Jedro

Zatrjevan strah oškodovanca pred obdolžencema in pričami po pravilni prvostopni presoji ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovanca T. P. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I K 64507/2020 z dne 8. 3. 2021 zavrnilo oškodovančev predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se je po svojih pooblaščencih pritožil oškodovanec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenci oškodovanca v pritožbi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ter v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo in taksativno navedlo, kateri so opravičeni razlogi za oškodovančev nepristop na narok oziroma zakaj oškodovančev strah pred srečanjem z obdolžencema in pričami, zaradi katerih je doživel stresni dogodek, ne predstavlja opravičenega razloga.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 8 izpodbijanega sklepa jasno in razumljivo pojasnilo, zakaj oškodovančev strah pred obdolžencema in pričami ne predstavlja opravičljivega razloga za njegov izostanek z naroka za glavno obravnavo v smislu 61.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v čem pa naj bi bili ti razlogi v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, pa pritožba ne pojasni. Čeprav citirana določba res ne določa taksativno, kateri so opravičljivi razlogi, na podlagi katerih je mogoče ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pa gre pri tem za dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej, kar je sodišče prve stopnje tudi naredilo, pri tem pa nikakor ni dolžno taksativno navesti, katere okoliščine bi lahko potencialno vse predstavljale opravičen razlog za neudeležbo na naroku za glavno obravnavo. Zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

6. Pooblaščenci oškodovanca v pritožbi zatrjujejo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker niso bili izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka in je zato sodišče zmotno uporabilo določbe prvega odstavka 244. člena, 61.a člena, 306. člena in 439. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zatrjevana bistvena kršitev določb 244. člena, 61.a člena in 306. člena ni podana, ker je iz vsebine pritožbenih razlogov v zvezi s tem razbrati, da pooblaščenci oškodovanca uveljavljajo zgolj zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Podana ni niti zatrjevana kršitev določbe 439. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker oškodovancu ni omogočilo tridnevnega roka za pripravo na obravnavo, ki je po naravi procesni rok, saj je glavno obravnavo razpisalo na datum, ko so procesni roki ponovno pričeli teči. Na te pritožbene navedbe je argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 6 izpodbijanega sklepa, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter jim nima ničesar za dodati.

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju navedb, da oškodovanec svojega interesa, da se kazenski postopek zoper obdolženca začne in tudi konča, ni nikoli ovrgel, niti ni namenoma zamudil naroka za glavno obravnavo, saj ga je bilo zaradi pritiskov s strani priče strah pristopiti na narok, posledic nepristopa pa se ni zavedal. 8. S takimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno in prepričljivo pojasnilo, da je bil oškodovanec v vabilu na narok za glavno obravnavo pravilno poučen o vseh svojih pravicah ter tudi o posledicah neopravičenega izostanka in da bo v primeru, da na narok ne bo pristopil in svojega izostanka ne bo opravičil, sodišče štelo, da je predlog za pregon umaknil. Takšen pravni pouk je jasen in razumljiv vsakemu povprečnemu človeku, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo oškodovanca v vabilu še dodatno poučiti o posledicah neopravičenega izostanka. Okoliščine, ki jih izpostavljajo pooblaščenci v pritožbi (oškodovančeva starost, "nevednost" ter travmatičnost izkušnje) ne vzbujajo pomislekov v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec v vabilu na glavno obravnavo ustrezno poučen o pravicah, ki mu gredo po ZKP in o posledicah opustitve dejanj v postopku.

9. Pritožba sicer pravilno poudarja, da ima oškodovanec po zakonu možnost, da svoj izostanek tudi naknadno opraviči in predlaga vrnitev v prejšnje stanje ter da je v skladu z uveljavljeno sodno prakso,1 razloge za izostanek potrebno presojati tudi z vidika, ali je oškodovanec izkazal interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona, vendar pa to ne pomeni, da vsako naknadno opravičilo oziroma vsaka vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje že avtomatično zadostuje za zaključek, da je oškodovanec opravičeno izostal iz naroka in da ima interes nadaljevati kazenski pregon in da je vrnitev v prejšnje stanje utemeljena. Pogoji za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje so določeni v 61.a členu ZKP. V skladu z njimi morata biti med drugim kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) da oškodovanec iz opravičenih razlogov ni mogel priti na glavno obravnavo, ter (2) da tega ni mogel pravočasno sporočiti sodišču. V obravnavanem primeru pa navedena pogoja nista izpolnjena. Ali so razlogi za izostanek opravičeni, se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej in ti razlogi morajo biti izkazani. To v obravnavani zadevi ni primer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zatrjevan strah oškodovanca pred obdolžencema in pričami po pravilni prvostopni presoji ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. To je prepričljivo in argumentirano obrazloženo v točki 8 izpodbijanega sklepa. S tam navedenimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Razlogi za zatrjevani strah pri oškodovancu niso razvidni niti iz SMS sporočil, na katere se sklicuje pritožba. Zato pritožbi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje nasprotno. Oškodovanec je ob vročitvi vabila na narok lahko pričakoval, da se bo na sodišču srečal z obdolžencema, iz omenjenih sporočil pa izhaja zgolj to, da je bil o tem nedvomno seznanjen. Vedel je, da so na narok vabljeni obdolženca in priča, imel pa je dovolj časa, da sodišče prve stopnje obvesti, da ga na glavno obravnavo ne bo ter navede razlog za svojo odsotnost. Tega pa ni storil. 10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 8629/2015 z dne 19. 9. 2017 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 60633/2012 z dne 11. 2. 2016 in predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Dejanski stanji v citiranih zadevah nista primerljivi z obravnavano kazensko zadevo. V zadevi VI Kp 8629/2015 je oškodovanec razlog za izostanek podkrepil z zdravniškim potrdilom, kateremu je obramba oporekala verodostojnost, v zadevi VII Kp 60633/2021 pa na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen zastopnik oškodovane družbe.

11. Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da oškodovanec ni dokazal, da je navedenega dne iz opravičljivih razlogov izostal z naroka za glavno obravnavo. Sklep sodišča prve stopnje je zato pravilen in zakonit, pritožba pooblaščencev oškodovanca pa neutemeljena.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP), pri čemer pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, katere je v okviru pritožbene obravnave dolžno samo ugotavljati.

1 Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 60633/2012 z dne 11. 2. 2016.