Jedro

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Le na ta način lahko stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih je obravnavalo, in ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni preprosto prezrlo.

Trditveno in dokazno breme pri ugovoru na znižanje plačila je na naročniku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede zneska 35.454,54 EUR in v III. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

II. V preostalem delu (tj. za znesek 15.185,86 EUR) se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanjem, a nerazveljavljenem delu I. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke po nasprotni tožbi se zavrne in izpodbijana sodba v II. in IV. točki izreka potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z osnovno tožbo se pridrži za končno odločbo.

V. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z nasprotno tožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 50.640,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2012 do plačila (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi na plačilo 4.703,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012 do plačila in 7.482,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2014 do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 2.264,80 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka), tožeči stranki po nasprotni tožbi pa, da mora toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti 1.063,05 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka po nasprotni tožbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper II. in IV. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka po osnovni tožbi, kot tudi tožena stranka po nasprotni tožbi sta odgovorili na pritožbi in predlagali, da ju pritožbeno sodišče zavrne. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

Glede pritožbe tožeče stranke po nasprotni tožbi

5. Tožeča stranka po nasprotni tožbi je v sklopu svoje trditvene podlage navedla, da se je davčni organ, za poplačilo svojih terjatev do tožene stranke, odločil za izvršbo denarne terjatve tožene stranke do tožeče stranke, obsežene z računom št. 231-2011. Po prepričanju tožeče stranke pa je terjatev tožene stranke po omenjenem računu zaradi pobota z njegovo nasprotno terjatvijo do tožene stranke, kot izhaja iz bremepisa z dne 13. 12. 2011, že pred davčno izvršbo prenehala. Kljub temu, da se je tega zavedala tudi tožena stranka, pa je le-ta davčnemu organu posredovala dopis, s katerim je terjatev tožeče stranke iz bremepisa zavrnila. Posledično je davčni organ nepravilno štel, da pogoji za pobot niso bili izpolnjeni in da terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova računa št. 231-2011 obstaja, s tem pa tožena stranka omogočila, da je davčni organ od tožeče stranke neupravičeno prejel 4.703,55 in 7.482,31 EUR, za kolikor je tožena stranka zmanjšala svoj davčni dolg in bila na ta način okoriščena, tožeči stranki pa v tem znesku povzročena škoda, katere povračilo zahteva z nasprotno tožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, tj. protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, ter krivda. Tožeča stranka v nasprotni tožbi terjatev tožene stranke po računu št. 231-2011 v celoti priznava (slednje nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je navedeno terjatev tožene stranke tožeča stranka sama prijavila v e-pobot). Z njenim plačilom toženkinemu upniku (glede na to, da ni trdila, da bi to terjatev predhodno že plačala) ji torej ni nastala nobena (pravno priznana) škoda, temveč je na ta način le izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Prav tako je zgrešeno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker se je upirala pobotu z nasprotno terjatvijo tožeče stranke. Tožena stranka, kot vsak drug pravni subjekt, je imela namreč povsem legitimno pravico, da se z nasprotno terjatvijo tožeče stranke ne strinja oziroma jo šteje za neutemeljeno (enako bi tudi tožeča stranka lahko povsem legitimno zavrnila plačilo terjatve tožene stranke po računu št. 231-2011, če bi bila ta zanjo sporna, pa tega pač ni storila). Ravnanja, kot ga tožeča stranka očita toženi stranki, po oceni pritožbenega sodišča tako ni mogoče šteti za protipravnega. Zato, tudi če štejemo vse trditve tožeče stranke po nasprotni tožbi za resnične, njen zahtevek po materialnem pravu ne more biti utemeljen.

8. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz drugih razlogov (tj. nesklepčnosti tožbe). Posledično se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo pravilnost po sodišču prve stopnje ugotovljenih razlogov in ni odgovarjalo na pritožbene navedbe tožeče stranke, saj s temi tožeča stranka sprejete odločitve ne more izpodbiti. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v II. in IV. točki izreka potrdilo.

9. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke po osnovni tožbi

10. Pritožba je delno utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka po osnovni tožbi vtoževano terjatev tožeče stranke na podlagi računa št. 231-2011 že delno, tj. v znesku 4.703,55 EUR in 7.482,31 EUR, poravnala s plačilom davčnemu organu v postopku davčne izvršbe nad tožečo stranko. Prav tako je tožeča stranka zahtevek na plačilo omenjenega računa sama znižala za 3.000,00 EUR in namesto 18.456,00 EUR zahtevala samo še plačilo 15.456,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo za znesek 15.185,86 EUR kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Glede ugovora na znižanje plačila (1. do 4. točka bremepisa):

12. V predmetni zadevi je med pravdnima strankama nesporno obstajal dogovor, da bo dela opisana pod točko 1. do 4. bremepisa, katera bi sicer po pogodbi o projektiranju morala opraviti tožeča stranka, opravila družba E. d. o. o. Sporno med pravnima strankama pa je bilo, koliko znaša vrednost teh del oziroma za koliko naj se tožeči stranki zniža pogodbeno dogovorjeno plačilo: tožeča stranka je trdila, da je bilo dogovorjeno znižanje plačila v višini 3.000,00 EUR in da je zato iz naslova priprave dokumentacije PID namesto vtoževanih 18.456,00 EUR upravičena še do plačila 15.456,00 EUR, tožena stranka pa je tak dogovor zanikala in vztrajala pri znižanju v višini 10.560,00 EUR, kot izhaja iz predloženega bremepisa.

13. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožeča stranka obstoja dogovora ni uspela dokazati (tj. da se vrednost del zniža za 3.000,00 EUR) in posledično ugovor tožene stranke na znižanje plačila štelo za utemeljen. Kot pravilno opozarja pritožnica, pa je sodišče prve stopnje na ta način prekršilo določbi 7. in 212. člena ZPP (kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe), saj je trditveno in dokazno breme pri ugovoru na znižanje plačila na toženi stranki kot naročniku in ne na tožeči stranki. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna le v kolikor se nanaša na plačilo 3.000,00 EUR (saj je tak znesek znižanja plačila priznavala tudi tožeča stranka in kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pod točko II. izreka, glej tudi 11. točko obrazložitve te odločbe). Zakaj je sodišče štelo zahtevek tožene stranke utemeljen tudi v presežku (tj. do vrednosti 10.560,00 EUR, kolikor je bilo med pravdnima strankama še sporno) pa izpodbijana sodba (očitno zaradi zmotne prevalitve trditvenega in dokaznega bremena) ne vsebuje nobenih razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in jo je potrebno v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede nasprotne terjatve tožene stranke iz 5. in 6. točke bremepisa

14. Glede postavke iz 5. in 6. točke bremepisa med pravdnima strankama ni bilo sporno, da „ustreznega projekta“, kot ga označi sodišče prve stopnje (natančneje pa gre za PGD, PZI in PID projekt za predstavitev SN voda in vključitev v TP omrežje, v nadaljevanju Projekti) tožeča stranka ni izdelala. Vendar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je tožeča stranka ves čas postopka (kot tudi še sedaj v pritožbi) poudarjala, da izdelava teh Projektov ni bila predmet pogodbe o projektiranju in kar je izrecno priznavala tudi tožena stranka. Pravzaprav tožena stranka sploh ni nikoli trdila, da je bremepis v 5. in 6. točki utemeljen, ker tožeča stranka ni izdelala Projektov(1). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi te Projekte morala izdelati tožeča stranka je zato v nasprotju s trditvami pravdnih strank, posledično pa zmoten tudi zaključek sodišča, da ker teh Projektov tožeča stranka ni izdelala, ji je tožena stranka v višini plačila, ki ga je izvedla E. M., upravičeno znižala plačilo.

15. Ker je bil to edini argument, s katerim je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka tožeči upravičeno zaračunala storitve pod točko 5. in 6. bremepisa, le-ta pa je napačen, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je potrebno tudi v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje.

Glede dodatno izvedenih del

16. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Le na ta način lahko stranka, tudi če njenemu zahtevku ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih je obravnavalo, in ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni preprosto prezrlo (US RS Up-373/97).

17. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka glede dodatno izvedenih del ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj da je podala le splošen opis del, ki jih ni substancirala, prav tako ni substancirala dokaznih predlogov, ter predložila pomanjkljivo dokumentacijo. Navedlo je še, da pravdni stranki, kljub drugačnemu dogovoru v pogodbi za projektiranje, za zatrjevana dodatna dela nista sklenili aneksa, ter povzelo del izpovedb nekaterih prič.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da je takšna obrazložitev nepopolna, površna in pavšalna, kot taka pa ji ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem in zato ogroža tudi njeno pravico do pritožbe (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz obrazložitve sodbe namreč sploh ni razvidno glede katerih relevantnih dejstev so bile po mnenju sodišča prve stopnje trditve tožeče stranke nezadostne oziroma dokumentacija pomanjkljiva. To tudi ni na prvi pogled očitno, saj je tožeča stranka v sklopu svoje trditvene podlage navedla katera dodatna dela, ki niso bila zajeta s pogodbeno dogovorjeno ceno, je opravila, opredelila je njihovo višino, kot tudi pojasnila, da zaradi časovne stiske in konstantnih zahtev tožene stranke po spremembah ni zahtevala podpisa aneksa, da pa je tožena stranka izvedbo vtoževanih dodatnih del naročila in jih nato tudi brez pripomb in v celoti sprejela. Ker navedeno za sklepčnost tožbe zadošča, bi se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka moralo omejiti le na tiste postavke in vprašanja povezana z opravo dodatnih del, ki jim je tožena stranka obrazloženo ugovarjala, ne pa, kot je to storilo sodišče prve stopnje, vse tožničine trditve arbitrarno zavrniti s prazno obrazložitvijo, da so presplošne, dokazi pa pomanjkljivi in nesubstancirani (kar za vse zagotovo ne drži – prim. npr. prvo pripravljalno vlogo str. 4 in 5 ter drugo pripravljalno vlogo str. 3 in 4).

19. Prav tako gre pritrditi pritožbi v pogledu očitka o pomanjkljivi dokazni oceni. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in pritožbeno sodišče. To pa terja opredelitev do vseh dokazov, ki so za odločitev relevantni ter znotraj tega posebno opredelitev do dokazov, ki so si nasprotujoči. Tako je potrebno pojasniti v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je v sklopu svoje „dokazne ocene“ le prepisalo del izpovedb nekaterih prič, kar pa v konkretnem primeru ni povzročilo zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavlja le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo tudi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Do pravilnosti in s tem povezane dokazne ocene, ki jo v pritožbi ponuja pritožnica, se zato pritožbeno sodišče niti ni opredeljevalo.

Glede plačila 5.000,00 EUR za izdelavo dodatne študije

20. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke za plačilo dodatne študije za pridobitev PGD dokumentacije zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni specificirala za kakšno dodatno študijo naj bi šlo in zakaj je bilo to plačano za toženo stranko; da v zvezi s tem oziroma da gre za dodatno študijo izven pogodbe ni predložila nobenega dokaza, in da tega ne potrjuje niti izpovedba A. A, takratne direktorice C. p. d. o. o. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica pravilno opozarja, da je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 10. 2014 pod točko VI. pojasnila za kakšno študijo je šlo, zakaj je bila ta potrebna, kot tudi zakaj je ta strošek dolžna kriti tožena stranka. Očitek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka teh navedb ni podala, je zato nepravilen, ker se do njih ni opredelilo, pa je tožeči stranki tudi kršilo pravico do izjave, kar prestavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in terja razveljavitev izpodbijane sodbe tudi v tem delu.

21. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločati v okviru (pravočasne) trditvene podlage pravdnih strank in v zvezi s postavko 1. do 4. bremepisa pravilno upoštevati pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, v zvezi s postavko 5. in 6. bremepisa pa upoštevaje pooblastila iz 285. člena ZPP na primeren način poskrbeti, da se dopolnijo, po oceni pritožbenega sodišča, nepopolne navedbe tožene stranke zakaj/na kateri podlagi naj bi bila tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znesek, ki ga je le-ta plačala E. M. d. d. Šele po odgovoru na navedeno vprašanje bo namreč mogoče to terjatev tožene stranke ustrezno pravno okvalificirati, tj. ugotoviti ali gre res za zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti tožeče stranke ali pa gre nemara za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Ko bo sodišče prve stopnje to dognalo, pa bo terjatev tožene stranke iz 5. in 6. točke bremepisa lahko ocenilo za utemeljeno le, če bo ugotovilo obstoj vseh predpostavk, ki jih določa relevantno materialno pravo.

22. Nadalje naj sodišče šteje, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede izvedbe dodatnih del za sklepčnost tožbe zadostna. Utemeljenost tožbenega zahtevka naj zato preizkuša v okviru ugovornih navedb tožene stranke, upoštevaje pravila iz 286. člena ZPP. Šele, ko bo razmejilo, katera dejstva so med pravdnima strankama sporna (to velja tudi glede zahtevka na plačilo 5.000,00 EUR), pa naj v zvezi s temi dejstvi izvede dokazni postopek skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ter svojo odločitev obrazloži do te mere, da bo njen pritožbeni preizkus sploh mogoč (enako velja, če bo sodišče katerega od dokaznih predlogov zavrnilo). Pri tem naj tudi upošteva, da zgolj okoliščina, da pravdni stranki glede dodatno izvedenih del nista sklenili ustreznega aneksa, sama po sebi ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. V predmetni zadevi namreč nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je bila pisna oblika aneksa pogoj za veljavnost dogovora glede dodatnih del. Pomeni, da je bil aneks predviden zgolj zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje (tretji odstavek 54. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Poleg tega je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (prim. 58. člen OZ).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tisto, kar je trdila tožena stranka je, da je tožeča stranka pri svojemu podizvajalcu E. M. d. d. naročila izdelavo Projektov, ki jih je E. M. d. d. izdelal, tožeča stranka pa mu jih ni hotela plačati, ker da prestavitev kablovodov naj ne bi bila potrebna (in kar tožena stranka šteje kot tožničino strokovno napako). Ker pa se je toženi stranki mudilo in je vedela, da mimo volje E. M. d. d. kot soglasodajalca ne more iti, je nato sama oddala naročilo neposredno E. M. d. d., s tem pa še enkrat prevzela strošek projektiranja (kar tožena stranka šteje kot škodo), ki ga je sicer že dolgovala C. P., ta pa naprej tožeči stranki in ta naprej E. M.