Jedro

Dejstvo razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi diagnoze multipla skleroze v BIH, ne pogojuje avtomatično ocene popolne delanezmožnosti tudi v Republiki Sloveniji. Ocena o delazmožnosti je v različnih državah lahko drugačna, saj je različna pravna podlaga (kriteriji), po katerih se presoja delazmožnost, ki temelji na funkcionalni prizadetosti zavarovancev.

Ker je bilo izkazano, da tožeča stranka ni postala popolnoma nezmožna za delo ob moževi smrti oziroma najkasneje do 31. 8. 2007 in ko niti preostalo pritožbeno izvajanje glede neustavnosti zakonske ureditve 110. člena ZPIZ-1 ni utemeljeno, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2017 in št. ... z dne 14. 10. 2015 ter da se tožeči stranki prizna pravica do vdovske pokojnine iz naslova popolne nezmožnosti za delo ter da se toženi stranki naloži, da se izda odločba o odmeri in izplačevanju vdovske pokojnine. Hkrati je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je po pooblaščencu pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sodno odločanje.

Imenovani sodni izvedenec je ugotovil, da v kolikor bi imela tožeča stranka nekoliko večjo nevrološko prizadetost, kateri bi dodali histerektomijo, bi bila delovno nezmožna. Upoštevajoč dejstvo, da na delovno nezmožnost vpliva tudi histerektomija, bi moralo sodišče imenovati izvedenca ginekološke stroke, ki bi pojasnil, kako histerektomija vpliva na delovno zmožnost tožeče stranke. Ker je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar tožeči stranki posledično ni priznana pravica do vdovske pokojnine. Neustavna je ureditev prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s pridobitvijo pravice do pokojnine, ki veže pridobitev pravice do vdovske pokojnine na določeno starost vdove oziroma vdovca. Da je priznanje pravice do vdovske pokojnine vezano na ugotavljanje dejanskega stanja v času smrti zavarovanca oziroma nezmožnost za delo najkasneje leto po smrti zavarovanca, je brez tehtne podlage ter vodi do neenakega položaja med upravičenci do vdovske pokojnine. Tako je podana kršitev 14. člena Ustave RS in 1. člena 12. Protokola Evropske konvencije za človekove pravice. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine je popolnoma nerelevantno, koliko mora biti stara vdova oziroma vdovec ob smrti zavarovanca oziroma da mora biti najkasneje v enem letu po smrti nezmožen za delo. Tako so osebe, ki v času smrti ne izpolnjujejo pogojev, v bistveno slabšem položaju od oseb, ki imajo izpolnjene pogoje iz prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Preminuli zakonec tožeče stranke je 29 let plačeval prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji, zato bi morala tožeča stranka imeti pravico do vdovske pokojnine, ko bi dosegla starost, ki je določena v prvem odstavku 110. člena ZPIZ-1. Tožeča stranka pojasni stališče do opredelitve pogojev za pridobitev vdovske pokojnine po ZPIZ-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V postopku ni prišlo niti do zatrjevanih niti do drugih procesnih kršitev določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje sta odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2017 in št. ... z dne 14. 10. 2015, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine.1 V zadevi je sporno, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz naslova zatrjevane popolne nezmožnosti za delo.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) glede na prvi odstavek 392. člena ZPIZ-2.2 Ob upoštevanju 110. člena ZPIZ-1 pridobi vdova pravico do vdovske pokojnine, če do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolni starost 53 let, ali če je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, ali če ji je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova pa ima do njih dolžnost preživljanja. Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let, dopolnila pa je 48 let v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine ko dopolni 53 let starosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožeča stranka ob smrti pokojnega zavarovanca dopolnila 40 let in 3 mesece starosti. Zaradi dolžnosti preživljanja dveh mladoletnih otrok, je uživala družinsko pokojnino po pokojnem zavarovancu vse do 31. 8. 2007, ko je prišlo do odpada družinskega člana. Tožnica je takrat dopolnila 45 let in 11 mesecev starosti. Glede na dejstvo, da ni dopolnila pogoja dopolnjene starosti niti za čakalko, se je na podlagi zahteve tožeče stranke v upravnem postopku presojalo, ali je izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-2. 8. V upravnem postopku zatrjevana popolna nezmožnost za delo kot podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je bila presojana s strani invalidskih komisij, ki sta ugotovili, da je njena delazmožnost zmanjšana, ne pa izgubljena. Slednjo oceno je v sodnem postopku sodišče presojalo s pomočjo sodnega izvedenca.

9. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka.

10. Ker terja ugotavljanje nezmožnosti za delo predvsem znanje medicinske stroke, s katerim sodišče ne razpolaga, je v postopek pravilno pritegnilo sodnega izvedenca s področja tožničinih zatrjevanih zdravstvenih težav in zdravstvenih težav, ki izhajajo iz tožničine medicinske dokumentacije. Naloga izvedenca je zagotoviti sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Zagotovljeno je bilo, da je sodni izvedenec razpolagal z vso dokumentacijo, s katero je tožnica izkazovala svojo popolno nezmožnost za delo že v času smrti pokojnega zavarovanca oziroma najkasneje do 31. 8. 2007, to je na dan odpada družinskega člana, na podlagi katerega je tožeča stranka prejemala družinsko pokojnino.

11. Tožeča stranka je sama podala dokazni predlog za imenovanje sodnega izvedenca, v področje katerega sodi izvedovanje zaradi multiple skleroze. Sodišče je temu dokaznemu predlogu sledilo, pa vendar dokazni predlog opredeljujeta dokazno sredstvo in dokazna tema, konkretna odločitev o specialnosti izvedenca pa je predmet formalnega procesnega vodstva. V domeno formalnega procesnega vodstva sodi tudi odločitev, ali bo sodišče v postopek pritegnilo enega ali več izvedencev. Iz 8. točke v povezavi s 7. točko obrazložitve sodbe je razvidna popolnoma pravilna vrednostna ocena izvedenskega mnenja, da tožeča stranka vse do odpada zadnjega družinskega člana ni bila popolnoma nezmožna za delo, ki tvori podlago odločitve in izkazuje razloge, zakaj je sodišče ocenilo, da ni podana procesna situacija iz 254. člena ZPP, ki bi narekovala imenovanje izvedenca druge stroke. Morebitno izvedovanje izvedenca ginekološke stroke tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj je iz izvedovanja sodnega izvedenca nevrologa zaključiti, da histerektomija, ob dejstvu, da je pri tožnici zaradi multiple skleroze podana le blaga nevrološka prizadetost, ne more vplivati v takšni meri, da bi bila ugotovljena popolna nezmožnost za delo, kar pa je pogoj za priznanje vtoževane pravice. Hkrati je ugotovil, da je bila tožnica po opravljeni histerektomiji le začasno nezmožna, potem pa delazmožna. Sodni izvedenec ginekološke stroke bi lahko le razjasnil kriterije, ki jih imajo pri histerektomiji. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava zaradi zavrnitve dokaznega predloga po imenovanju izvedenca ginekološke stroke. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi bi ugotavljalo dejstva, ki niso pravno relevantna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev ustavno upravičena ter ustrezno obrazložena in ravno slednje je razvidno iz postopanja sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe.3

12. Prav tako je bilo pravilno pojasnjeno, da dejstvo razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi diagnoze multipla skleroze v BIH, ne pogojuje avtomatično ocene popolne delanezmožnosti tudi v Republiki Sloveniji. Ocena o delazmožnosti je v različnih državah lahko drugačna, saj je različna pravna podlaga (kriteriji), po katerih se presoja delazmožnost, ki temelji na funkcionalni prizadetosti zavarovancev.

13. Nenazadnje pa je bilo tožničino zdravstveno stanje glede na trenutek ob zavarovančevi smrti oziroma do odpada zadnjega družinskega člana (do 31.8.2007) že pravnomočno presojano z odločbo z dne 14. 9. 2009. Zdravstvena dokumentacija po tem obdobju bi bila upoštevna zgolj, če bi izkazovala tožničino zdravstveno stanje za nazaj do 31. 8. 2007. 14. Zatrjevana kršitev načela enakosti in tako neustavnost ureditve prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s pridobitvijo pravice do vdovske pokojnine, ko je pravica do vdovske pokojnine vezana na starost v času smrti zavarovanca oziroma nezmožnost za delo najkasneje leto po smrti zavarovanca oziroma tudi če mu je po zavarovančevi smrti ostal otrok, po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

15. Ustavno sodišče je pri presoji ustavne skladnosti določb zakonov s področja socialne varnosti že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti široko polje odločanja oziroma normiranja.4 Sem spada tudi način ureditve ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1. Ti pogoji niso v ničemer diskriminatorni glede na ostale vdove oziroma vdovce. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako, in bistveno neenake primere različno upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Takšna interpretacija splošnega načela enakosti pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Dejstvo je, da so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 glede starosti urejeni celo manj strogo kot so urejeni v ZPIZ-2. Slednje izkazuje tendenco zakonodajalca,5 da v primeru v obdobjih gospodarske stagnacije, ko se zmanjšuje obseg sredstev iz prispevkov, ki so na razpolago za pokrivanje stroškov pokojnin, pa tudi ob soočanju z negativnimi demografskimi gibanji, reformira pokojninski sistem, s katerimi naj bi se zagotovila finančna vzdržnost javnih sistemov in eden izmed teh načinov je, da se skrajša povprečna doba uživanja pokojnine.6 Dejstvo ugotavljanja kriterijev, ki so v prvem odstavku 110. člena ZPIZ-2 opredeljeni in vezani na samo dejstvo smrti zavarovanca, je povezano s samo pravico. Pri priznanju pravice do vdovske pokojnine gre za uresničitev posebnega zavarovalnega primera smrti in o tej pravici se primarno odloča po smrti zavarovanca. Logični nasledek je, da so kriteriji za priznanje pravice do vdovske pokojnine vezani na dejstvo smrti zavarovanca oziroma najkasneje eno leto po tem. Namen te pravice je vdovi po smrti zavarovanca omogočiti nadaljnje preživljanje, ki ga je do trenutka smrti zagotavljal oziroma bil dolžan zagotavljati umrli zavarovanec.

16. Ker je bilo izkazano, da tožeča stranka ni postala popolnoma nezmožna za delo ob moževi smrti oziroma najkasneje do 31. 8. 20077 in ko niti preostalo pritožbeno izvajanje glede neustavnosti zakonske ureditve 110. člena ZPIZ-1 ni utemeljeno, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške pritožbe.

1 V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da pri tožnici ni bila podana popolna nezmožnost za delo v času tožnikove smrti oziroma do odpada družinskega člana (31. 8. 2007). 2 Zaradi določila prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 so v tem sporu relevantna določila glede priznanja pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012. 3 V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da samo dejstvo histerektomije ne bi moglo predstavljati dejstva, ki bi rezultiralo v popolni nezmožnosti za delo, kar pa je bil cilj tega postopka oziroma podlaga za priznanje uveljavljano pravico (iz celotnega konteksta tako pisnega izvedenskega mnenja kot zaslišanja izvedenca je razvidno, da gre pri tožnici za minimalno prizadetost več funkcionalnih sistemov ob skoraj normalnem nevrološkem statusu, vendar bi izvedenec ginekologije lahko navedel le kriterije, ki jih imajo iz tega naslova pri delazmožnosti in invalidnini. Hkrati je bilo izpostavljeno, da je bila tožeča stranka po operaciji leta 2000 le začasno delanezmožna, saj ogromno žensk po teh posegih opravlja delo naprej). 4 Zakonske izpeljave ureditve pravice do socialne varnosti narekujejo tudi demografske, gospodarske, javno finančne razmere ter dolgoročno vzdržnost sistemov, pri čemer je vedno potrebno ugotavljati, ali je podan stvarni razlog skladno z načelom enakosti iz 14. člena Ustave. 5 Ki pa mu jo ustavno sodišče glede na zgoraj obrazloženo dopušča. 6 Skrajševanje povprečne dobe uživanja pokojnin pa se lahko uresniči z zviševanjem upokojitvene starosti, do česar je prišlo tudi v Sloveniji in kar se posledično odraža tudi pri ureditvi oziroma priznanju pravice do vdovske pokojnine. 7 Ko je odpadel zadnji družinski član, ki je bil podlaga za izplačevanje družinske pokojnine.