Jedro

V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbijano tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnik prizadeval s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogel izboljšati.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravna enota Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) s prvostopenjsko odločbo odločila, da se v korist upravičenke Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) omeji lastninska pravica na nepremičninah (vse k. o. ...) parc. št. 1718 ob meji s parc. št. 2342, v delu v površini 56 m2, parc. št. 1719 ob meji s parc. št. 2342, v delu v površini 51 m2, parc. št. 1746 ob meji s parc. št. 2342, v delu v površini 55 m2, in parc. št. 1750 ob meji s parc. št. 2342, v delu v površini 56 m2, vse v lasti tožnika do 1/1, z ustanovitvijo služnostne pravice začasne uporabe delov nepremičnin za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo povezovalnega kanala C0, v trajanju dveh mesecev od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na nepremičninah parc. št. 1718, 1719, 1746 in 1750, vse k. o. ..., vendar najdlje do 31. 12. 2023 in s tem datumom omejitev preneha (1. točka izreka). Iz izreka prvostopenjske odločbe izhaja še, da je ta odločba podlaga za vknjižbo omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz I. točke izreka te odločbe v zemljiški knjigi v korist upravičenke ter za izbris zaznambe postopka omejitve iz zemljiške knjige, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži ustanovitve omejitve lastninske pravice na nepremičninah iz I. točke izreka te odločbe (II. točka izreka), da se stranki napoti na sodišče za odmero odškodnine v nepravdnem postopku (III. točka izreka) ter da bo o stroških postopka upravni organ odločal s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2.Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je MOL (v predmetnem upravnem sporu prizadeta oseba s položajem stranke) zahtevala omejitev lastninske pravice s pravico uporabe za določen čas na delu tožnikovih nepremičnin, saj to nujno potrebuje za gradnjo javnega povezovalnega kanala C0, ki je objekt gospodarske javne infrastrukture za odvajanje odpadne vode. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) v zvezi z 211., 192., 193. in 194. členom istega zakona - javna korist za predlagan ukrep je izkazana tako na abstraktni kot na konkretni ravni. Prvostopenjski organ je sledil tudi predlogu MOL, da o zadevi odloči po nujnem postopku.

3.Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in odločila, da tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka (2. točka izreka). V svoji odločbi izpostavlja, da bo z ustanovitvijo začasne uporabe uporaba tožnikovih zemljišč omejena oziroma onemogočena le za kratko časovno obdobje, po preteku katerega bo na zemljiščih vzpostavljeno prejšnje stanje, tako da poseg sploh ne bo opazen, kar izhaja iz zahteve in navedb upravičenke in je tudi v skladu z začasno naravo ukrepa.

4.Tožnik se z odločbama ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja kršitve pravil postopka, nepravilno uporabo materialnega prava (vključno s kršitvami ustavnih pravic do zasebne lastnine in do enakega varstva pravic) ter napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču je poslala upravne spise zadeve.

6.Prizadeta oseba s položajem stranke MOL v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

7.Tožba ni dopustna.

8.V zadevi je spor glede zakonitosti prvostopenjske odločbe, s katero je prvostopenjski organ v korist MOL omejil lastninsko pravico s pravico uporabe na delu več tožnikovih nepremičnin. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bil omenjeni ukrep dovoljen za določen čas, in sicer za dva meseca od dejanskega pričetka gradbenih del ob oziroma na tožnikovih nepremičninah, vendar najdlje do 31. 12. 2023 - s tem datumom omejitev na podlagi prvostopenjske odločbe preneha. Tožnik izpodbija tudi drugostopenjsko odločbo, s katero je toženka zavrnila njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in odločila o stroških pritožbenega postopka.

9.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora tožnik izkazovati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena)1.

10.Tožnik je v tožbi postavil izpodbojni zahtevek - predlagal je, da sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

11.Sodišče je glede na postavljen tožbeni zahtevek ter dejstvo, da je omejitev lastninske pravice na delu tožnikovih nepremičnin skladno z izrekom prvostopenjske odločbe najkasneje z dnem 31. 12. 2023 prenehala, tožnika dne 20. 2. 2025 pozvalo, da utemelji svoj pravni interes za tožbo2.

12.Tožnik je v vlogi, podani v odgovor na poziv sodišča, navedel, da pravni interes za vloženo tožbo še vedno obstoji, tako kot jo obstajal ob vložitvi tožbe in tudi prej, ko so bili nepravilno in nezakonito izdani izpodbijani upravni akti. Na podlagi izdanih izpodbijanih upravnih aktov je namreč prišlo do posega v zemljišče - nepremičnino tožnika, ne glede na časovno omejitev začasne omejitve lastninske pravice. Na podlagi izpodbijanih aktov je torej prišlo do posega (gradbenih del) v lastninsko pravico tožnika (začasna uporaba delov nepremičnine za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo povezovalnega kanala C0). Tožnik drugega pravnega sredstva kot tega nima, razumevanje, da je tožnik s potekom časa začasne omejitve lastninske pravice izgubil pravni interes, pa je napačno in bi pomenilo izvotlitev in kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva tožnika.

13.Tožnik je z isto vlogo zaprosil tudi za podaljšanje roka za podajo odgovora na poziv sodišča za 15 dni, in sicer iz zdravstvenih razlogov na strani pooblaščenca tožnika. Sodišče je s sklepom, I U 77/2023-16 z dne 20. 3. 2025, tožniku rok za utemeljitev pravnega interesa za vloženo tožbo v tem upravnem sporu podaljšalo za 15 dni od prejema sklepa. Tožnik je (po pooblaščencu) navedeni sklep sodišča prejel 24. 3. 2025, pri čemer niti v postavljenem roku niti do dne izdaje tega sklepa sodišču ni posredoval novih vlog, v katerih bi dodatno utemeljil svoj pravni interes za tožbo.

14.Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožnikovih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan odločanja o tožnikovi tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljeval svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnik, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnine".

15.V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče. Če bi sodišče v takem primeru odpravilo prvostopenjski akt in ga vrnilo organu, ki je akt izdal, bi odločalo o pravnem razmerju, ki več ne obstaja. Ob tem je že s potekom časa nastopilo tudi stanje, za katerega si je tožnik prizadeval s predlogom za odpravo prvostopenjske odločbe, to pa pomeni, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi več mogel izboljšati3.

16.Ob zapisanem sodišče ne more slediti stališču tožnika, da drugega pravnega sredstva (kot izpodbojne tožbe) nima. Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).

17.Takšnega zahtevka tožnik ni vložil, čeprav bi to lahko storil bodisi tako, da bi poleg izpodbojnega že v tožbi postavil tudi ugotovitveni zahtevek (ki ni sam po sebi vsebovan v izpodbojni tožbi), bodisi tako, da bi zahtevek prilagodil oziroma ga dopolnil od nastanka spremenjenih okoliščin (to je od prenehanja učinkovanja ukrepa iz prvostopenjske odločbe), in sicer vse do odločitve naslovnega sodišča o tožbi. To jasno izhaja iz prakse Vrhovnega sodišča, ki je bila poznana tudi že v času navedene spremembe okoliščin4. Ker vsebina tožbenega zahtevka, skladno z ustaljeno sodno prakso5, ni predmet materialnega-procesnega vodstva, tožnika, ki je v predmetnem upravnem sporu zastopan po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, sodišče tudi ni pozivalo k postavitvi takšnega zahtevka.

18.Po povedanem sodišče sodi, da tožnik pravnega interesa za vloženo izpodbojno tožbo zoper prvostopenjsko odločbo ne izkazuje.

19.Kot uvodoma že predstavljeno, je v skladu s prvim in drugim odstavkom 2. člena ZUS-1 predmet presoje pred naslovnim sodiščem dokončni, posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V konkretnem primeru tak akt glede začasne omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na tožnikovih nepremičninah predstavlja prvostopenjska odločba - zgolj s to je bilo namreč (z vzpostavitvijo pravice v korist MOL oz. nasprotne obveznosti v breme tožnika) poseženo v pravni položaj tožnika. Drugostopenjska odločba, kolikor je bila z njo zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, v pravni položaj tožnika ni (dodatno ali drugače) posegla, tožnik pa tako za tožbo zoper ta del drugostopenjske odločbe pravnega interesa ne izkazuje. Ker tožnik v tožbi obenem ne uveljavlja konkretno nezakonitosti stroškovnega dela drugostopenjske odločbe (ki predstavlja dokončen upravni akt glede stroškov pritožbenega postopka), ravno tako pa niti v tožbi niti v odgovoru na poziv sodišča z ničemer ne utemeljuje pravnega interesa za ta del tožbe, sodišče sodi, da tožnik tudi pravnega interesa za tožbo zoper stroškovni del drugostopenjske odločbe ne izkazuje.

20.Po povedanem sodišče sodi, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, zato je to zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

22.Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na razloge iz prejšnjega odstavka mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

2V pozivu je sodišče izpostavilo izrek prvostopenjske odločbe, 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ter posledico zavrženja, v kolikor pravni interes za vloženo tožbo ni izkazan.

3Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 in I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023.

4Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023 ter I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

5Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča, I Up 234/2023 z dne 30. 11. 2023, I Up 138/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019 ter I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2

Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 210

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.