Jedro

Če vložnik zatrjuje nasprotje med izrekom sodbe in vsebino listin v spisu, ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zgolj za podajanje drugačne interpretacije vsebine listin v spisu oziroma za drugačno oceno dokazov, kot jo je napravilo sodišče.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je B.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenec pa je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati 400 evrov povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik 15.4.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kot je razvidno iz njene obrazložitve, tudi zaradi bistvene kršitve določil kazenskega postopka 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Trditev, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma listinam in izvedenim dokazom se ne more nanašati na kršitev kazenskega zakona, temveč gre kvečjemu za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Kljub temu nobeden od razlogov, zaradi katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni podan. Večji ali manjši vpliv pobotanja terjatev, na kar se sklicuje zahteva, pa lahko pomeni kvečjemu uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Pisni odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve v uvodu navaja, da je vložena zaradi kršitve kazenskega zakona. Vendar iz obrazložitve zahteve izhaja, da uveljavlja tudi razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma listinam ter izvedenim dokazom. Škoda naj ne bi nastala podjetju R., ampak je šlo za samostojnega podjetnika. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila tudi v tem, da ni nastala škoda v višini 1.027.845,97 SIT, temveč naj bi bila škoda dosti nižja. Tako naj izrek sodbe ne bi ustrezal ugotovljenemu dejanskemu stanju. V nadaljevanju se zahteva sklicuje na pobotanje terjatev, kar je zatrjeval med postopkom že sam oškodovanec in je razvidno iz listin v spisu, da so se določeni računi poravnali s kompenzacijami.

6. V izreku sodbe ni zatrjevane nejasnosti ali nasprotja, ko je navedeno, da je obsojenec „povzročil podjetju R., R.Š.s.p., premoženjsko škodo.“ Iz izreka namreč dovolj jasno izhaja, da je škoda nastala samostojnemu podjetniku R.Š., ki je v sodbi označen s skrajšano firmo „R., R.Š.s.p.“ kot imetnik podjetja R. Prav tako v sodbi ni nasprotja med izrekom in razlogi sodbe oziroma med razlogi in vsebino listin v spisu, kar bi sicer predstavljalo uveljavljano procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ne gre pa za to kršitev, če vložnik zatrjuje nasprotje med izrekom sodbe in vsebino listin v spisu. Tu gre zgolj za podajanje drugačne interpretacije vsebine listin v spisu oziroma za drugačno oceno dokazov kot jo je napravilo sodišče. Ker vložnik vsebini listin pripisuje drugačen dokazni pomen kot sodišče, posledično ne sprejema dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče, temveč podaja svoje videnje dejanskega stanja. S tem ne uveljavlja kršitve določb postopka, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona je v zahtevi obrazložena z navedbo, da obsojenec sploh ni storil kaznivega dejanja, ker se zagovornik ne more strinjati s stališčem, da gre v primeru zamude s plačilom, kar je običajna poslovna praksa v Sloveniji, za kaznivo dejanje poslovne goljufije. Po njegovem mnenju gre za obligacijsko razmerje in ne za kaznivo dejanje. Iz dokaznega postopka po mnenju vložnika izhaja, da se je obsojenec trudil plačati račune in jih je večino tudi plačal, vendar z zamudo.

8. Tudi pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona izhaja vložnik iz drugačnega dejanskega stanja kot je ugotovljeno v sodbah. Obsojencu se v izpodbijani pravnomočni sodbi namreč očita, da je oškodovancu ob naročanju blaga in storitev lažno zatrjeval, da bo račune plačal ob zapadlosti, česar pa ni storil in tudi ni imel namena poravnati račune. Sodišče je v obrazložitvi podrobneje pojasnilo razloge, na podlagi katerih je prišlo do zaključka, da je obsojenec storil v izreku opisano kaznivo dejanje. Nesprejemanje dejanskih zaključkov sodišča pa ponovno pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Ker niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva zagovornika obsojenega B.C. za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).