Jedro

Če je stranka zaradi nespoštovanja materialnega roka v svoji pravici, uveljavljati določen zahtevek, prekludirana, upravni organ ni dolžan dopolnjevati vloge, s katero stranka uveljavlja ta zahtevek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z napadeno odločbo z dne 5. 7. 2001 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba A. z dne 17. 5. 2000, s katerim je ta zavrgel zahtevo tožeče stranke kot delodajalca za izdajo delovnega dovoljenja za tujca A.A., državljana Bosne in Hercegovine. Tožena stranka je potrdila stališče prvostopenjskega upravnega organa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka v skladu s 125. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86), ker tožeča stranka ni pravočasno podala prijave potrebe po delavcu, in sicer najkasneje 8 dni pred vložitvijo zahteve za izdajo delovnega dovoljenja, kot to predvideva 3. člen Navodila za izvajanje zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 54/97, 80/99, v nadaljevanju Navodilo). Poleg tega je tožena stranka navedla še, da v spisni dokumentaciji obrazca prijave prostega delovnega mesta ni bilo najti. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila še, da tudi Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93, 38/94 in 69/98, v nadaljevanju ZZZPB) v 9. členu določa, da morajo organizacije in delodajalci zavodu za zaposlovanje posredovati prijavo prostega delovnega mesta in pogoje, ki jih mora izpolnjevati delavec za opravljanje del na tem delovnem mestu, in sicer najkasneje v roku 8 dni po sprejetju sklepa o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja, ker mora potem zavod za zaposlovanje v skladu z določbami 11. člena ZZZPB prosto delovno mesto objaviti in izvesti vse potrebne postopke v zvezi s posredovanjem zaposlitve.

Tožnik je vložil tožbo iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi ugovarja, da tožena stranka s tem, ko je zavrgla zahtevek tožeče stranke, ni ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da upravni organ ne sme zavreči zahteve kot nepopolne (67. člen ZUP), če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, temveč mora postopek nadaljevati. Poleg tega tožena stranka tudi ni ravnala v skladu z določbo drugega odstavka 140. člena ZUP, ki določa, da se od stranke ne zahteva, naj priskrbi dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje priskrbi organ, ki vodi postopek. Tožena stranka je po mnenju tožnika kršila tudi določbe 67. člena ZUP, ker je s pozivom na dopolnitev od tožnika zahtevala le plačilo manjkajoče upravne takse, ni pa zahtevala, naj se predloži še dokaz o vložitvi prijave potrebe po delavcu. Po mnenju tožeče stranke upravni organ prve stopnje njene zahteve ne bi smel zavreči zaradi manjkajoče listine, ki je s pozivom na dopolnitev predhodno sploh ni zahteval. Tožnik je tudi mnenja, da bi tožena stranka morala odgovoriti na izrecni pritožbeni ugovor v to smer, česar pa ni storila. V nadaljevanju navaja še, da je dne 29. 6. 2000 vložila prijavo potrebe po delavcu, in da bi od tega dne dalje lahko prvostopenjski organ štel, da so vse pomanjkljivosti odpravljene, in ob pravilni uporabi določb ZUP sam ugodno rešil zahtevek tožeče stranke še pred odstopom zadeve toženi stranki. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je z dopisom z dne 24. 12. 2001 prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je sporno vprašanje, ali je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zahtevo tožeče stranke kot delodajalca za izdajo delovnega dovoljenja za tujca zavrgel na podlagi 125. člena ZUP/86, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Iz določbe 3. člena Navodila, ki določa, da je potrebno prijavo potrebe po delavcu vložiti najmanj 8 dni pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja na zahtevo delodajalca, izhaja, da je predmetni osemdnevni rok določen kot materialni rok s prekluzivnim učinkom. Navedeni rok je namreč namenjen izvajanju 5. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, 43/98 - odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZZT), tj. da zavod za zaposlovanje lahko pravočasno preveri, ali na določenem območju v njegovi evidenci brezposelnih oseb obstaja kak ustrezen kandidat, ki poleg splošnih pogojev izpolnjuje še posebne pogoje, ki jih delodajalec zahteva za sklenitev delovnega razmerja, in je pripravljen sprejeti zaposlitev, torej da lahko pravočasno preveri enega od bistvenih pogojev za odločitev o izdaji delovnega dovoljenja. V upravnem postopku je bilo torej pravilno uporabljeno stališče, da je tožeča stranka s tem, ko ni vložila prijave potrebe po delavcu 8 dni pred vložitvijo zahteve za izdajo delovnega dovoljenja za tujca, prekludirana v svoji pravici zahtevati izdajo delovnega dovoljenja in zato ni bilo pogojev za meritorno odločanje o zadevi. Zahteva tožeče stranke je bila sicer zavržena na podlagi 125. člena ZUP/86, kljub temu da je v času vložitve zahteve za izdajo delovnega dovoljenja na zahtevo tujca, tj. dne 21. 4. 2000, že veljal ZUP, vendar ta procesna kršitev po presoji sodišča ni bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. ZUP/86 je med drugim določal, da pogojev za uvedbo postopka ni, kadar gre za stvar, ki je zaradi pomanjkanja kakšnega posebnega pogoja ni mogoče meritorno reševati, npr. če je bila zahteva vložena po poteku prekluzivnega roka. ZUP v 3. točki prvega odstavka 129. člena, smiselno enako kot stari ZUP, kot pogoj za uvedbo upravnega postopka določa vložitev zahteve v predpisanem roku. Ker tožeča stranka pri zavodu za zaposlovanje ni prijavila potrebe po delavcu v predpisanem roku 8 dni pred vložitvijo zahteve za izdajo delovnega dovoljenja za tujca in je bila zato njena zahteva za izdajo delovnega dovoljenja na zahtevo delodajalca vložena preuranjeno, bi bila odločitev tožene stranke enaka, tudi če bi pri odločanju uporabila določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ni utemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke, da je bilo kršeno določilo drugega odstavka 140. člena ZUP, ker je tožena stranka od tožeče zahtevala, naj priskrbi in predloži dokaz o prijavi potrebe po delavcu, in sicer zato, ker bi si tožena stranka po mnenju tožeče stranke ta dokaz hitreje in lažje pridobila sama. Prijavo potrebe po delavcu predloži delodajalec sam, kajti potreba po delavcu nastane pri njem, in če želi, da mu pristojni upravni organ na njegovo zahtevo izda delovno dovoljenje za tujca, mora slediti določbi prvega odstavka 3. člena Navodila in osem dni pred vložitvijo zahteve za izdajo delovnega dovoljenja za tujca pri pristojni območni enoti Zavoda za zaposlovanje sam na obrazcu PD oz. POD prijaviti potrebo po delavcu. Pravočasna vložitev prijave potrebe po delavcu je po vsem navedenem pogoj za obravnavanje vloge za izdajo delovnega dovoljenja. Če ta prijava ni bila vložena pred vložitvijo zahteve za izdajo delovnega dovoljenja, ni šlo za pomanjkljivost te zahteve in tudi ne za kršitev določbe 67. člena ali 2. odstavka 140. člena ZUP, če zavod ni zahteval od tožeče stranke, naj zahtevo v tem pogledu dopolni. S tem ko je tožeča stranka dne 29. 6. 2000 vložila prijavo potrebe po delavcu, si je ustvarila pogoje, da bi po preteku 8 dni lahko vložila novo zahtevo za izdajo delovnega dovoljenja na zahtevo delodajalca, ni pa mogla s to prijavo potrebe po delavcu sanirati preuranjenosti svoje zahteve za izdajo delovnega dovoljenja za tujca v sporni zadevi, v kateri bi morala prijavo potrebe po delavcu vložiti najmanj 8 dni pred vložitvijo zahteve za izdajo delovnega dovoljenja z dne 21. 4. 2000. Prvostopenjski organ je zato ravnal v skladu s 245. členom ZUP, ko je poslal pritožbo in upravne spise toženi stranki v odločanje, saj tožeča stranka z naknadno vložitvijo prijave ni mogla doseči spremembe izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da bi moral organ prve stopnje takoj po prejemu prijave potrebe po delavcu šteti, da so odpravljene vse pomanjkljivosti, in sam ugodno rešiti zahtevek tožeče stranke. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj dejanske okoliščine, ki so bile podlaga odločanja v upravnem postopku, med strankami niso sporne, pravna stališča, ki jih tožeča oziroma tožena stranka zastopata v tem sporu, pa niso takšne narave, da bi jih bilo treba med strankama soočati na naroku. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00, v nadaljevanju ZUS).