Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni, tako da v celoti glasi: „I. Toženi stranki sta dolžni v 15 dneh od vročitve sodbe nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 11.602,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 8.280,00 EUR od dne 4. 8. 2010 do plačila, - 3.000,77 EUR od dne 31. 8. 2013 do plačila in od - 321,26 EUR od dne 9. 8. 2013 do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek za plačilo 18.071,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2010 do plačila in obrestni zahtevek od zneska 312,26 EUR za obdobje od 4. 8. 2010 do 8. 8. 2013 zavrneta.

III. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.376,24 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 134,96 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 11.202,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v I. točki izreka, do plačila. V II. točki izreka je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek (za nerazdelno plačilo 18.471,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2010 do plačila) in obrestni zahtevek od zneska 321,26 EUR za obdobje od 4. 8. 2010 do 8. 8. 2013. V III. točki izreka je odločilo, da sta dolžni toženki nerazdelno plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.350,76 EUR na transakcijski račun pooblaščenca v 15 dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za nerazdelno plačilo premoženjske škode zaradi tuje pomoči v znesku 400,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in zoper izrek o stroških postopka, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo 400,00 EUR ugodi, toženkama pa naloži povrnitev sorazmernega dela pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožnik nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da mu je žena pomagala, kot je to običajno za zakonskega partnerja. Tožnik zatrjuje, da mu je v času zdravljenja pomagala predvsem njegova žena v obsegu, ki bistveno presega običajno pomoč zakoncev. Glede na izpovedbo tožnikove žene in ugotovitve sodnega izvedenca je tožnik potreboval tri mesece tujo pomoč in nego, eno do dve uri na dan, kasneje pa še dva meseca po pol ure na dan. Ni sprejemljivo stališče sodišča, da bi se moralo zaradi nudenja tuje pomoči in nege zmanjšati premoženjsko stanje tožnika. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov tuje nege in pomoči, je posledično napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za solidarno plačilo za potrebno tujo pomoč v znesku 400,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v stroškovni odločitvi.

6. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila v posledici nesreče pri delu v času zdravljenja pomoč tožniku v resnici potrebna, navedeno pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino, specialista ortopeda, prof. dr. A.A.. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik v času zdravljenja, to je od škodnega dogodka 18. 12. 2009 do 14. 5. 2010 močno gibalno oviran in deloma odvisen od pomoči drugih oseb. Iz izpovedbe tožnikove žene B.B. pa izhaja, da je od začetka tožniku pomagala pri oblačenju in osebni higieni. Dnevno je namenila približno dve uri za pomoč tožniku v obdobju zdravljenja. Tudi tožnik je povedal, da so mu morali pomagati otroci in žena pri oblačenju, osebni higieni in opravljanju hišnih opravil, vse v obdobju treh mesecev. Sodišče prve stopnje je kljub dejanski ugotovitvi, da je tožnik potreboval tujo pomoč, ki mu jo je nudila žena, zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se tožnikovo premoženjsko stanje ni zmanjšalo in da ni aktivno legitimiran za postavitev takšnega zahtevka.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je materialnopravna napačna odločitev, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova nege in pomoči. Aktivna legitimacija za uveljavljanje zahtevka za odškodnino za tujo pomoč na strani tožnika je podana v prvem odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V skladu z navedeno določbo OZ mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec (tako odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 129/2012, II Ips 114/2011, II Ips 647/1996). V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve (prim. sodbo II Ips 441/2000 z dne 24. 1. 2001), saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Navedeno torej pomeni, da ni sprejemljivo stališče sodišča, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To nedvomno ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je torej upravičen do zahtevane odškodnine 400,00 EUR iz tega naslova, saj višine škode toženki nista prerekali.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku ob upoštevanju solidarne odgovornosti toženk prisodilo odškodnino v višini 11.202,03 EUR. Pritožbeno sodišče je poleg tako prisojenega zneska tožniku prisodilo še iz naslova tuje pomoči znesek v višini 400,00 EUR, kar pomeni, da znaša celotna odškodnina tožeči stranki iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode v skupni višini 11.602,03 EUR. Posledično se je spremenil tudi zavrnilni del tožbenega zahtevka, kakor izhaja iz izreka te sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe.

9. Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), saj se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku. Ob upoštevanju zneska, ki ga je tožnik zahteval, in prisojenega zneska po pritožbenem sodišču, je uspel v višini 54 % (22.489,77 EUR od 41.761,03 EUR), kar pomeni, da uspeh toženk znaša 46 %. Glede na uspeh v višini 54 % je tožnik upravičen do plačila stroškov v znesku 1.376,24 EUR.

10. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povrnitve priglašenih stroškov za sestavo pritožbe v znesku 48,00 EUR, materialnih stroškov 20 EUR, 22 % DDV v višini 14,96 EUR in sodne takse za pritožbo v višini 52,00 EUR, kar skupaj znaša 134,96 EUR.