Jedro

Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze. Če vlagatelj listine ne more predložiti, ker ne obstaja, mora upravni organ verjetnost obstoja pravice ugotavljati na podlagi dokazil, ki jih pridobi po uradni dolžnosti od zavezanca ali tretjih oseb. Izjava stranke, da z listino ne razpolaga, ne zadošča. Organ po določbi 63. člena ZDen ravna le, kadar vlagatelj svoje trditve, da listine ne obstajajo, dokaže z ustreznimi dokazili, da je storil vse, da bi listino priskrbel, v konkretnem primeru pa tožeča stranka tega ni storila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarstvo (drugostopni organ) ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana in odpravil odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-69/94-46 z dne 28. 3. 2007 (1. točka izreka), zavrnilo zahtevo tožnice za vračilo premoženja, ki ga je X. vložila v podjetja „A.“, „B.“ in „C.“ (2. točka izreka) in zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov za pravno zastopanje (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je z odločbo prvostopnega organa odločeno, da upravičenki-tožeči stranki, pripada odškodnina v obveznicah v višini 17.235.238,41 EUR, določena za ustanoviteljski delež nekdanje X. v zadružnih podjetjih, navedenih v 1. točki izreka, ki jih je dolžna izročiti v 3-eh mesecih po pravnomočnosti odločbe Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD). Zoper odločbo prvostopnega organa je pritožbo vložila SOD. Drugostopni organ navaja, da je o pritožbi že enkrat odločil z odločbo z dne 29. 8. 2007, pritožbi SOD ugodil, ter prvostopno odločbo odpravil in zahtevo tožeče stranke zavrnil, Upravno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. U 1974/2007-7 z dne 21. 4. 2009 presodilo, da je zaključek drugostopnega organa vsaj preuranjen in je odločbo ministrstva zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravilo ter vrnilo zadevo drugostopnemu organu v nov postopek. V razlogih sodbe je sodišče zapisalo, da je za pravilno odločanje v tej zadevi primarnega pomena vprašanje, ali je kot zadružno premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad treba šteti ustanoviteljske vložke X. v podjetja, in ne pravna narava statusa teh podjetij oziroma vlagateljičinih tedanjih upravičenj iz naslova teh vložkov. Po stališču stališča je treba za zadružno premoženje v smislu navedene zakonske določbe šteti vsa v ustanovitev podjetij vložena sredstva X., kolikor niso izvzeta po določbi 2. stavka 1. odstavka 65. člena ZZad. Kot zadružno premoženje je treba šteti tudi po X. najete kredite, če bo dokazano, da jih je odplačevala X.. Po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti, da je višina vloženih sredstev X. v tej zadevi dokazana na podlagi aktov o ustanovitvi podjetij, saj teh listin ni mogoče šteti za upravne akte, iz katerih bi izhajala pravna domneva resničnosti dejstev, ki se v njih navajajo. Skladno z napotili v sodbi je treba obseg vloženih sredstev dokazovati in ugotavljati po splošnih pravilih upravnega postopka. Ob upoštevanju ugotovitev, stališč in napotil v sodbi Upravnega sodišča, je drugostopni organ izvedel ugotovitveni postopek in nato o zadevi sam odločil. Ugotovil je, da so pritožbeni očitki SOD, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijane odločbe (prvostopne odločbe) v celoti utemeljeni, saj je obrazložitev odločbe brez sestavin, ki so predpisane in ne omogoča preizkusa pravilnosti sprejete odločitve. Navedene pomanjkljivosti predstavljajo bistveno kršitev pravil postopka, in sicer 2. odstavka 209. člena ZUP/86. Tožeča stranka je bila v ponovljenem pritožbenem postopku pozvana, da za vsako od treh ustanovljenih podjetij navede in predloži dokaze o vloženih sredstvih. V vlogi z dne 9. 7. 2009 je tožeča stranka vztrajala, da je bila višina vloženih sredstev tolikšna, kot je ugotovil prvostopenjski organ. Pri tem se je sklicevala na odločbe X. o ustanovitvi podjetij, poleg tega pa tudi na listine, ki jih je predložila SOD (finančno poročilo in finančna priloga št. 13-oboje se nanaša na A., Informacija o izkoriščenih investicijskih sredstvih, ki se nanaša na B., Izvenbilančna evidenca po stanju 31. 12. 1960, ki se nanaša na C.), ki pa po oceni drugostopnega organa ne potrjujejo, da je bil vložek X. tolikšen, kot izhaja iz odločb o ustanovitvi podjetja. Tožeča stranka je dokazovala zatrjevano višino sredstev vloženih v A. (497.000.000,00 DIN) z odločbo X. o ustanovitvi navedenega podjetja, št. 10/3 z dne 17. 1. 1954, kjer je v 5. točki izreka navedeno, da se podjetju dodelijo v upravljanje sredstva v prej navedeni višini. Poleg tega se sklicuje še na finančno poročilo z dne 31. 12. 1955-bilančno prilogo št. 13, kjer je med dolgoročnimi krediti za dokončanje investicije (skupaj 438.206.180,00 DIN) naveden kredit X. v višin 155.050.132,00 DIN. Po presoji drugostopnega organa ta kredit in drugi, ki jih je X. dala podjetjem, ne morejo biti obravnavani kot premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad. Po navedeni določbi se vrača tisto zadružno premoženje, ki je bilo brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, pri danih posojilih pa ne gre za tako premoženje. V relevantnem času, to je v času, ko je premoženje prešlo iz zadružne sfere na druge uporabnike oziroma v času, ko so se posamezna zadružna podjetja združila, preoblikovala ali postala samostojni gospodarski pravni subjekti, je X. kot posojilodajalka imela do teh podjetij terjatev. Skladno s 1. odstavkom 8. člena ZDen in ustaljeno upravno sodno prakso terjatve niso premoženje, ki se vrača v postopkih denacionalizacije. Tožeča stranka je sicer navedla, da pri navedenem znesku dejansko ni šlo za kredit, temveč za ustanovitveni delež X., ki je bil vračljiv, obrazec pa ni predvideval postavke za ustanoviteljska vlaganja in je bil zato ta znesek uvrščen med kredite. Vsebina finančnega poročila in bilančna priloga št. 13 teh navedb ne potrjujejo. Iz poročila je razvidno, da je bila X. aktivno vključena v izgradnjo tovarne (pripravila je ekonomsko utemeljitev, sodelovala pri načrtovanju tehnološkega procesa in pri pripravi gradbenega načrta), da so se predvidevanja o vrednosti investicije in potrebnih sredstev spreminjala, spremenili pa so se tudi viri financiranja. Za izgradnjo tovarne je bil namreč že avgusta leta 1954 (pol leta po ustanovitvi podjetja) odobren zvezni investicijski kredit v višini 270.000.000,00 DIN. Iz poročila nadalje izhaja, da je X. dala na razpolago kredit v približni višini 155.000.000,00 DIN, in da je bil ta kredit porabljen za nabavo opreme. Tudi iz bilance A. na dan 31. 12. 1955 je razvidno to, kar izhaja že iz bilančne priloge št. 13-da je imelo podjetje konec leta 1955 dolgoročne kredite v skupnem znesku 438.206.180,00 DIN. V tem znesku je obsežen tudi kredit X., ki pa, kot je bilo že obrazloženo, ne more biti predmet vračila. Nadalje je tožeča stranka dokazovala zatrjevano višino sredstev, vloženih v podjetje C. (436.789.000,00 DIN) z odločbo X. o ustanovitvi podjetja, št. 34/125 iz leta 1955, ki v 5. točki izreka navaja, da se podjetju dodelijo v upravljanje sredstva v navedeni višini. Sklicuje se še na izvenbilančno evidenco podjetja C. na dan 31. 12. 1960, iz katere izhaja, da je imelo podjetje pri X. investicijsko posojilo, in na bilanco za leto 1960, ki se nanaša na C.. Drugostopni organ ugotavlja, da te listine v upravnih spisih ni, je samo bilanca podjetja C., iz katere izhaja, da je imelo podjetje investicijska posojila. Tudi v tem primeru pa velja enako kot za A., za dano posojilo X., za kar tožeči stranki ne pripada odškodnina. Vložek X. tudi ni dokazan s predloženim gradbenim dovoljenjem z dne 21. 4. 1955, ki je bilo izdano za izgradnjo hladilnega objekta. V 20. točki izreka dovoljenja je ugotovljena stavbna vrednost predvidene gradnje (259.434.205,00 DIN), iz obrazložitve pa izhaja, da so bila za gradnjo zagotovljena finančna sredstva v znesku 315.000.000,00 DIN. Zapisi v izreku in obrazložitvi gradbenega dovoljenja po presoji drugostopnega organa ne dokazujejo, da je X. v izgradnjo dejansko vložila sredstva v tam navedenih zneskih. Nadalje tožeča stranka dokazuje zatrjevano višino sredstev, vloženih v podjetje B. (790.000.000,00 DIN) z odločbo X. št. 34/165 z dne 17. 10. 1955, sklicuje pa se tudi na informacijo (iz leta 1960) priloga 1 a - „informacijo o izkoriščenih investicijskih sredstvih, dodatnih potrebah in ureditvi obratnih sredstev C.“. To informacijo je Jugoslovanska kmetijska banka, podružnica Ljubljana, z dopisom z dne 22. 10. 1960 poslala tedanjemu podpredsedniku Okrajnega ljudskega odbora. Kot izhaja iz njenega naslova in vsebine, se nanaša na drugo podjetje in ne na podjetje B., ki je bilo zaradi ukinitve izbrisano iz registra gospodarskih organizacij že leta 1959. Iz te informacije izhaja, da se je izgradnja C. v pretežni meri financirana iz posojila Jugoslovanske investicijske banke, nekaj pa tudi iz sredstev X., in sicer: udeležba 84.839.000,00 DIN, garancijski znesek 75.700.000,00 DIN, dodatna sredstva 207.408.000,00 DIN. Čeprav tožeča stranka vračila vlaganj v navedeno podjetje ni zahtevala in je tak zahtevek postavila šele v pritožbenem postopku, je drugostopni organ preizkusil tudi utemeljenost tega zahtevka. Ugotovil je, da garancijski znesek ni premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad. Če je X. poravnala zapadlo obveznost, za katero je pred tem prevzela poroštvo, so ji s plačilom dolga pripadle pravice upnika in je torej nanjo prešla terjatev v navedenem znesku. Iz informacije je razvidno, da je X. v podjetje B. vložila sredstva v višini 292.247.000,00 DIN, vendar je bilo podjetje z navedeno firmo vpisano v register podjetij in obrtov na podlagi sklepa Rg VI 908/1 z dne 19. 5. 1960, in je torej X. vložila sredstva v samostojni gospodarski subjekt, ne pa v njen obrat, ki bi se kasneje zaradi različnih normativnih prisil osamosvojil, in bi ta osamosvojitev pomenila (prisilni) prenos sredstev na druge uporabnike v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad. Zakon o združevanju in poslovnem sodelovanju v gospodarstvu (Uradni list FLRJ, št. 28/60), ki naj bi bil po navedbah tožeče stranke temelj podržavljenja B., je v prehodnih določbah med drugim določil, da samostojni obrati v sestavi poslovnih zvez postanejo samostojna podjetja in se sredstva in obveznosti, ki so povezane s temi sredstvi, prenesejo na samostojno podjetje, ki nastane iz obrata (2. in 5. odstavek 199. člena). Ta zakon je bil uveljavljen 22. julija 1960, in torej po tem, ko je bilo podjetje B., v katero so bila sredstva X. dejansko vložena, že ustanovljeno (19. 5. 1960). Povedano kaže, da prenosa sredstev zaradi normativne prisile ni bilo in tako po presoji drugostopnega organa ni pogojev za vračilo teh sredstev. Drugostopni organ tudi ni sledil predlogu tožeče stranke v vlogi z dne 5. 6. 2009, da se njena zahteva (podredno) presoja tudi po 2. odstavku 65. člena ZZad. Upravno sodišče je namreč v sodbi, opr. št. U 1974/2007-7 z dne 21. 4. 2009 v tej zadevi zavzelo stališče, da ni izkazana podlaga za vračanje zadružnih sredstev po navedeni določbi, tožeča stranka pa v ponovnem pritožbenem postopku ni predložila nobene listine, pogodbe ali samoupravnega sporazuma, ki bi v tem pogledu omogočala drugačen zaključek. Tožeča stranka je med pritožbenim postopkom predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki naj bi na podlagi dokumentacije iz spisa ugotovil vrednost vlaganj X. v podjetja. Vendar ob dejstvu, da med listinami v spisu, z izjemo odločb o ustanovitvi podjetij, ki pa same zase niso zadosten dokaz o vlaganjih, ni drugih dokazil, in ob dejstvu, da tudi v ponovnem pritožbenem postopku niso bili predloženi nobeni novi dokazi, predlagani dokaz z izvedencem ni bil izveden. Tožeča stranka je zahtevala tudi vračilo stroškov za pravno zastopanje, kot izhaja iz stroškovnika z dne 9. 7. 2009, pa je večino stroškov nastala že med postopkom na prvi stopnji. Ker jih stranka pred izdajo prvostopenjske odločbe ni zahtevala, je takoj izgubila pravico do njihove povrnitve. Sicer pa v postopkih denacionalizacije vsaka stranka praviloma nosi svoje stroške (4. in 1. odstavek 114. člena ZUP/86) in je organ druge stopnje zahtevo za povračilo stroškov zavrnil. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zlasti pravil, ki se nanašajo na dokazovanje. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 1974/2007-7, v kateri je sodišče navedlo, „da je treba za zadružno premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad šteti vsa v ustanovitev navedenih podjetij vložena sredstva X., ne glede na njihovo obliko“. Na navedeno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava je bil upravni organ vezan na podlagi 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka je podana, ker tožena stranka ne upošteva, da se tudi v upravnem postopku denacionalizacije upoštevajo posredni dokazi (63. člena ZDen). Tožena stranka je zavzela nepravilno in nezakonito stališče, da je v upravnem postopku dopustno odločanje na podlagi dejstev, ki niso popolnoma dokazana, samo v primeru, če je to posebej predpisano, pri čemer se je sklicevala na 162. člen ZUP/86. Ta člen pa ne določa, da bi moralo biti dokazovanje na podlagi posrednih dokazov določeno s posebnim predpisom, in si tožena stranka navedeni člen napačno tolmači. Položaj, ko dejstva niso popolnoma dokazana, je namreč drugačen od položaja, ko se dejstva dokažejo na podlagi posrednih dokazov. Posredni dokazi po splošnih načelih dokazovanja pomenijo, da so dejstva popolnoma dokazana, razlaga, ki jo zahteva tožena stranka pa je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov. Sklicuje se na 63. člen ZDen, ki dopušča odločanje na podlagi verjetnosti obstoja pravice, katerega pa je tožena stranka popolnoma spregledala. Citirana določba povsem spremeni potek dokazovanja in prenese breme zbiranja dokazov v skladu s preiskovalnim načelom na toženo stranko. Tožena stranka bi morala ravnati po 242. členu ZUP/86 v zvezi z 62. in 63. členom ZDen in ustrezno dopolniti postopek, ne pa a priori v nasprotju z mnenjem Upravnega sodišča zavrniti vloge. Tožena stranka je (v nasprotju s sodbo naslovnega sodišča) navedla, da kredit, ki ga je dala X. podjetjem, ne more biti obravnavan kot premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad, čeprav je pri tem ugotovila, da je tožeča stranka investirala kredit 155.050.132,00 DIN. Torej je že iz tega nesporno, da gre v konkretni zadevi pri vložkih X. za investicijo v podjetje, torej za vložek. Nesporno je tudi, da je to nosilni razlog odločbe. Nesporno je tudi, da je ta razlog odločbe očitno v nasprotju z mnenjem Upravnega sodišča v zadevi U 1974/2007, torej je odločba nezakonita. Poleg tega izpodbijana odločba napačno uporabi Uredbo o ustanavljanju podjetij in obrtov (Uradni list FLRJ, št. 51/93). Ta v 13. členu jasno določa, da mora državni organ oziroma organizacija, ki ustanovi podjetje, temu preskrbeti osnovna sredstva v naravi, v gotovini, s kreditom ali poroštvom. V 18. členu te Uredbe je določeno, da akt o ustanovitvi podjetja vsebuje označbo organa oziroma organizacije, ki ustanavlja podjetje. Že iz tega je jasno, da je bil kredit osnovno sredstvo podjetja, da je torej vložek v podjetje. Po mnenju tožeče stranke gre za ustanovitvena sredstva zadružne zveze, čeprav je bilo to v listinah prikazano kot kredit, vse to pa zaradi vračljivosti. Podlaga za vložitev teh sredstev v podjetja je korporacijsko pravo in ne obligacijsko pravo, kar je razvidno iz 13. in 18. člena Uredbe. Tožena stranka je uporabila pravni konstrukt, da je investicija kredit, in torej terjatev, ki se po 8. členu ZDen ne vrača. Takšno stališče je v nasprotju z besedilom, sistematiko in namenom ZZad, ki je lex specialis, in je z njim na poseben način urejena denacionalizacija premoženja zadrug (primera iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 61/2002 in odločba Ustavnega sodišča RS U-I-142/93). Tožena stranka nadalje razlaga načelo materialne resnice v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka in načelom dispozitivnosti, ki velja v postopku denacionalizacije. Med upravičencem in zavezancem v upravnem postopku ni bilo nikoli sporno, da je X. vložila vložek 155.000.000,00 DIN v A. in vložek 184.839.000,00 DIN v B.. Iz neznanega razloga tožena stranka tega dejstva ni upoštevala, tako da je ostalo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Tožena stranka v nasprotju z vsemi načeli gospodarskega življenja tudi meni, da garancijski znesek v višin 75.700.000,00 DIN ni premoženje v smislu 65. člena ZZad. Takšno mnenje je v nasprotju s 13. členom Uredbe o ustanavljanju podjetij in obrtu, kjer se izrecno omenja poroštvo za osnovna sredstva. Tožena stranka po vsebini enači 8. člen ZDen in 65. člen ZZad, kar glede na besedilo, namen in sistematiko teh dveh členom pomeni, da v postopku enako obravnava neenake položaje, kar je kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka se ne strinja z navedbami tožene stranke, da ni dokazala višine vloženih sredstev v predmetna podjetja, kar vse izhaja iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, iz katerih se da sklepati na dejstvo, da je X. vložila v listinah navedena sredstva kot osnovna sredstva. Ker je v obravnavanem primeru sporna višina sredstev, ki jih je X. vložila v zadružna podjetja A., B. in C., in ker je tožena stranka odločila v nasprotju z mnenjem Upravnega sodišča (2. alinea 1. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, izvede vse predlagane dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi razsodi, da tožeči stranki pripada za ustanoviteljski delež v navedena podjetja odškodnina v obliki obveznic v višini 33.709.196,33 DEM oziroma 17.235.238,41 EUR s 6% obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, le podrejeno pa, da odločbo Ministrstva za gospodarstvo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče naj toženi stranki tudi naloži povrnitev stroškov postopka tožeči stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenim ugovorom o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da tožena stranka ni upoštevala posrednih dokazov, navaja, da v pritožbenem postopku noben dokaz ni bil zavrnjen zato, ker bi šlo za posreden dokaz in so očitki ter pravna izvajanja v tej smeri neutemeljeni in nepotrebni. Ob presoji zadeve je tožena stranka upoštevala 159. člen ZUP/86, ki določa, da se kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari (in torej tudi posredni dokazi). Posredni dokazi so, enako kot neposredni, podvrženi načelu proste presoje, ki lahko pokaže, da ponujeni dokaz zatrjevanega dejstva ne dokazuje. Vse listine, ki so bile predložene kot dokaz o višini vloženih sredstev, spadajo med posredne dokaze. Gre za bilance, gradbeno dovoljenje in razne informacije ter poročila organom, ki so nastala v povezavi z okoliščino, da se je izgradnja obravnavanih podjetij financirana (tudi) iz zveznih kreditov, saj je šlo za podjetja, ki so bila prepoznana kot podjetja zveznega (državnega) pomena. Tožena stranka je v skladu z 9. členom ZUP/86 ocenila vsako od listin, ki je bila predložena kot dokaz o višini vloženih sredstev, razen odločb o ustanovitvi podjetij, kjer je sledila dokazni presoji Upravnega sodišča, po kateri s temi odločbami višina vloženih sredstev ni dokazana. Dalje navaja, da 1. odstavek 63. člena ZDen, ki določa sodelovalno dolžnost upravnega organa, ki vodi postopek, v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Zavezanka SOD z listinami iz časa podržavljenja namreč ne razpolaga in tudi ni znano, kdo bi v tej zadevi lahko bile tretje osebe, ki z njimi razpolagajo. Če listin (dokazov) ni, pa jih tudi upravni organ ne more pridobiti. Če je tožena stranka v obravnavani zadevi zavrnila zahtevo za odškodnino zaradi pomanjkanja dokazov, ji v tem pogledu ni mogoče očitati nobene opustitve, saj ni dolžnost organa, da sam pridobiva dokaze o zatrjevani višini vloženih sredstev. Breme dokazovanja je namreč na strani tožeče stranke in vlagateljice zahteve za denacionalizacijo. Če tožeča stranka meni, da je v 63. členu ZDen upravnim organom dano pooblastilo za odločanje na podlagi dejstev, ki so samo verjetno izkazana, se tožena stranka s takim razumevanjem zakona ne more strinjati. V 63. členu ZDen je predpisana sodelovalna dolžnost organa, ki postopek vodi, v tem členu pa ni pravila, ki bi omogočalo odstop od temeljnega načela materialne resnice, po katerem je treba ugotoviti resnično stanje stvari (7. člen ZUP/86). Načelo pomeni, da mora biti podano prepričanje o obstoju zatrjevanega dejstva, kar je večja stopnja gotovosti, kot je verjetnost. V ZDen je predviden odstop od načela materialne resnice samo v 2. odstavku 60. člena, ki posebej določa, da za pravno nasledstvo zadostuje, da je verjetno izkazano.

Slovenska odškodninska družba d.d. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu navaja, da se strinja z razlago tožene stranke, da je zahtevek zavrniti iz razloga, ker dani krediti s strani X. predstavljajo terjatve X. na pram podjetjem, ki pa niso premoženje, ki se lahko denacionalizira po 8. členu ZDen. Po mnenju SOD je v 1. odstavku 65. člena ZDen le določeno, da se vrača zadružno premoženje, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, katero konkretno premoženje pa je lahko predmet vrnitve, pa določa 8. člen ZDen. Glede trditve tožeče stranke v tožbi, da je SOD v svojih pripravljalnih vlogah z dne 14. 3. 2007, 7. 1. 2007 in pritožbi z dne 10. 4. 2007 priznala določene zneske vloženih sredstev v podjetja, SOD ponovno navaja, da so njene navedbe glede izvora in višine samih sredstev bile podane zgolj podrejeno, saj je bil vseskozi njen primarni ugovor, da denarna sredstva ne morejo biti predmet denacionalizacije. Podrejeno SOD ponovno opozarja tudi na izvor teh sredstev. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je šlo pri sredstvih, ki so jih podjetja dobila od X., za kredite, ki so jih odplačevala sama podjetja in tako ni šlo za nepovratna sredstva oziroma nepovratno udeležbo X.. Da so podjetja sama plačevala kredite izhaja iz več listin, npr. iz Informacije o izkoriščenih investicijskih sredstvih pri B. („podjetje je že plačalo anuiteto v višini 32.708.000,00 DIN“), Finančnega poročila pri A., bilance C. (priloga 3b post. 902). SOD zato meni, da tudi, v kolikor bi priznali upravičenje do denacionalizacije vloženih denarnih sredstev, pridobljenih s krediti, tožeča stranka v pritožbenem postopku ni predložila ustreznih dokazil o njihovi višini, niti ne dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je kredite odplačevala X.. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za sporno vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do vračila premoženja, ki ga je X. vložila v A., B. in C.. Tožena stranka je zahtevek tožeče stranke zavrnila, ker je menila, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoč zaključek, da je X. vložila v podjetja takšna sredstva, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v smislu 1. odstavka 65. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZad). Po citirani določbi se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam.

Tožeča stranka navaja, da tožena stranka ni ravnala po sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1974/2007 z dne 21. 4. 2009, v izvrševanju katere je bila izdana izpodbijana odločba. Sodišče takšen ugovor tožeče stranke zavrača kot neutemeljen. Sodišče je v citirani sodbi navedlo, da je za pravilno odločanje v tej zadevi primarnega pomena, ali je kot zadružno premoženje tožeče stranke v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad treba šteti ustanoviteljske vložke X. v navedena podjetja, in ne pravna narava statusa teh podjetij oziroma vlagateljičinih tedanjih upravičenj iz naslova teh vložkov. Glede tega vprašanja pa je sodišče menilo, da je treba za zadružno premoženje v smislu navedene zakonske določbe šteti vsa v ustanovitev navedenih podjetij vložena sredstva X., ne glede na njihovo obliko (pri tem so mišljena lastna sredstva X., kolikor niso izvzeta po določbi 2. stavka 1. odstavka 65. člena ZZad, pa tudi po X. najeti krediti, kolikor jih je dokazano odplačala X.). V zvezi z vprašanjem višine vloženih sredstev X. (kot zadružnega premoženja v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad) je sodišče pripomnilo, da se ne strinja z izhodiščem (na katerem gradi odločba upravnega organa 1. stopnje in tudi tožba), da je obseg vloženih sredstev mogoče šteti za dokazan že na podlagi aktov X. o ustanovitvi navedenih podjetij. Obseg vloženih sredstev, ki jih je mogoče šteti za zadružno premoženje v smislu 1. odstavka 65. člena ZZad, je treba dokazovati in ugotavljati po splošnih pravilih postopka. Povsem pa se je sodišče tudi strinjalo s stališči in argumenti drugostopnega organa, da ni izkazana podlaga za vračanje zadružnega premoženja na podlagi 2. odstavka 65. člena ZZad.

Sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ v celoti sledil napotkom sodišča, danih v sodbi, opr. št. U 1974/2007 (4. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem pritožbenem postopku je na pritožbo SOD utemeljeno odpravil odločbo prvostopnega organa, zaradi bistvene kršitve določb postopka, saj obrazložitev ne vsebuje razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov, ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev-da je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini 17.235.238,41 EUR. V ponovnem pritožbenem postopku je drugostopni organ, v skladu z napotki citirane sodbe, dal tožeči stranki možnost, da dokaže, da je X. dejansko vložila v ustanovljena podjetja sredstva v zatrjevani višini. Sodišče pri tem pripominja, da je zmotno stališče tožeče stranke, da dokazno breme ni na njeni strani. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je namreč na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze. Po določbi 62. člena ZDen mora vlagatelj zahtevi za denacionalizacijo priložiti dokaze, ki jih navedeni člen predpisuje, kot obvezni sestavni del zahteve, pa tudi druge dokaze, potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Le če vlagatelj listine ne more predložiti, ker ne obstaja, mora upravni organ verjetnost obstoja pravice ugotavljati na podlagi dokazil, ki jih pridobi po uradni dolžnosti od zavezanca ali tretjih oseb. Izjava stranke, da z listino ne razpolaga, ne zadošča. Organ po določbi 63. člena ZDen ravna le, kadar vlagatelj zahteve svoje trditve, da listine ne obstajajo, dokaže z ustreznimi dokazili, da je storil vse, da bi listino priskrbel, v konkretnem primeru pa tega tožeča stranka ni storila. Napačno je nadalje stališče tožeče stranke, da 63. člen ZDen pomeni odstop od temeljnega načela materialne resnice, po katerem je treba ugotoviti resnično stanje stvari (7. člen ZUP/86).

Po presoji sodišča je drugostopni organ pravilno zaključil, da dokazi ne omogočajo ugotovitve, da je v ustanovljena podjetja vložila X. lastna sredstva, ter da je dane kredite odplačevala X.. Po tedaj veljavni Uredbi o ustanavljanju podjetij in obrtov (Uradni list FLRJ, št. 51/1953) je bil ustanovitelj podjetja dolžan zagotoviti sredstva za obratovanje podjetja (v naravi, v denarju, s krediti ali poroštvi). Iz ustanovitvenih odločb X. št. 10/3 z dne 17. 1. 1953 (za A.), št. 34/125 iz leta 1955 (za C.) in št. 34/165 z dne 17. 10. 1955 (za B.) pa je razvidno le, da je X. podjetjem dodelila v upravljanje sredstva v določeni višini, dočim narava sredstev ni navedena, iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, pa izhaja, da so se podjetja financirala z dolgoročnimi krediti, pri čemer pa ni izkazano, da je kredite oziroma najeta posojila poravnavala X.. Le iz listine-“Informacija o izkoriščenih investicijskih sredstvih, dodatnih potrebah in ureditvi obratnih sredstev B.“ izhaja, da se je gradnja tega podjetja financirala tudi s sredstvi X., vendar pa je bilo to podjetje vpisano v sodni register Rg VI 9108/1 dne 19. 5. 1960, kot samostojen gospodarski subjekt, in v tem primeru ne gre obrat zadružne poslovne zveze, da bi bila tožeča stranka lahko upravičena do vračila sredstev.

Ker izpodbijana odločba po presoji sodišča ni izdana v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča iz sodbe U 1974/2007-7 z dne 21. 4. 2009, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da o zadevi odloči po določbi 65. člena ZUS-1. Sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave, ker se tožeča stranka sklicuje le na dokaze, ki jih je presojal že upravni organ pri svoji odločitvi in se sodišče z njegovo presojo tudi strinja, izvedba glavne obravnave pa ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.