Jedro

Obstoja neznatne škode v nobenem primeru ni mogoče utemeljevati z (ne)možnostjo izvrševanja upravičenj, ki jih poleg razpolagalne (samo ta je predmet prepovedi) ima lastnik.

Ker upniku ni potrebno dokazovati nevarnosti le, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ne zadoščajo gole trditve o neznatni škodi, temveč je take trditve potrebno verjetno izkazati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru toženke ugodi, sklep o začasni odredbi I P 1482/2009-7 z dne 29. 5. 2009 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 5. 2009, s katerim je sodišče prve stopnje toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine podvložek št. 2486/6 k.o. Č., 12.E stanovanje v VIII etaži s pomožnim prostorom na A. 19, Ljubljana z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Menilo je, da toženka v ugovoru ni uspela omajati zaključka o izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – v sklepu napačno 272. člena ZIZ).

Zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zoper sklep pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče začasno odredbo razveljavi. V predlogu opozarja, da je začasna odredba pravni institut, s katerim sodišče prepove razpolaganje lastniku nepremičnine in je že zato povsem zmotna razlaga, da lahko toženka „v nepremičnini biva, z njo razpolaga, jo celo lahko oddaja ...“, saj se razpolagalno upravičenje nanaša na disponiranje s samo pravico, ne pa upravičenja na stvari, ki je predmet pravice. Druga lastniška upravičenja (uporaba in posest) niso pravno pomembna. Prav tako niso pomembna obligacijska upravičenja (sklenitev najemne pogodbe in podobno). Začasna odredba je po svoji naravi sredstvo, ki zelo močno posega v pravno zavarovana upravičenja lastnika, zato morajo biti izpolnjene točno določene predpostavka za njeno uporabo. Takšna začasna odredba onemogoča razpolaganje s stvarno pravico na nepremičnini, to pa je pomembno upravičenje lastninske pravice, ki je pravno varovana kategorija. Takšna prepoved lastniku (v obravnavanem primeru toženki) onemogoči tako morebitno obremenitev kot tudi morebitno izpolnitev prodajne pogodbe glede nepremičnine, s čemer ta lahko ustvari precejšnje dobičke iz naslova odtujitve ali najema posojila. Kadar obstaja (abstraktna) možnost, da bi tožena stranka z razpolago s predmetnimi nepremičninami ustvarila občuten kapitalski dobiček, takrat ni izpolnjen abstrakten zakonski dejanski stan iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, kolikor ni utemeljeno izkazano drugače (to je da takšna možnost ne obstoji). Dokazno breme pa je na upniku. Takšen dokaz pa nikakor ne bi smel biti v površnem zatrjevanju, da toženi stranki ne bo nastala nikakršna škoda. Prav tako ni dokaz v vpletanju elementov grozeče škode za potencialna upnika iz 2. odstavka 270. člena ZIZ (v to smer gre precej konfuzna obrazložitev sklepa). Tožena stranka meni, da bi za utemeljenost uporabe pravne podlage iz 3. odstavka 270. člena ZIZ tožeča stranka morala izkazati za verjetno, da tožena stranka na podlagi razpolaganja s predmetno nepremičnino ne bi uspela ustvariti nikakršnega kapitalskega dobička, saj je prav obstoj takšnega dokaza (s stopnjo verjetnosti) zakonodajalec postavil kot temelj za uporabo navedene zakonske določbe. Pogoj je namreč, da mora biti verjetno izkazana okoliščina nikakršne omembe vredne škode za obstoječega ali potencialnega dolžnika. Zagotovo pa ne more biti zadosten temelj le površna ugotovitev, da lahko lastnik nepremičnine slednjo uporablja. Tožeča stranka mora torej dokazati objektivni pogoj (nelikvidnost potencialnega dolžnika) in subjektivni pogoj (okoliščino, da bo zaradi dolžnikovih ravnanj oškodovan). Ni namen, da lahko vsak tožnik, ki uveljavlja domneven obstoj terjatve, lahko potencialno uveljavlja prepoved razpolaganja z lastninsko pravico toženca na njegovih stvareh le površno zatrjujoč, da ta s prepovedjo razpolage ne bi utrpel večje škode. Tako bi 3. odstavek 270. člena ZIZ dejansko postal pravilo, 2. odstavek istega člena pa njegova izjema, ki bi le poredkoma prišla v poštev. Opozarja, da avstrijska pravna ureditev (ki je normativni vzor našega zakonodajalca) alternativne možnosti za izdajo začasne odredbe brez dokazovanja nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve sploh ne pozna. Tožena stranka meni, da 3. odstavek 270. člena ZIZ ne omogoča izdaje začasnih odredb že na podlagi površnih in pavšalnih dokazov, kar se je po stališču toženke pripetilo v obravnavanem primeru. Sodišče v razlogih sklepa ne izhaja iz dokazov, iz katerih bi izhajala verjetnost okoliščine, da toženka ne bo utrpela škode, ki bi presegla zanemarljivo. Sodišče je pomanjkljivo materialno pravo uporabilo za dejansko stanje, ki ne utemeljuje uporabe pravnega pravila iz 3. odstavka 270. člena ZIZ. Ni pa niti razlogov za uporabo 2. odstavka 270. člena ZIZ. Niso namreč podani niti zakonski niti dejanski pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 270. člena ZIZ, saj tožeča stranka ni uspela dokazati nelikvidnost toženke. Zato niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale izdajo začasne odredbe.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zgrešeno presojo sodišča prve stopnje o (ne)utemeljenosti njenega ugovora glede obstoja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. in 3. odstavku 270. člena ZIZ in s tem zgrešeno odločitev o izdani začasni odredbi, saj tožeča stranka že s predlogom za izdajo začasne odredbe ni (s stopnjo verjetnosti) izkazala niti nevarnosti uveljavitve vtoževane terjatve niti da bi toženka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve (tako v obravnavanem primeru uveljavlja tožeča stranka), če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje neutemeljenost toženkinega ugovora napačno utemeljuje z določbami 272. člena ZIZ, saj navedene zakonske določbe določajo pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, v obravnavanem primeru pa je začasna odredba predlagana za zavarovanje denarne terjatve (zahtevka za plačilo 35.000,00 EUR s pripadki).

Glede nevarnosti po 2. odstavku 270. člena ZIZ (subjektivne – da je zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem – in objektivne – da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke zaradi ravnanj toženke onemogočena ali precej otežena) kot pogoja za izdajo začasne odredbe gre za sicer res sorazmerno visoko terjatev (35.000,00 EUR s pripadki), vendar pri tem najprej ni mogoče mimo kontradiktornih trditev v predlogu, da sta tožnika prisiljena v predmetno pravdo v izogib zastaranju terjatve in negotovosti, ali se bo mogoče s toženko dogovoriti o terjatvi tožnikov (kaj s takimi trditvami želi tožeča stranka, ni jasno, jasno pa je, da predloga za izdajo začasne odredbe ne utemeljujejo). Vsekakor pa take trditve ne predstavljajo niti trditev niti verjetnega izkaza obstoja kakšne konkretne nevarnosti, da tožnika ne bosta poplačana (nasprotna trditev v predlogu je zgolj navržena) ali da bi bila uveljavitev terjatve tožnikov ogrožena. Poleg tega ni trditev o subjektivni nevarnosti - toženkinem odtujevanju, skrivanju ali kakšnem drugačnem razpolaganju s premoženjem (so le trditve o obremenjenosti ene nepremičnine).

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti le, če izkaže za verjetno (in ne zgolj trdi), da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem toženke v pritožbi, da je izdaja začasne odredbe (v zavarovanje denarne terjatve), s katero se dolžniku prepove odtujitev ali obremenitev njegove nepremičnine (omejitev razpolagalnega upravičenja), sredstvo, ki zelo močno posega v pravno zavarovana upravičenja lastnika nepremičnine (poseg v lastninsko pravico kot temeljno pravico stvarnega prava in ustavnopravno varovano kategorijo), ki poleg tega dolžniku onemogoči (ali vsaj bistveno oteži) tudi ustvarjanje morebitnega dobička na podlagi odsvojitve ali obremenitve nepremičnine. Pri tem seveda niso pravno pomembne okoliščine, ki se nanašajo na druga upravičenja lastnika nepremičnine (raba, posest ali njena oddaja v zakup - ta upravičenja, ki že po zakonu pripadajo lastniku nepremičnine, niso predmet prepovedi). Zato obstoja neznatne škode v nobenem primeru ni mogoče utemeljevati z (ne)možnostjo izvrševanja upravičenj, ki jih poleg razpolagalne (samo ta je predmet prepovedi) ima lastnik. To, da lahko toženka predmetno nepremičnino uporablja oziroma celo odda v najem, torej v obravnavani zadevi ni pomembno in upoštevno.

Ker upniku ni potrebno dokazovati nevarnosti le, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ne zadoščajo gole trditve o neznatni škodi, temveč je take trditve potrebno verjetno izkazati (1). V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe glede neznatne škode utemeljevala z zgolj navrženimi in z ničemer konkretiziranimi trditvami, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi.

Ker v obravnavani zadevi tožeča stranka ni verjetno izkazala niti nevarnosti, da bi bila uveljavitev terjatve zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačne razpolaganja s premoženjem onemogočena ali precej otežena, niti ni izkazala za verjetno, da bi toženka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo, na kar je toženka opozorila že v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, sodišče prve stopnje pa napačno presodilo navedene okoliščine pri odločitvi o toženkinem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Po 4. odstavku 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Zato je za odločitev o stroških pritožbenega postopka glede med postopkom izdane začasne odredbe pristojno sodišče prve stopnje.

(1) O tem glej več in podrobneje v prispevku Dežman, Aljoša, dr.: „Izdaja začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve“ v Pravni praksi, številka 36/2010, stran 8;