Jedro

Objekt v izmeri 3 x 3 m in skladiščna lopa v izmeri 18 x 8 m ne moreta biti samostojna objekta in sta torej le pomožna objekta, ki se vračata skupaj z glavno stvarjo - stavbo. Pri tem se njena vrednost vračuna v povečano vrednost nepremičnine, ki se vrača. Plačilo kupnine, za katero bo dobila tožeča stranka odškodnino po 73. čl. ZDen, ni ovira za vračanje premoženja, niti ga ni mogoče šteti v povečano vrednost nepremičnine v času vračanja.

Motenje posesti zavezanca s strani upravičenca (oz. njegovega pravnega naslednika) ni ovira za vračanje nepremičnine po 21. čl. ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote V. št. ... z dne 16.2.1995. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje vzpostavil lastninsko pravico v korist upravičenke F.Š. na nepremičnini parc. št. 518/2 k.o. V., v naravi stavbišče 318 m2 in dvorišče 376 m2 in odločil, da se da nepremičnina v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer, hkrati pa je zavrnil zahtevek zavezanca - tožeče stranke za doplačilo razlike zaradi bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine in zahtevek do nadaljnje uporabe nepremičnine zaradi obstoja ovir iz 20. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da ni sporna pravna podlaga za denacionalizacijo nepremičnin, temveč obstoji le spor glede vrednosti nepremičnin ob podržavljenju oziroma vračanju in glede obstoja ovir za takojšnjo vrnitev nepremičnine. Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je izvedenec izdelal cenitev v skladu z določili 44. člena ZDen in da je upravni organ prve stopnje pravilno oprl svojo odločitev na to cenitev. Pri vrednotenju se ne upoštevajo sredstva, vložena v redno vzdrževanje in obnovo nepremičnin, in sredstva vložena v opremo.

Izraz bistveno povečanje vrednosti nepremičnine v 25. členu ZDen pomeni znatno povečanje vrednosti stvari, ki se vrača, pri čemer je šteti kot bistveno povečanje vrednosti nepremičnine povečanje, ki dosega ali presega 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Vrednost nepremičnine v času podržavljenja je znašala 350.449 DEM, v času vračanja pa znaša vrednost 388.451 DEM. Iz navedenega izhaja, da se je vrednost nepremičnine, tudi ob upoštevanju prizidanih delov povečala za skupno 16,2 %. Izvedeniškega mnenja ni mogoče izpodbijati s pavšalnimi navedbami in ocenami, pač pa se njegovo mnenje lahko izpodbija le z mnenjem drugega izvedenca, na način kot ga določa 191. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Takega izvedeniškega mnenja, podkrepljenega z dokazi, pa tožeča stranka ni posredovala. Prizidana objekta, to sta pomožni objekt v izmeri 3 x 3 m in skladiščna lopa v izmeri 13 x 8 m, je šteti za pomožna prostora, ki se ne data ločiti od glavne stvari brez znatne škode oziroma brez nesorazmernih stroškov in ker ne moreta funkcionirati samostojno. Zato navedena pomožna prostora delita usodo glavne stvari. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka za predmetno nepremičnino plačala kupnino, ji pripada odškodnina, ki se določi na način, predpisan v 73. členu ZDen. O tej odškodnini pa ne odloča upravni organ prve stopnje, če ni dosežen sporazum o njej. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni predložila dokazov, ki bi utemeljevali obstoj ovir za takojšnjo vrnitev nepremičnine iz 21. člena ZDen. Ta ugotovitev je utemeljena tudi s tem, ker tožeča stranka v prostoru ne opravlja svoje dejavnosti, pač pa v njih hrani le stare stroje in drug neuporaben material, kar izhaja iz zapisnika z dne 7.4.1994. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da tožena stranka opira svoje stališče na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Izvedeniško mnenje cenilca ne more predstavljati dovolj trdnega dokaza, saj je pravilnost tega tožeča stranka že grajala na obravnavi in v pripravljalnem spisu. Vrednosti poslovnih prostorov v cenitvi so prenizke tako v času nacionalizacije kot kasneje v času denacionalizacije, pravilno pa tudi ni ocenjena vrednost prizidkov, ki jih je dozidala tožeča stranka. Upravni organ prve stopnje bi moral zato sam določiti drugega izvedenca, da na ugovor zavezanca poda svoje dodatno mnenje in je zato zmotno sklicevanje tožene stranke na določilo 191. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dozidani objekti nikakor ne predstavljajo pomožnih objektov in je te prostore tožeča stranka uporabljala za svojo registrirano poslovno dejavnost. Teh objektov, ki v času nacionalizacije niso obstajali, se ne more vračati upravičencu in to predstavlja kršitev določb ZDen. Izvedenec v svojem mnenju tudi ni upošteval, da je tožeča stranka kupila nepremičnino na podlagi pogodbe, sklenjene z občino V.. Tožeča stranka je v upravnem postopku izkazala ovire za vračanje poslovnih prostorov, s tem da je predložila sodne sklepe o posestnih pravdah tožeče stranke proti upravičencu. Samovoljna ravnanja upravičenca so pripeljala do izgube delovnih mest 26 delavcev, kar nedvomno ni zanemarljiva okoliščina.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je pred izdajo odločbe ugotovil vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je izvedenec opravil cenitev skladno s 44. členom ZDen in pri tem opredelil povečanje vrednosti glede na investitcije in ne glede na sredstva, potrebna za redno vzdrževanje. Pri tem je bil tudi pravilno definiran pojem "bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine", ki je po stališču sodne prakse (in sedaj tudi novele ZDen) povečanje, ki dosega ali presega 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Tožeča stranka v postopku ni ponudila dokazov, ki bi lahko vplivali na spremembo cenitve. Samo nestrinjanje tožeče stranke s cenitvijo, brez konkretnih navedb dokazov, pa ni razlog, da bi upravni organ moral postaviti novega izvedenca. Tožeča stranka ni ponudila dokazov, ki bi kazali na nepopolnost ali nejasnost v cenitvi oziroma dvom o njej. Zato tudi upravni organ ni bil dolžan, da po uradni dolžnosti postavi drugega cenilca. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da objekt v izmeri 3 x 3 m in skladiščna lopa v izmeri 13 x 8 m ne moreta biti samostojna objekta in sta torej le pomožna objekta, ki se vračata skupaj z glavno stvarjo - stavbo. Pri tem se njuna vrednost, kot je to že storil cenilec in upravni organ prve stopnje, vračuna v povečano vrednost nepremičnine, ki se vrača. Tožena stranka je tudi pravilno obrazložila pravico tožeče stranke za plačilo odškodnine po 73. členu ZDen, ker je za predmetno nepremičnino plačala kupnino. Samo plačilo kupnine pa ne vpliva kot ovira za vračanje podržavljenega premoženja, niti ga ni mogoče všteti v povečano vrednost nepremičnine v času vračanja.

Tožena stranka je po mnenju sodišča tudi pravilno zavrnila navedbe tožeče stranke glede ovir za vračanje podržavljenega premoženja po 21. členu ZDen, saj tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni ponudila dokazov za okrnitev funkcionalnosti kompleksa oziroma v zakonu navedene posledice. Motenja posesti, ki ga očita tožeča stranka pravnemu nasledniku upravičenke, pa niso ovira za vračanje nepremičnine po ZDen.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih ZUS (Ur.l.RS, št. 4/77).

Določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).