Jedro

Približevanja kraju storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za začetek izvrševanja kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Sežani z dne 13.8.1952, spremeni tako, da se iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojeni K.F., P.F., B.K., H.E., R.A., oprostijo obtožbe, da so se po dogovoru sestali dne 12. julija 1952 pri pokopališču v bližini R. z namenom, da isto noč nekje v sežanskem okraju prestopijo brez predpisanega dovoljenja mejo FLRJ, pa so nameravani pobeg zaradi mesečine in nezadostne prtljage odložili na naslednji večer, dne 13. julija 1952, a jim je izvršitev tega preprečila aretacija, s čimer naj bi storili vsak poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ v zvezi s členom 16. KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo v izreku imenovane obdolžence za krive storitve poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ. Izreklo jim je zaporne kazni, in sicer F.K. eno leto in 10 mesecev zapora, F.P. eno leto in 6 mesecev zapora, K.B. eno leto in dva meseca zapora, E.H. eno leto in 8 mesecev zapora in A.R. dve leti zapora, v izrečene kazni pa jim je vštelo čas, prebit v priporu. V plačilo jim je naložilo stroške kazenskega postopka, in sicer nerazdelno v znesku 11.300,00 din.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo odločbo je vložil vrhovni državni tožilec A.P. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Meni namreč, da iz izreka ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena v zvezi s 16. členom KZ. Gre namreč za dogovor o storitvi kaznivega dejanja in ne za kakršnokoli aktivno ravnanje v smeri prečkanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vse imenovane obsojence po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 303. člena KZ-51 je bilo storjeno, če je storilec nezakonito (brez predpisanih dovoljenj) prestopil državno mejo, po 2. odstavku istega člena pa je bil kazniv tudi poskus, kar pomeni, da je storilec moral naklepno začeti izvrševati z zakonom določeno izvršitveno dejanje oziroma takšno ravnanje, ki pomenijo uresničevanje objektivnih znakov tega kaznivega dejanja. Razmejitev med poskusom in pripravljalnimi dejanji pa je pri obravnavanem kaznivem dejanju lahko bila večkrat sporna. Nobenega dvoma ni, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, če je bil zaloten ob prestopanju državne meje, težje pa je bilo odgovoriti na zastavljeno vprašanje v primeru, če je storilec na primer sedel na vlak in se odpeljal proti državni meji. Sodna praksa je zavzela stališče, da za začetek izvrševanja dejanja ni mogoče šteti približevanja kraju storitve kaznivega dejanja, ker se s tem izpolnjujejo le pogoji za storitev kaznivega dejanja (gre za tipična pripravljalna dejanja, ki tudi v objektivnem pogledu niso drugačna od drugih - dovoljenih dejanj), za poskus oziroma začetek izvrševanja kaznivega dejanja pa so štela le tista dejanja, ki so v neposredni krajevni in časovni povezanosti s prestopom (torej, ko so storilci zaloteni v neposredni bližini meje z namenom, da jo prestopijo brez predpisanih dovoljenj).

V konkretni kazenski zadevi pa, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, obsojenci še niso začeli izvrševati zakonskih znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. V izreku samem se jim namreč očita, da so se dne 12.7.1952 po dogovoru sestali v bližini R. z namenom, da še isto noč nekje v sežanskem okraju prestopijo brez predpisanega dovoljenja mejo FLRJ, pa tega niso storili, kar kaže, da je šlo le za dogovor oziroma sestanek o prestopu, ne pa za začetek oziroma za prestopanje meje same. Tak dogovor pa izrazito spada v sfero pripravljalnih dejanj in ne izvršitvenih dejanj. Glede delovanja oziroma prestopanja, ki naj bi ga opravili dne 13.7.1952, v izreku ni opisa zakonskih znakov oziroma iz izreka ne izhaja, ali so s prestopanjem začeli, ali pa je prišlo do njihove aretacije že bistveno prej (npr. v domači hiši).

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 303. v zvezi s 16. členom KZ, zaradi česar je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremenilo in obsojence iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP obtožbe oprostilo. S stroški kazenskega postopka je v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili obremenilo proračun.