Jedro

Tožnik je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršil jih je s tem, ko ni posredoval dokumentov, ki jih je toženka upravičeno zahtevala od njega, ker ji ni podal odgovorov na vprašanja, ki mu jih je zastavila, in ker se ni udeležil sestanka v tujini oziroma ker se v zvezi s tem sestankom ni odzival na elektronska sporočila toženke in ni potrdil predlaganega termina. Gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik storil namenoma (naklepno).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v odločitvi o pravdnih stroških (točka II izreka), tako da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.839,15 EUR (namesto 3.894,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2018, ugotovitev, da je delovno razmerje med pravdnima strankama obstajalo v času od 24. 9. 2018 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, reparacijo, plačilo pogodbene kazni v višini 58.757,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2018 do plačila in plačilo pravdnih stroškov (točka I/I izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2018, ugotovitev, da je delovno razmerje med pravdnima strankama obstajalo v času od 27. 8. 2018 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, reparacijo, plačilo pogodbene kazni v višini 58.757,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2018 do plačila in plačilo pravdnih stroškov (točka I/II izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške v višini 3.894,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper odločitev o neutemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2018, ugotovitev, da je delovno razmerje med pravdnima strankama obstajalo v času od 24. 9. 2018 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, reparacijo in plačilo pravdnih stroškov (prvi do tretji ter peti odstavek točke I/I izreka) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (točka II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da v času podaje odpovedi ni bil več direktor toženke in tako individualna pogodba o zaposlitvi ni več veljala. Te pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2005, ki je prenehala s prenehanjem poslovodne funkcije, ni bilo mogoče odpovedati. Dolžnost toženke je bila, da pripravi in tožniku ponudi novo pogodbo o zaposlitvi. Za pogodbo o zaposlitvi je predpisano, da mora biti v pismeni obliki. Toženka je od tožnika po dne 15. 6. 2018 zahtevala opravo nalog, ki presegajo njegov delokrog, sodišče prve stopnje pa tega (kot tudi dejstva, da pogodba o zaposlitvi z dne 19. 5. 2005 ni več veljala) ni ustrezno upoštevalo. Zmotno je štelo, da je pogodba o zaposlitvi po dne 15. 6. 2018, ko je tožniku poslovodna funkcija prenehala, še veljala. Ta pogodba o zaposlitvi ni več veljala in je tožnik ni mogel kršiti. Toženki zaradi njegovega ravnanja ni nastala škoda. Delo je opravljal, in sicer je opravljal delo, povezano z mrežnim marketingom, delo je opravljal na terenu, pa tudi doma, prisotnost na sedežu toženke se od tožnika ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo izostanek tožnika na sestanku v A. (tujina) za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, tožnik se zaradi objektivnih razlogov sestanka ni udeležil oziroma je v času, ko je bil sestanek prvič sklican, izrabil letni dopust, ki si ga je kot direktor odobraval sam. Pri odločanju o plačilu pravdnih stroškov je upoštevalo zmotno vrednost spornega predmeta, tožnik je le enkrat uveljavljal zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 58.757,52 EUR. Odmerjeni stroški so previsoki. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo tožnika odgovarja. Prereka njegove navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo teh absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen v delu, v katerem je odločalo o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev odločitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2018, podana s strani toženke, zakonita, navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, glede na pritožbene razloge pa dodaja:

6. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se poda, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). Razlogi za podajo izredne odpovedi so taksativno navedeni v prvem odstavku 110. člena ZDR-1, za razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 gre, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje je iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno ugotovilo, da mu je očitala, da zadnja dva meseca ni vestno opravljal svojega dela, ni upošteval navodil delodajalca, se ni odzival na elektronsko pošto oziroma se je odzival z zamudo ter ni podal relevantnih odgovorov. Očitek je konkretizirala, navedla je, da tožnik toženki ni izročil vseh dokumentov (npr. pogodb z določenimi družbami) in da se ni odzval na sestanek v A..

8. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu toženka po prenehanju poslovodne funkcije dne 15. 6. 2018, ni zakonito odpovedala individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2005. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila ta pogodba o zaposlitvi res sklenjena za čas trajanja mandata direktorja toženke, je pa v njej jasno določeno, da je tožnik pri toženki zaposlen za nedoločen čas in da ga je toženka po prenehanju poslovodne funkcije dolžna razporediti na drugo delovno mesto oziroma je dolžna z njim skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da takšna nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, pri čemer razlogi za to niso bistveni. Bistveno je, da je tožnik po prenehanju poslovodne funkcije še ostal v delovnem razmerju pri toženki. Prav tako je bistveno, nadalje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožnik po razrešitvi s funkcije direktorja, dne 15. 6. 2018 vedel kakšno delo mora opravljati, oziroma da mu je toženka dodelila točno določeno delo, pa tožnik tega dela (vsaj v določenem obsegu) ni opravil. To pravzaprav priznava sam v pritožbi. V pritožbi zmotno izpostavlja, češ da toženki škoda zaradi njegovega ravnanja ni nastala, saj to z vidika presoje obstoja razloga za odpoved ni bistveno. Bistveno je, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršil jih je s tem, ko ni posredoval dokumentov, ki jih je toženka upravičeno zahtevala od njega, ker ji ni podal odgovorov na vprašanja, ki mu jih je zastavila, in ker se ni udeležil sestanka v A. oziroma ker se v zvezi s tem sestankom ni odzival na elektronska sporočila toženke in ni potrdil predlaganega termina. Gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ki jo je tožnik storil namenoma (naklepno).

9. Četudi je tožnik po prenehanju poslovodne funkcije opravljal določeno delo, kot poudarja v pritožbi, to ne spremeni ugotovitve o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja. Glede sestanka v A. tožnik neutemeljeno izpostavlja okvaro na vozilu in z njegove strani odobren letni dopust. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, tožnik upravičenih razlogov za izostanek s sestanka (npr. okvara na vozilu) ni dokazal, poleg tega je razloge za neudeležbo na sestanku spreminjal in mu zato utemeljeno ni verjelo. Iz predloženih listin (elektronska sporočila) pa je pravilno ugotovilo, da se tožnik na prošnje za sestanek sploh ni odzival in da predlaganega termina ni potrdil. 10. Ob obstoju zakonsko določenega razloga za odpoved (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) je sodišče prve stopnje predvsem na podlagi pravilne ocene izpovedi zakonitega zastopnika toženke pravilno ugotovilo, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jo je podala toženka, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2018, ugotovitev, da je delovno razmerje med pravdnima strankama obstajalo v času od 24. 9. 2018 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo, reparacijo in plačilo pravdnih stroškov je utemeljeno zavrnilo.

11. Pri odločanju o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 155. člena ZPP, da se pri odločanju o tem, kateri stroški se povrnejo stranki, upoštevajo samo tisti, ki so bili potrebni za pravdo. Toženki je v okviru premoženjsko pravnega spora (zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 58.757,52 EUR), v okviru katerega je za odmero stroškov pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta 58.757,52 EUR (tako je tudi navedlo v obrazložitvi sodbe, zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene), toženki neutemeljeno priznalo stroške za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 675 točk, saj v njej toženka ni podala nobenih navedb, ki bi se nanašale na presojo zahtevka iz naslova pogodbene kazni. 675 točk in pripadajoči materialni stroški (1 %) predstavljajo 409,05 EUR. Poleg tega ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo stroške za prihod njenega zakonitega zastopnika na zaslišanje in stroške nočitve, saj je bilo zaslišanje predlagano in izvedeno le v okviru presoje zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ti stroški so 111,13 EUR. Neutemeljeno ji je priznalo stroške za prevod listin (prilog k odgovoru na tožbo in drugi pripravljalni vlogi), saj so bile te listine prav tako predložene in se nanašajo na presojo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ti stroški so 1.535,17 EUR. Sodišče prve stopnje je tako toženki skupno priznalo za 2.055,35 EUR preveč stroškov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano odločitev na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo, tako da je toženki prisojene stroške ustrezno znižalo, kot je razvidno iz izreka.

12. Ker sicer niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku) in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.). Toženka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je tožnik glede odločitve o pravdnih stroških s pritožbo delno uspel (predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in s tem povezanimi zahtevki ter odločitev o pravdnih stroških), sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.