Jedro

Nizka športna kultura, ne oziraje se na njene protagoniste in oškodovančeva privolitev nista zakonsko priznana razloga, ki bi pri kaznivem dejanju razžalitve po 158. členu KZ izključevala protipravnost obdolženčevega ravnanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. S.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obd. S.P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bil obd. S.P. po prvem odstavku 68. člena KZ-1 izrečen sodni opomin za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ter še, da mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške tega postopka iz 1., 6. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima sicer prav, ko zatrjuje, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do listin, iz katerih izhaja, da je zasebni tožilec istočasno aktivni igralec nogometa ter sodnik na nogometnih tekmah v okviru Nogometne zveze Slovenije (NZS). Toda to dejstvo z ozirom na predmet obtožbe, ki ni v ravnanjih zasebnega tožilca v podobnih primerih, ni odločilno, zaradi česar so razlogi sodbe v tej smeri smeli izostati. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Kršitev zakona, bržkone tisto iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnik vidi v okoliščini, da so podobna dogajanja del nogometnega vsakdanjika, ki ga „krojijo“ bolj znani igralci od obdolženega, razen tega pa je zasebni tožilec kot nogometni sodnik privolil v to, da bo deležen „vseh kritik in raznovrstnih groženj ter tudi izrečenih besed“. Pri tem kot prava vešč procesni udeleženec prezre, da nizka športna kultura, ne oziraje se na njene protagoniste in oškodovančeva privolitev nista zakonsko priznana razloga, ki bi pri kaznivem dejanju razžalitve po 158. členu KZ-1 izključevala protipravnost obdolženčevega ravnanja, kot je to sicer obširneje obrazložilo že sodišče prve stopnje. V navedenem segmentu je bil torej kazenski zakon spoštovan, povzeta pritožbena prizadevanja pa so neuspešna.

Po pritožniku je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno zato, ker stranski sodnik pljunka v obraz zasebnega tožilca ni mogel videti, ker zapisnik, v katerem je pljunek naveden, ni bil sestavljen s strani uradnih oseb in zato ne more biti verodostojen, in ker oškodovanec ni mogel biti razžaljen, saj se je kot igralec v podobnih primerih obnašal enako.

Kot to izhaja iz jasnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, sta o pljunku v obraz neposredno izpovedovala zasebni tožilec in priča S.S., medtem ko sta se priči J.F. in I.D. sklicevali na njuni izpovedbi v drugi kazenski zadevi ter na poročili, ki sta ju sestavili po tekmi. Tako je prva priča pred sodnikom posameznikom dne 11.5.2009 povedala, da je videla smer pljunka, ki ni bila proti tlom, druga priča pa je bila po njeni izpovedbi z istim datumom s pljunkom v zasebnega tožilca seznanjena posredno. Smiselno enako izhaja iz omenjenih poročil, ki zgolj zaradi „neuradnosti“ položajev ne morejo biti neverodostojna, s tem, da je prva priča zapisala, da je videla, da je obdolženi pljunil zasebnega tožilca. Glede na njegovo izpovedbo, izpovedbo priče S.S., ki ni navajal nobenih težav z zaznavanjem dogajanja na igrišču in ki je v poročilu prav tako zapisal, da je obdolženec zasebnega tožilca pljunil ter glede na zgoraj obrazloženo je v povzetem pritožbenem zatrjevanju grajana ugotovitev sodišča prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomna.

Končno, pritožbeno sodišče se lahko v splošnem strinja s pritožnikom, da je prag za razžaljenost v subjektivnem smislu v zatrjevanih okoliščinah izkustveno višji, vendar obenem opozarja, da za razžalitev kot kaznivo dejanje ni treba, da bi se zasebni tožilec subjektivno počutil razžaljenega (Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 181), se pravi da pritožba niti v tem – sklepnem delu ni utemeljena.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je pritožba podana zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, po zakonu obsega pritožbo tudi zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pritožbenemu sodišču pokazal, da ni drugih ali novih okoliščin, ki bi v obdolženčevem primeru terjale še milejši kazenskopravni odziv.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obd. S.P. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.