9. 3. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marjana Premzla, Dornava, ki ga zastopa Sašo Petek, odvetnik v Mariboru, na seji 9. marca 2023

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 978/2013 z dne 10. 1. 2019 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo obrambe, Vrhovno sodišče pa zahtevo za varstvo zakonitosti. Bistvo konkretnega dejanskega stanu je, da je pritožnik (policist) pri kontroli prometa želel zaustaviti oškodovanca, ki je upravljal motorno kolo. Oškodovanec, ki je vozil brez vozniškega dovoljenja, temu ukazu ni sledil, zato je pritožnik o dogodku obvestil operativno-komunikacijski center (v nadaljevanju OKC) in oškodovancu sledil v službenem avtomobilu z zvočnimi signali in prižganimi rotacijskimi lučmi. Oškodovanec je med begom zapeljal na njivsko polje, pritožnik mu je sledil. Oškodovanec se je nato odločil za manever zavoja v desno. Trčil je v jarek (brazdo), ki je razmejeval njivske kulture, in padel z motornega kolesa, pritožnik pa ga je kljub zaviranju povozil in ga s tem hudo telesno poškodoval. Bočna razdalja med voziloma je tik pred povoženjem znašala od 3,5 do 4 metre, vzdolžna pa 6 metrov. Varnostno razdaljo je zagotavljalo policijsko vozilo, te razdalje pa ni bilo več, ko je motorist zadel v jarek.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zaradi kršitev 22., 23., 25. in 27. člena in prvega odstavka 28. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnik med drugim navaja, da je Vrhovno sodišče le arbitrarno zapisalo, da je z zasledovanjem kršitelja ustvaril nevaren položaj in da je kriv za vse posledice, ker mu vozila ni uspelo varno ustaviti. Pritožnik navaja, da taka trditev ne zadošča za obrazložitev diametralno nasprotnega stališča obrambe, ki mu je pritrdil tudi vrhovni državni tožilec. Pritožnik tudi navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj nevarno ravnanje oškodovanca in njegov beg ne pomenita vzroka prepovedane posledice. Navaja še, da je vrhovni državni tožilec pritrdil zahtevi za varstvo zakonitosti glede pomislekov o primernosti varnostne razdalje in prekinitvi vzročne zveze in da je tudi zavzel stališče, da pritožniku ni mogoče pripisati vzročnosti za tisto, kar je posledica ločenega, novega, neodvisnega dejstva. Tudi vrhovni državni tožilec naj bi torej zavzel stališče, da so utemeljeni očitki o nezadostni obrazloženosti sodb glede pretrganja vzročne zveze.

3.Vrhovno sodišče je glede vzročne zveze presodilo, da je oškodovanec kot storilec prekrška sicer sprožil dogajanje z neupoštevanjem zakonitega policijskega ukaza, vendar pa je bila stopnja oškodovančevega ogrožanja zaradi pritožnikovega načina zasledovanja (potem ko je pritožnik za oškodovancem zapeljal na njivo) v popolnem nesorazmerju s pritožnikovo nalogo prijeti storilca prekrška; da iz usmeritev generalnega direktorja policije o uporabi sredstev za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev izhaja, da je treba bežeče vozilo zasledovati na primerni razdalji, tako da je vozniku omogočeno, da se sam ustavi in da policist ob nenadnem zaviranju ne trči vanj; da je pritožnik sledil oškodovancu tudi po tem, ko je obvestil OKC in že imel podatek o lastniku motornega vozila, ki ga je oškodovanec upravljal, zaradi česar potreba po trdovratnem vztrajanju pri vožnji po njivi ni bila več nujna. Nato je 7. točko obrazložitve sodbe zaključilo z zapisom, da je pritožnik upravljal nevarno sredstvo (službeno vozilo) in glede na način zasledovanja ustvaril nevaren položaj, tako da mu vozila ni uspelo pravočasno ustaviti in je posledično povozil oškodovanca.

4.V 8. točki obrazložitve sodbe je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo, da je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo navedbe obrambe glede pravne presoje premajhne varnostne razdalje, ki ne pomeni dolžnostnega ravnanja v smislu kršitve pravil cestnega prometa, temveč opustitev potrebne previdnosti in obvladovanja vozila z vidika varnega zasledovanja in zaustavitve pred zasledovanim voznikom motornega kolesa. Iz sodbe izhaja, da je način pritožnikovega zasledovanja na njivskem polju v vzročni zvezi z nastalo posledico. Vrhovno sodišče je zapisalo, da sta sodišči dogajanje razumno presojali v medsebojni povezanosti; da pravnomočna sodba vsebuje konsistentne razloge, da je bila pritožnikova zasledovalna vožnja na premajhni varnostni razdalji vzrok za to, da pritožniku vozila ni uspelo ustaviti, in je to razlog, zakaj je povozil oškodovanca, potem ko je padel; ter da zatrjevana kršitev kazenskega zakona, da vzročna zveza ni podana, temelji na pritožnikovem drugačnem videnju dejanskega stanja.

5.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-633/19 z dne 7. 11. 2022 sprejelo v obravnavo na podlagi ocene, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

6.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče konkretno in zadosti jasno opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, ki se nanaša na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[2] Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, še posebej, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, iz obrazložitve sodišča lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.[3] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[4]

7.Iz sodbe instančnega sodišča mora biti torej jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo. Enako velja tudi za odločitev Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednem pravnem sredstvu. Opredeliti se mora do nosilnih pravnih naziranj strank, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.[5]

8.Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim trdil, da je oškodovanec z manevrom zavoja v desno, zaradi katerega je trčil v jarek med njivama in padel z motornega kolesa, s čimer se je hipoma zmanjšala varnostna razdalja med oškodovancem in pritožnikom, ki je oškodovanca nato povozil, pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem pritožnika in poškodbo oškodovanca. Hkrati je navajal, da je padlo motorno kolo varno obvozil, ni pa mogel predvideti, da bo oškodovanec več metrov letel po zraku, in to ne v smeri vožnje. Na vsa ta dejanja naj pritožnik ne bi mogel vplivati.

9.Vrhovno sodišče dela trditev o pretrganju vzročne zveze, ki je temeljil na uveljavljanju nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vsebinsko ni presodilo. Del trditev o pretrganju vzročne zveze, ki ni bil obremenjen z nedovoljenim razlogom za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, pa je Vrhovno sodišče zavrnilo s stališčem, da je vzročna zveza podana, ker je pritožnik ravnal nesorazmerno in v nasprotju z usmeritvami generalnega direktorja policije o uporabi sredstev za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev, s čimer je ustvaril nevaren položaj, zaradi česar mu vozila ni uspelo pravočasno ustaviti in je posledično povozil in poškodoval oškodovanca.

10.V pravni doktrini obstaja več stališč o naravi in vrstah vzročne zveze. Vzročna zveza je po teh stališčih prekinjena, ko ravnanja oškodovanca ali tretje osebe ali naraven dogodek neodvisno od predhodnega ravnanja storilca odprejo novo vzročno verigo, s katero se izničijo učinki prejšnjega ravnanja, kar pomeni, da posledica nastopi zaradi ravnanja druge osebe ali dogodka, ne pa zaradi predhodnega ravnanja storilca. Lahko gre za poznejše ravnanje drugih oseb z znaki kaznivega dejanja, ki neodvisno od predhodnega ravnanja odpira novo vzročno verigo, ali za ravnanje ali (elementaren) dogodek, ki nima znakov kaznivega dejanja, ima pa tak pomen in moč, da povsem preusmeri vzročni potek oziroma povsem odpravi učinke prvotnega ravnanja. Po novejših stališčih se institut prekinitve vzročne zveze nadomešča s celovitejšo teorijo objektivne pripisljivosti. Ta teorija za izhodišče jemlje t. i. naravoslovno vzročnost (ekvivalenčno teorijo vzročnosti, katere bistvo je enak pomen vseh vzrokov in pogojev; za vzrok se šteje vsaka storitev ali opustitev, ki je kakorkoli prispevala k nastanku posledice, ne glede na svojo oddaljenost, posrednost in pomembnost). Naravoslovno vzročnost šteje za nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za pripis posledice storilčevemu ravnanju. Bistvo teorije objektivne pripisljivosti je v oceni, ali je nastalo posledico mogoče tudi v vrednostnem smislu šteti za delo storilca. Da bi jo bilo mogoče vrednostno šteti za delo storilca, morata biti izpolnjena dva pogoja: 1) storilčevo ravnanje mora ustvariti protipravno nevarnost za objekt ravnanja, in 2) prav ta, protipravno povzročena nevarnost se mora udejanjiti v nastali posledici. Eden od instrumentov za nadzor in oženje morebitnih preširokih rezultatov ekvivalenčne teorije je tudi teorija adekvatnosti, po kateri se za vzrok šteje le tisti dejavnik, ki redoma in praviloma (ali vsaj statistično relevantno pogosto) povzroči določeno posledico (teorija torej izključuje skrajno izjemne, zelo nenavadne primere, v katerih je posledica neadekvatna glede na ravnanje).[6]

11.Vrhovno sodišče upoštevnih očitkov glede pravnega vrednotenja vzročnosti (torej očitkov, ki niso bili obremenjeni z uveljavljanjem nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ni presojalo na podlagi meril, ki so v pravni doktrini razdelana za ta namen. Namesto tega je očitke zavrnilo s stališči o nesorazmernosti pritožnikovega ravnanja in o neskladnosti njegovega ravnanja s strokovnimi usmeritvami za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev. S tem na pritožnikove trditve po vsebini sploh ni odgovorilo, saj sorazmernost ravnanja in njegova skladnost s strokovnimi usmeritvami nista merili za pravno presojo vzročne zveze. Vrhovno sodišče je pritožniku s tem kršilo njegovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

12.Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju se bo moralo Vrhovno sodišče opredeliti do vseh upoštevnih očitkov, ki jih je pritožnik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

13.Ker je bilo treba ustavni pritožbi ugoditi že zaradi kršitve 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[2]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[3]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).

[4]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[5]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12) in št. Up-818/14 z dne 26. 1. 2017, 8. in 9. točka obrazložitve.

[6]L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 180–185.