Jedro

Predmet revizijskega preizkusa izpodbijanega sklepa je lahko le pravilnost odločitve pritožbenega sodišča o tem, ali tožnik brez svoje krivde ni mogel dokaza - izvedenskega mnenja, ki ga je ponudil v svojem predlogu za obnovo postopka, predlagati ali predložiti že v prejšnjem postopku, in še ali bi bil ta dokaz, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku, prinesel tožniku ugodnejšo odločbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine, ki naj bi mu šla zato, ker je med služenjem vojaškega roka v letih 1988/89 zbolel za paranoidno shizofrenijo. Sodišči prve in druge stopnje sta se med drugim tudi na podlagi izvedenskega mnenja dr. G. V. M. prepričali, da ni vzročne zveze med služenjem vojaškega roka in tožnikovo boleznijo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, ki se je opiral na novo izvedensko mnenje, ki ga je sestavil prim. doc. dr. sc. dr. med. univ. L. Đ.. Takšen dokaz bi lahko tožnik predlagal že v prejšnjem postopku. Ne more se sklicevati na svojo nevednost, saj je imel strokovnega pooblaščenca - odvetnika.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti temu sklepu zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča glede možnosti, da bi lahko tožnik že v prejšnjem postopku predlagal takšen dokaz, in glede nestrokovnosti in neznanja tožnika. Zavzelo pa je tudi stališče, da na podlagi zdaj predloženega mnenja, če bi bilo uporabljeno v prejšnjem postopku, odločitev sodišča ne bi bila drugačna. Tožnik tudi ni dokazal nedopustnega ravnanja vojske, ko je služil vojaški rok.

Proti temu sklepu v zvezi s prvostopenjskim sklepom je tožnik vložil revizijo (v njej pomotno navaja, da gre za sodbi) zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej trdi, da iz obeh izvedenskih mnenj sledi, da je bilo služenje vojaškega roka odločujoč element, ki je vplival na njegovo psihofizično stanje. Polemizira z mnenjem dr. M. in opisuje, kakšne težave ima danes. Splošno znano je, da pomeni služenje vojaškega roka za marsikoga hudo psihično obremenitev, kar pa ne pomeni, da gre za nenevarno dejavnost. Odgovornost tožene stranke je objektivna.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Kako naj bi sodišči nižje stopnje kršili določbe pravdnega postopka, revizija ne pove. Za kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP 1977), pa ne gre.

Predmet revizijskega preizkusa izpodbijanega sklepa je lahko le pravilnost odločitve pritožbenega sodišča o tem, ali tožnik brez svoje krivde ni mogel dokaza - izvedenskega mnenja, ki ga je ponudil v svojem predlogu za obnovo postopka, predlagati ali predložiti že v prejšnjem postopku (drugi odstavek 422. člena ZPP 1977), in še ali bi bil ta dokaz, če bi bil uporabljen v prejšnjem postopku, prinesel tožniku ugodnejšo odločbo (9. točka 421. člena ZPP 1977). Že prvo sodišče je zavzelo stališče, da je imel tožnik možnost takšen dokaz predlagati v prejšnjem postopku in je zato predlog za obnovo postopka zavrnilo (pravilno bi ga moralo kot nedovoljenega zavreči - prvi odstavek 425. člena in drugi odstavek 422. člena ZPP 1977). Revizija gre povsem mimo te ugotovitve, ki jo je kot pravilno sprejelo tudi pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi. Ker gre pri zakonski ureditvi tega vprašanja delno tudi za materialnopravni vidik, je revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti pravilnost te odločitve. Ob tem je ugotovilo, da ni videti nobenega utemeljenega razloga za ravnanje tožnika, ki ga je v pravdi zastopala odvetnica, da ni predlagal zdaj ponujenega dokaza že poprej. Takšnega razloga tudi tožnik sam ni navedel, ne v predlogu, ne na naroku, niti ne pozneje v pritožbi. Odločitev glede opisane okoliščine je torej pravilna. Ker že ta okoliščina pomeni, da predlog za obnovo ni bil dovoljen, ni potrebno preizkušati še, ali bi ta dokaz, če bi bil ponujen poprej, pripomogel k ugodnejši odločbi za tožnika.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (393. člen in četrti odstavek 400. člena ZPP 1977).

Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).