Jedro

Če blago v tranzitu ni prijavljeno pri namembni carinarnici, se predpostavlja, da je bilo dano v prost promet, preden je bil uveden carinski postopek. Dejstvo prestopa blaga v tranzitu čez carinsko črto se po zakonu dokazuje s potrdilom prevzemne carinarnice.

Dokazovanje tega dejstva je dopustno tudi z drugimi dokazi, vendar v tem primeru nosi dokazno breme carinski zavezanec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 46/97-11 z dne 15.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče zoper odločbo tožene stranke z dne 5.12.1996, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Carinarnice S. z dne 15.2.1994. Z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 507.277,00 SIT iz naslova carine in drugih uvoznih davščin ter prometnega davka za blago, ki je bilo z ECL z dne 14.10.1993 napoteno iz Carinskega referata S. v Carinsko izpostavo K., kamor bi moralo biti predano dne 15.10.1993, pa to ni bilo storjeno. Po presoji tožene stranke je bilo blago dano v prost promet, zato je tožeča stranka, ki je v polju 50 enotne carinske listine (v nadaljevanju ECL) navedena kot glavni zavezanec, zavezana za plačilo navedenega zneska. Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo tožene stranke strinja. V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da vsebuje Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76, v nadaljevanju CZ) številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carina in druge uvozne davščine. Med te določbe sodi tudi obveznost prevoznika prijaviti blago, ki je bilo poslano prevzemni carinarnici in ga na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju v določenem roku (1. odstavek 202. člena CZ), kar smiselno velja tudi za blago, ki je v tranzitu (300. člen CZ). Izvajanje te določbe se izkazuje s potrdilom namembne (2. odstavek 202. člena CZ) oziroma izhodne carinarnice (2. odstavek 199. člena CZ), torej z javno listino. Če takšno potrdilo ni bilo izdano, se navedena domneva lahko izpodbija z drugo javno listino, lahko pa tudi z drugimi dokazi, ki jih uradna oseba ocenjuje po načelu proste presoje dokazov. Iz upravnih spisov izhaja, da blago po ECL z dne 14.10.1993 ni bilo predano namembni carinarnici v roku kot ga je določila vhodna carinarnica. Tožeča stranka, ki je z vpisom v polje 50 ECL kot glavni zavezanec prevzela jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga izhodni carinarnici, tudi ni predložila listin, ki bi tak prevzem dokazovale oziroma bi iz njih nedvoumno izhajalo, da je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije. Zato sta carinska organa utemeljeno štela, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem in pravilno uvedla postopek carinjenja po 2. odstavku 249. člena CZ. Sodišče prve stopnje se tudi strinja z dokazno oceno, da fotokopija seznama stvari, ki jo je tožeča stranka predložila v pritožbenem postopku ni zanesljiv dokaz. Hrvaški carinski organi, ki naj bi navedeno listino potrdili dne 1.6.1995, namreč niso potrdili niti njene verodostojnosti niti da so jo izdali. Njene verodostojnosti pa tudi ni potrdila v carinskem postopku zaslišana priča G.H. iz S. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave. S tem je v škodo tožeče stranke kršilo določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do enakega varstva pravic pred sodišči. Ta se uresničuje s kontradiktornostjo postopka, v katerem je strankam omogočeno navajati dejstva in dokaze, izreči se o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up 39/95 z dne 16.1.1997. Tožeča stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo, saj ji v ugotovitvenem postopku pred izdajo prvostopne upravne odločbe v nasprotju z določbo 3. odstavka 143. člena ZUP/86 ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Zmotno je stališče carinskih organov, ki mu pritrjuje sodišče prve stopnje, da je tožena stranka carinski zavezanec, zato ker je prevzela jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga namembni carinarnici. Stvarno legitimacijo v postopku določa materialni predpis, to je v obravnavani zadevi CZ. S 1. odstavkom 202. člena navedenega zakona je določeno, da mora blago, ki je poslano prevzemni carinarnici prevoznik prijaviti in na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju in v določenem roku, z 2. odstavkom 24. člena pa, da je za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Ker je polje 44 ECL z dne 14.10.1993 podpisal prevoznik, pomeni, da je on prevzel blago za prevoz. Zato je prevoznik stranka v postopku. Poroštvo oziroma jamstvo nista inštituta carinskega oziroma upravnega prava, zato ne moreta biti obravnavana v upravni odločbi. Ker pa sta carinska organa odločala o poroštveni pravici, ki je pravica civilnega prava, je izpodbijani upravni akt ničen iz razloga po 1. točki 267. člena ZUP/86. Navaja še, da direktor Carinske uprave Republike Slovenije za izdajo pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 8/93, v nadaljevanju pravilnik) ni imel zakonskega pooblastila in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-87/96 z dne 16.7.1998. Predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi, s sodbo odpravi izpodbijani upravni akt in odloči, da je Carinarnica S. dolžna vrniti tožeči stranki znesek 507.277,00 SIT z obrestmi do dneva izplačila oziroma izreče izpodbijani upravni akt za ničen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka zavezana za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev za blago, ki je bilo prijavljeno z ECL z dne 14.10.1993, pa v roku kot ga je določila vhodna carinarnica, ni bilo predano namembni carinarnici, niti zanj niso bile predložene listine, ki bi tak prevzem dokazovale oziroma niso bile predložene listine, iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije. Zato je tožbo utemeljeno zavrnilo.

Po določbi 2. odstavka 24. člena CZ je carinski zavezanec za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Ker je tožeča stranka podala poroštveno izjavo z izpolnitvijo polja 50 v ECL, je prevzela odgovornost (jamstvo) za prevoznikovo obveznost predaje blaga namembni carinarnici. Po določbi 11. člena pravilnika, se v navedeno polje vpiše naziv in naslov špediterja, ki je pri odhodni carinarnici za prevoznika vplačal varščino ali položil garancijo banke. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožečo stranko šteti za tistega, ki je blago prevzel od carinarnice. Iz ECL je sicer razvidno, kdo je bil prevoznik obravnavanega blaga, vendar to ne vpliva na jamstveno obveznost tožeče stranke, saj sporno blago ni bilo predano namembni carinarnici, prav tako pa tudi ni bilo z verodostojnimi dokazili dokazano, da je iztopilo iz carinskega območja Republike Slovenije.

Na drugačno odločitev ne vplivajo v pritožbi uveljavljani ugovori.

Ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, tožeči stranki pa je bila dana možnost udeležbe v carinskem postopku, saj je bila z dopisom z dne 26.11.1993 pozvana na predložitev dokazov o tem, da je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, če je izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki niti ni bila predlagana.

Tožeča stranka se je z vpisom v rubriko 50 ECL sama deklarirala za glavnega carinskega zavezanca, ter s tem prevzela jamstvo za prevoznikovo izročitev blaga namembni carinarnici. Ker blago le tej ni bilo predano in ne predloženi dokazi, da je zapustilo carinsko območje Republike Slovenije, ji je bilo kot glavnemu carinskemu zavezancu v carinskem postopku naloženo plačilo carinskih obveznosti. V carinskem postopku je bilo tedaj odločeno o carinski obveznosti tožeče stranke, zato pritožbeno sodišče zavrača njen ugovor, da ni stranka v postopku. Carinski organ glede na navedeno ni odločal o civilnih pravicah, temveč o carinski obveznosti ob pravilni uporabi določb CZ, zato v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ni ničen.

Ker je pravna podlaga za določitev carinskega zavezanca v določbi 24. člena CZ, pritožbeni ugovor, da direktor Carinske uprave RS za izdajo pravilnika ni imel zakonskega pooblastila, na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva. Obrazec ECL, ki ga je predpisal direktor Carinske uprave RS na podlagi 1. odstavka 199. člena CZ, pa tudi ni istoveten s pojasnilom z dne 27.12.1995, ki je bil predmet ustavne presoje.

Pritožbeno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je odločalo na podlagi dejanskega stanja, pravilno ugotovljenega v carinskem postopku (2. odstavka 50. člena ZUS).

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.