kako je zbolel oz. katero bolezen je dobil, ga uradna oseba na osebnem razgovoru ni vprašala, pa bi ga morala. Zato v tožbi tožnik pojasnjuje, da je dobil alergijo zaradi ugrizov stenic. Uradna oseba ga tudi ni podrobneje izprašala: (i) o času, ko mu je bila za 8 dni odvzeta prostost v zaprtem kampu; (ii) zakaj je bil zaprt in ali mu je bil vročen pisni sklep z razlogi o odvzemu prostosti; (iii) kako velika je bila soba v zaprtem kampu, v kateri je bilo vsaj 20 oseb; (iv) koliko wc-jev so imeli, koliko tušev in ali so sploh imeli toplo vodo; (v) ali so imeli vsak dan izhod na dvorišče na svež zrak in za koliko časa. Tožnik je res izjavil, da so bile razmere v odprtem kampu boljše, vendar meni, da je jasno, da bi ga v primeru vrnitve v Bolgarijo zopet zaprli v zaprti kamp, kjer pa so bivanjske razmere nevredne človeka in se ne ve niti za koliko časa bi ga zaprli, saj že prvič ni prejel nobenega pisnega sklepa in je bil odvzem prostosti tožniku za več kot 48 ur povsem nezakonit, kar pa bi se zopet ponovilo. Toženka torej na osebnem razgovoru ni razjasnila vseh okoliščin tožnikovega primera. Iz zapisnika OR sicer izhaja, da tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, vendar, kot že rečeno, na njem ni imel pooblaščenca, saj mu pred terminom za osebni razgovor ni nihče povedal, da bi si ga lahko našel. To mu je uradna oseba povedala šele po pričetku razgovora tako, da je bilo že prepozno, da bi ga takrat pričel iskati. Tožnik je sicer bil na osebnem razgovoru ustrezno informiran glede seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Bolgariji po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Imel je sicer možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih, vendar sam brez pooblaščenca ni vedel, kaj je pomembno za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Bolgariji. Uradna oseba pa mu je postavila izredno malo vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, ki so navedena zgolj na 3. in 4. strani zapisnika. Celoten razgovor z vsemi informacijami o dublinskem postopku pa je trajal le 1 uro. Glede na navedeno toženka tožniku ni zagotovila možnosti predstavitve vseh elementov, s čimer ni izpolnila svoje sodelovalne dolžnosti. Vztraja, da nezakonit odvzem prostosti tožniku in neprimerni bivanjski pogoji v zaprtem kampu, zaradi katerih je zbolel, dosegajo minimalno stopnjo resnosti v obravnavani zadevi in je bila po tožnikovem mnenju v skladu s sodno prakso, vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, česar pa toženka ni storila. Meni, da obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Bolgarijo ponovno podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine o temeljnih pravicah EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Zaključek toženke, da v Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti v tožnikovem osebnem primeru, je zato po mnenju tožnika nepravilen. Toženka bi morala preučiti relevantna poročila in jih nato pravilno oceniti, saj je nezakonito zapiranje prosilcev s strani bolgarskih organov kot tudi izjemno slabi bivanjski pogoji v zaprtih azilnih centrih splošno znano in javno obeleženo v številnih poročilih, ter uporabiti 3. člen Uredbe Dublin III ter obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe. Tožnik navaja, da mora organ v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede sedanjih razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici, česar pa toženka ni storila. Toženka bi po mnenju tožnika, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, morala pred odstranitvijo tožnika poskrbeti oziroma pridobiti zanj ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU, oziroma, da se "izključi vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. Ker toženka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s bolgarskimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma ali bi tožniku v primeru vrnitve Bolgarijo bila kršena pravica iz 4, člena Listine EU, meni, da je treba zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod-odstavek člena 3(2) Uredbe Dublin III, izpodbijani akt odpraviti.

Navedbe toženke

12.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

13.Nasprotuje tožnikovi trditvi, da naj bi zaradi prehlada in glavobola potreboval in dobil zdravniško pomoč v Republiki Bolgariji v odprtem azilnem domu, ker tega ni trdil. Poudarja, da iz izjav na osebnem razgovoru izhaja, da je tožnik zdravniško pomoč zaradi prehlada in glavobola poiskal zgolj v azilnem domu v Republiki Sloveniji. Ponavlja tožnikovo izjavo, da je bil zdravnik prisoten v zaprtem kampu in v odprtem azilnem domu, ki pa ga ni potreboval. Toženka izpostavlja, da tožnik ni navedel, da naj bi policisti ob prečkanju meje med Republiko Srbijo in Republiko Bolgarijo nad njim naščuvali pse brez kakršnegakoli razloga, pri čemer naj bi si zaradi branjenjem lažje poškodoval roko in stopalo. Tožnik je namreč izjavil, da v času svojega bivanja v Republiki Bolgariji ni imel težav z bolgarsko policijo, uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite, ne s komerkoli drugim. Poudarja, da se navedbe tožnika v nadaljevanju II. dela tožbe in svojih zadržkov v zvezi s predajo Republiki Bolgariji, navezujejo na izkušnje, ki jih je imel v zaprtem kampu, ko se je v Republiki Bolgariji nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. S sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 in št. I Up 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, poudarja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.⁶ Povzema sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 405/2023- 14 z 21. 6. 2023⁷ in poudarja, da takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) niso znane niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki je to potrdilo tudi v kasnejših sodbah, npr. I Up 688/2023 s 6. 9. 2023 in I Up 468/2023 s 5. 10. 2023.

14.Izpostavlja, da tožnik ni omenil, da bi imel težave zaradi stenic, da stenice in domnevno alergijo omenja prvič v tožbi pooblaščenka tožeče stranke. Tožnik v postopku ni navedel niti, kar trdi sedaj v tožbi: da naj osebje v kampu ne bi bilo vljudno in spoštljivo do njega, da naj ne bi bilo prijazno; da naj bi ga varnostnik večkrat udaril brez kakršnegakoli razloga,, da se naj bi tožnik zaradi napada počutil fizično in psihično zelo slabo in nezaželjeno, saj so naj bi ga tretirali kot žival. Tožena izpostavlja izjavo tožnika: "Iskreno povem, da so se vedli v redu. Zaposleni so me upoštevali, saj nisem delal problemov. Obnašanje do tistih, ki povzročajo probleme je drugačno." Toženka ponavlja, da tožnik v času svojega bivanja v Republiki Bolgariji ni potreboval zdravniške oskrbe. Tožnik je zbolel zadnji dan svojega bivanja v zaprtem kampu, preden je bil premeščen v odprti azilni dom. Tožnik je vedel, da je zdravnik tam, a se ni zglasil pri njem in ocenil, da ga ne potrebuje in se pozdravil z zdravili, ki jih je takrat imel.

15.Toženka v zvezi s poročilom PIC: "Informacije o stanju v nastanitvenih centrih v Bolgariji", in poročilom AIDA, izdano leta 2023 (posodobljeno aprila 2024) poudarja, da tožnik ni navajal težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom. Vseeno poudarja, da so v Republiko Bolgarijo vrnjeni prosilci obravnavani v skladu z enotno evropsko migracijsko zakonodajo glede na to v kakšni fazi je njihov postopek in glede na to ali je bila morda v postopku že izdana meritorna odločitev. V primeru, da meritorna odločitev ni bila izdana, ali je bil postopek prekinjen zaradi prosilčeve samovoljne zapustitve, so prosilci ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo v skladu z Dublinsko uredbo, nastanjeni v njihovem sprejemnem centru in niso ovirani pri postopkih obravnave njihove naknadne prošnje. V primeru, ko je vsebinska odločitev izdana in je pravnomočna, se osebo, ki je v Republiko Bolgarijo vrnjena v okviru dublinskega postopka, namesti v enega izmed zaprtih nastanitvenih centrov v krajih Busmantsi ali Lyubimets, ki so namenjeni nastanitvi oseb pred vrnitvijo v njihovo izvorno državo. Toženka poudarja, da je bil tožniku omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Po osmih dneh bivanja v zaprtem centru s statusom tujca, je bil nastanjena v odprti azilni dom, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito, nato pa samovoljno zapustil azilni dom in nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. Poudarja, da imajo prosilci v vsaki fazi postopka za priznanje mednarodne zaščite pravico do brezplačne pravne pomoči in pravico do pritožbe pri pristojnem upravnem sodišču v Republiki Bolgariji. Toženka meni, da s strani tožnika predloženi članki ne dokazujejo nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja temveč so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. Izpostavlja dejstvo, da je s krepitvijo migracijskih tokov, občasna prezasedenost reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije, na kar je leta 2023 opozoril tudi Varuh človekovih pravic, pojavila pa so tudi poročila o prisotnosti zajedavcev ter izpostavljena sta bila kvaliteta in obsegu zagotovljenih obrokov. Poudarja, da se PIC poročilo o stanju v Republiki Bolgariji nanaša na leto 2023, poročilo AIDA pa na leto 2022 in ne vsebujeta aktualnih informacij. Iz aktualnega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, za Bolgarijo pa izhaja, da so bile nastanitvene kapacitete konec leta 2023 zasedene 77 odstotno. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da Bolgarija te težave aktivno naslavlja. Prav tako je iz AIDA poročila za Bolgarijo razvidno, da država že od leta 2022 aktivno izvaja mesečne dezinfekcije in deratizacije, ki so se nadaljevale v letu 2023 na podlagi pogodbenih storitev, ki se je redno izvajala v vseh sprejemnih centrih in se je stanje glede stenic po tem opazno izboljšalo. Toženka ugovarja poročilu UNHCR (sept. 2024), ker je za konkretni primer nerelevantno, ker se navezujejo na tožnikovo bivanje v zaprtem kempu. Poudarja, da tožnik, kot je izpovedal sam, s prosilci v Republiki Bolgariji ni imel težav. Tožnik ni imel težav v Republiki Bolgariji niti z uradnimi osebami oz kogarkoli drugega. Toženka pojasnjuje, da je zagotovilo od Republike Bolgarije dejansko prejela, da bo tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite tožnika voden skladno z zakonodajo Evropske unije in skladno z nacionalno zakonodajo. V zvezi z očitkom tožnika, da bi morala preverjati informacije pa toženka pojasnjuje, da je tožnik, kljub temu, da je imel dovolj priložnosti, ni navedel nobenih takšnih okoliščin, ki bi lahko vodile v drugačno odločitev tožene stranke. Kot že zapisano je namreč navajal zgolj težave, ki naj bi jih imel času, ko se je v Republiki Bolgariji nahajal kot tujec, kar pa, kot že zapisano, skladno s sodno prakso naslovnega sodišča, v predmetni zadevi ni relevantno. Toženka izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 iz katerega izhaja, da je v primeru, kot je obravnavani, o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Nadalje iz 14. točke navedenega sklepa izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. V obravnavanem primeru so tako lahko materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da pa bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju bolgarskega azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tožena stranka pojasnjuje, da v predmetni zadevi z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Bolgariji.

16.Toženka poudarja, da je odločitev objektivna in nepristranska, opredelila se je do vseh navedb tožnika. V zvezi z navedbami tožnika o domnevnem odvzemu prostosti, toženka ponavlja, da se je tožnik v času osem dnevnega bivanja v zaprtem kampu v Republiki Bolgariji nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, zato so tovrstni očitki tožnika z navedeno sodno prakso nerelevantni. V zvezi z domnevnim grdim ravnanjem, ki naj bi ga bil deležen v času svojega bivanja v zaprtem kampu, toženka ponavlja, da tožnik v postopku ni navajal, da bi v Republiki Bolgariji z njim kdo grdo ravnal; nasprotno, sam je na osebnem razgovoru zatrdil, da so ga v zaprtem kampu zaposleni upoštevali. Ni navedel, da bi imel kakršne koli probleme z zaposlenimi v nastanitvenih kapacitetah (niti v zaprtem kampu, niti v odprtem azilnem domu) kot tudi ne z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite.Toženka zavrača tožnikove navedbe, da bo v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo znova zaprt v zaprti kamp, kot neutemeljeno domnevanje, ki ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti. Navaja, da so prosilci, ki so vrnjeni v Republiko Bolgarijo, v skladu z enotno evropsko migracijsko zakonodajo obravnavani glede na to, v kakšni fazi je njihov postopek in glede na to ali je bila morda v postopku že izdana meritorna odločitev. V primeru, ko je vsebinska odločitev izdana in je pravnomočna, se osebo, ki je v Republiko Bolgarijo vrnjena v okviru dublinskega postopka, obravnava skladno z veljavno zakonodajo. 40. člen Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) določa, da kadar oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito v državi članici vloži naknadno prošnjo v isti državi članici, ta država članica obravnava te naknadne navedbe ali elemente naknadne prošnje v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo, če lahko pristojni organi v teh postopkih upoštevajo in obravnavajo vse elemente naknadnih navedb ali naknadne prošnje. Za namene odločanja o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, je v skladu z d. točko drugega odstavka 33. člena naknadna prošnja za mednarodno zaščito najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive 2011/95/EU, oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve. Če se v predhodni obravnavi ugotovi, da so se pojavili novi elementi ali ugotovitve, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive 2011/95/EU, oziroma daje prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve, se obravnavanje prošnje nadaljuje v skladu z drugim poglavjem II. Države članice lahko določijo tudi druge razloge za nadaljnje obravnavanje naknadne prošnje. Države članice lahko odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s 46. členom. Tudi v Republiki Sloveniji oseba, katere prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, ne more v nedogled vlagati novih prošenj za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora namreč državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 namreč pristojni organ s sklepom odloči o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom ZMZ-1.

17.Toženka zavrača navedbe, da tožniku pred samim osebnim razgovorom ni nihče povedal, da si pooblaščenca lahko zagotovi sam. Pred postopkom sprejema prošnje je bil tožnik ustrezno informiran o celotnem postopku ter o pravicah in dolžnostih, ki jih imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Z možnostjo dostopa do brezplačne pravne pomoči je bil informiran v obliki video posnetka, ki pa si jo mora zagotoviti sam. Da je te informacije prejel in jih tudi razumel, je potrdil s svojim podpisom na obrazcu za informiranje, ki je priloga prošnji za mednarodno zaščito. Toženka poudarja, da je imel tožnik dovolj priložnosti in spodbud s strani uradne osebe, da se izreče o vsem, kar je pomembno za njen postopek. O tem pričajo sama vprašanja, ki jih je uradna oseba postavila tožeči stranki. Postavljena so ji bila vprašanja odprtega tipa, npr: "Koliko obrokov ste imeli na dan?", "Zakaj so vas pripeljali iz zaprtega centra v odprti center?", "Kakšne so bile razmere v odprtem centru?"...Razvidno je, da je bila tožeča stranka tekom razgovora s strani uradne osebe spodbujena, da obrazloži svoje navedbe, npr.: "Prosim, razložite.", "Lahko poveste kaj več o tem?", "Bi na koncu radi še kaj dodali, kar niste bili vprašani in želite povedati, ker menite, da je pomembno za vaš postopek?". Tožnik ni predložil niti enega dokazila, ki bi izkazovalo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Meni, da je tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov in s tem izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Toženka poudarja, da je svojo odločitev oprla na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso. Prav tako se je posredno in neposredno opredelila do vseh navedb tožeče stranke. Toženka ponavlja, da ima Republika Bolgarija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo.

K I. točki izreka

18.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1 do A6, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-9/2025 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

19.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

20.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)

ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

21.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v Republiki Bolgariji, preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno niti, da je bil tožnik 2. 10. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, ki je 16. 1. 2026 toženko obvestila, da sprejema odgovornost na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III, upoštevajoč povzeto, za obravnavanje tožnikove Prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Bolgarija.

22.Neutemeljen je tožbeni ugovor kot ga je mogoče povzeti v kršitev tožnikove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), z očitkom toženki, da naj bi mu na osebnem razgovoru postavljala zelo skopa in posplošena vprašanja o pomembnih okoliščinah, da ga ni nihče obvestil o pooblaščencu itd. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 12. 2. 2025 izhaja, da tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III, na kar pravilno opozori toženka. Sodišče na podlagi vpogleda v zapisnik o osebnem razgovoru z dne 12. 2. 2025 šteje za dokazano, da je bil tožnik seznanjen z vsemi procesnimi jamstvi v zvezi s pravno podlago predaje Republiki Bolgariji po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je toženka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, na kar pravilno opozori toženka v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča je tako toženka v celoti izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Sodišče še dodaja, da je vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

23.Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, kot ga je mogoče povzeti, da tožniku v Bolgariji niso bile zagotovljene informacije o postopku za priznanje mednarodne zaščite. Vsaka posamična (domnevna) kršitev (tudi pravice do informiranja) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Bolgariji ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Zapustil jo je namreč že po krajšem času (približno 10 dni) bivanja v azilnem domu, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva.

24.Kot že navedeno, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Bolgarijo tožnik ni izkazal.

25.Ni sporno, da ima tožnik v Republiki Bolgariji položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Bolgarija kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Republika Bolgarija je dolžna na podlagi Uredbe Dublin III spoštovati tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka.

26.V zvezi s tožnikovim ugovorom, da za predajo Bolgariji obstajajo ovire v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sodišče pojasnjuje, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve). Sodišče sprejema tudi s strani tožnika izpostavljeno stališče SEU v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici. V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega postopka, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

27.Ob upoštevanju navedenih stališč so z vidika presoje ovir za predajo Republiki Bolgariji na podlagi Uredbe Dublin III kot bistvene, kar je pravilno ocenila že toženka, tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v bolgarskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju bolgarskega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

27.Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v bolgarskem azilnem domu, da bi bi razmere v bolgarskem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. Tožnik utemeljuje tožbo predvsem s stanjem v namestitvi v zaprtem delu, preden je imel tožnik status prosilca. Da ima status prosilca med strankama ni sporno. Tožnik je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti s poročilom PIC-a z naslovom: "INFORMACIJE O STANJU V NASTANITVENIH CENTRIH V BOLGARIJI", Poročilom UNCHR iz septembra 2024 na internetni strani "UNHCR https://data.unhcr.org > documents > download". Toženka je nasprotovala obema dokazoma z navedbami, da se PIC poročilo o stanju v Republiki Bolgariji nanaša na leto 2023 in ne vsebuje aktualnih informacij. Tožnik ni prerekal navedbe toženke, da iz aktualnega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, za Bolgarijo izhaja, da so bile nastanitvene kapacitete konec leta 2023 zasedene 77 odstotno; da Bolgarija težave aktivno naslavlja; da Bolgarija že od leta 2022 aktivno izvaja mesečne dezinfekcije in deratizacije, ki so se nadaljevale v letu 2023 na podlagi pogodbenih storitev, ki se je redno izvajala v vseh sprejemnih centrih in se je stanje glede stenic po tem opazno izboljšalo. Toženka je nasprotovala poročilu UNHCR (sept. 2024) kot nerelevantnemu, ker se navezuje na tožnikovo bivanje v zaprtem kempu. Tožnik tega argumentirano ne izpodbija. Sodišče na tem mestu izpostavlja tožnikovo izjavo v upravnem postopku, da s prosilci v Republiki Bolgariji ni imel težav, da ni imel težav v Republiki Bolgariji niti z uradnimi osebami oziroma komerkoli. Nato je tožnik spremenil svojo izjavo in zaslišan v upravnem sporu povedal, da so bili do njega nasilni, da so ga v Bolgariji prisilili, da je dal prstne odtise, da so bili nekateri zaposleni dobri nekateri slabi, da so ga policisti večkrat pretepli. Sodišče ocenjuje tožnikovo izpoved v tem delu kot neprepričljivo, saj je v nasprotju z izjavo v upravnem postopku, da z nikomer v Republiki Bolgariji ni imel težav. Za spremembo vsebine izjave je tožnik ponudil po presoji sodišča neprepričljiv razlog, da se naj bi bal, da bi ga za njegove besede v Bolgariji kaznovali, zato mu sodišče v tem delu ne sledi. Nedokazane so tudi trditve tožnika, da bi ga v primeru vrnitve v Bolgarijo zopet zaprli v zaprti kamp (kjer so po njegovem mnenju bivanjske razmere nevredne človeka, se ne ve niti za koliko časa bi ga zaprli, ker že prvič ni prejel nobenega pisnega sklepa in je bil odvzem prostosti tožniku za več kot 48 ur brez pisnega sklepa). Ni sporno, da se je tožnik v času osem dnevnega bivanja v zaprtem kampu v Republiki Bolgariji nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar tožnik nesporno je v času odločanja v tem upravnem sporu. Pravilno toženka tudi pojasni, da so prosilci, ki so vrnjeni v Republiko Bolgarijo, v skladu z enotno evropsko migracijsko zakonodajo, obravnavani glede na to, v kakšni fazi je njihov postopek in glede na to ali je bila morda v postopku že izdana meritorna odločitev. V primeru, ko je vsebinska odločitev izdana in je pravnomočna, se osebo, ki je v Republiko Bolgarijo vrnjena v okviru dublinskega postopka, obravnava skladno z veljavno zakonodajo. 40. člen Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) določa, da kadar oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito v državi članici vloži naknadno prošnjo v isti državi članici, ta država članica obravnava te naknadne navedbe ali elemente naknadne prošnje v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo, če lahko pristojni organi v teh postopkih upoštevajo in obravnavajo vse elemente naknadnih navedb ali naknadne prošnje. Upoštevajoč dejstvo, da je sam povedal, da je bila njegova edina zdravstvena težava v Bolgariji prehlad in, da so edini zdravstveni problem, ki ga ima sedaj, hemeroidi (za kar dobiva terapijo), tožbene navedbe v zvezi s stenicami, nevšečnostmi in zatrjevano alergijo, niso sicer ne dokazane niti ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema zahtevane intenzitete. Po presoji sodišča je zato toženka pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.

in drugih okoliščin. Podlage za drugačno stališče ne daje niti sklicevanje na različne sodbe, ki jih tožnik prav tako ni predložil, saj gre le za različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno). Zato niti na tej podlagi, ko so le nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR), ni mogoče na splošno sklepati, da bo Bolgarija tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Po ugotovitvi, da ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, ni dokazano tožnikovo stališče, da bo v Bolgariji v primeru dublinskega postopka izpostavljen življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče in nečloveško ravnanje zaradi izjemno slabih in nehigienskih razmer v nastanitvenih centrih in ugotovitvi, da tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Bolgariji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Bolgariji; zato ji od te države niti ni treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic (čeprav jih je). Ob takih okoliščinah toženki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Bolgarija ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tožnikovo željo, da se ne vrne v Maroko, sodišče pojasnjuje, da je za konkretni postopek bistveno, da ima tožnik na voljo upravni postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imel, tožnik ne zatrjuje niti ne izhaja iz relevantnih odločitev različnih organov. Kot že poudarjeno, je bistveno, da ima tožnik na voljo pravne postopke, kjer lahko uveljavlja svoje pravice, strah pred "neželeno" odločitvijo (zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito in morebitna deportacija), tudi po presoji sodišča ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti ali ravnanja v nasprotju s 4. členom Listine. Sodišče še dodaja, da so azilni domovi (tudi bolgarski) ustanove z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi, ki so temu primerno organizirane (skupinske sanitarije, omejen čas za tuširanje, hrana, ki se jo najlažje pripravi za veliko število oseb), kar vpliva na standard bivanja. Tožnik zatrjevanim razmeram ni bil izpostavljen dlje časa, saj je azilni dom zapustil že po približno 10 dneh. Sodišče se tako strinja s presojo toženke, da se opisane tožnikove izkušnje bivanja v bolgarskem azilnem domu, ne približajo standardu ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preveriti informacije, da v primeru vrnitve, tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Sodišče ugotavlja, da je tožnikove navedbe toženka dokazno ocenila in se do njih opredelila. Glede na že obrazloženo, pa tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe, do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Bolgariji (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2024 s 13. 3. 2024).

28.Sodišče še ugotavlja, da tožnik niti ne zatrjuje, da Republika Bolgarija ne bi izpolnila katere od obveznosti iz 18. člena Uredbe Dublin III. Odgovorna država članica po Uredbi Dublin III je namreč zavezana, da: (a) pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici; (b) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (c) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (d) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU (vse 18. člen Uredbe Dublin III).

29.Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila do vseh relevantnih navedb in dokazov tožnika ter upoštevala vse individualne okoliščine tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ni razlogov, da za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bi bila odgovorna Bolgarija, ki je odgovornost tudi sprejela. Na podlagi navedenega je pravilna odločitev toženke, da je Bolgarija na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članice za obravnavo Prošnje. Pravilno je že toženka tožniku pojasnila, da si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je odgovorna država članica Bolgarija.

30.Sodišče se do preostalih trditev in dokazov strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

31.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

32.Tožnik skupaj s tožbo zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa in navaja, da bi mu v nasprotnem primeru nastala nepopravljiva škoda, ker bo v nasprotnem primeru tožnik lahko predan Republiki Bolgariji pred odločitvijo v upravnem sporu, zaradi česar mu bo kršena pravica do sodnega varstva. Izvrševanje ukrepa bo oz. je tožniku tako prizadejalo nepopravljivo škodo.

33.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

34.Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Tožnik povzema, da povedal, da je bilo v zaprtem kampu v Sofiji bilo zaprtih v eni sobi najmanj 20 oseb tako, da se ni dalo normalno dihati. Skupaj so bile tako zdrave, kot bolne osebe. Obroki hrane naj bi bili trije: zajtrk, kosilo in večerja, vendar so prejeli kosilo in večerjo vedno skupaj in hrana je bila vedno hladna. Torej ni prejel niti enega toplega obroka. Hrana je bila popolnoma neokusna in zelo slaba tako, da je tožnik pojedel le del obroka in je bil zato večinoma lačen. Pomagal si je z nakupovanjem kave in čokoladic iz tamkajšnjega avtomata dokler je imel kaj denarja. Toaletni prostori so bili povsem umazani in za celotno nadstropje so imeli le en toaletni prostor. Tuši so bili trije, vendar nikoli ni bilo tople vode tako, da tožnik ni mogel poskrbeti za svojo osebno higieno kot bi bilo potrebno. Povsod po sobah in hodnikih so bili insekti. Najhujše pa so bile stenice v posteljah, ki so lezle tudi po stenah. Stenice namreč privlači telesna toplota, kri in izdihan ogljikov dioksid. Ker je bilo tolikšno število oseb v eni sobi, so se zato tudi hitro množile. Stenice se hranijo s krvjo. So majhne, a jih s prostim očesom lahko vidimo. Tožnik je po nekaj dneh dobil reakcijo na ugrize stenic, ki so se kazali kot srbeče rdeče izboklinice na mestu ugriza po vseh delih telesa. Dejansko je zbolel za alergijo. Ker mu je nek Sirijec dal mazilo za mazanje srbečih pikov, ni šel k zdravniku.

3Tožnik navaja, da je VSRS je že večkrat pojasnilo, kot v izpodbijanem sklepu navaja tudi toženka, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

4Da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

5Tožnik povzema, da je VSRS poudarilo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

6Temu sledi tudi sodna praksa Upravnega sodišča Republike Slovenije, npr. v sodbi I U 155/2023-21 z 21.6. 2023.

7Vrhno sodišče RS: " ... Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem sistemu mednarodne zaščite v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU..."

8Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

9V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

10Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

11Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

12C-411/10 (88. točka).

13

14.Prav tam, 94. točka.

15.Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

16.Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

17.Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

18.Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

19.Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

20.Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

21.SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

22.Trdi, da naj bi zaradi zelo slabih higienskih razmer v zaprtem kampu v Sofiji tožnik zbolel, osebje v kampu ni bilo vljudno, spoštljivo, prijazno do tožnika; da ga je varnostnik večkrat udaril brez kakršnegakoli razloga, zato se je počutil fizično in psihično zelo slabo in nezaželenega, saj naj bi ga obravnavali kot žival.

23.Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

24.Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Bolgariji kot kritičen.

25.V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

26.Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

26.ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 20, 20/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.