Jedro

Tožniku se očita neizpolnjevanje delovnih obveznosti, to je neupoštevanje navodila, da je s strani stranke podpisane dobavnice treba vrniti tudi za opravljene vožnje, pri katerih ni bilo materiala za odvoz. Dejansko stanje glede poslovanja z dobavnicami je ostalo nerazčiščeno. V kolikor držijo navedbe tožnika, da je vsakič dobil cel šop (pet do šest izvodov) dobavnic z natisnjenim datumom, da je potem dejansko opravil manj voženj, kot je bilo prejetih dobavnic, ter se je tudi zato nabralo večje število nepodpisanih dobavnic, potem tožniku glede dobavnic, ki so ostale nepodpisane iz tega razloga, ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dejanske vrnitve tožnika na delo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 9. 11. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja (prizna delovno dobo, ga prijavi v vsa obvezna zavarovanja) ter mu za čas od 9. 11. 2011 do dne izdaje sodbe obračuna plačo v bruto znesku … EUR mesečno, v bodoče zapadle bruto plače v znesku … EUR do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec; od teh bruto zneskov obračuna in plača davke in prispevke iz delovnega razmerja ter tožniku izplača preostanek – neto plačo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz zapisnika o zagovoru ni mogoče razbrati, česar je bil tožnik konkretno obdolžen in v čem naj svojega dela ne bi opravljal vestno, strokovno, pravočasno in po navodilih delodajalca ter katerih ravnanj se ni vzdržal oziroma katerega dela ni opravil. Tožena stranka bi morala že v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi postaviti vse trditve in predložiti vse potrebne dokaze, ne pa da je to storila šele med sporom pred sodiščem. Postopek proti tožniku pri toženi stranki je bil voden izključno zato, ker se je uprava odločila, da zmanjša število delavcev in so potem z navajanjem neutemeljenih kršitev delavcem, med njimi tudi tožniku, dali odpovedi pogodb o zaposlitvi. Tožnik je jasno izpovedal, da se dobavnice niso izpolnjevale, če se je vozilo vračalo prazno. To je potrdila tudi edina nepristranska priča, to je bil bivši šofer, ki je opravljal enako delo kot tožnik. Vse ostale priče, ki jih je zaslišalo sodišče prve stopnje so še vedno zaposlene pri toženi stranki in so izpovedovale pristransko. Sodišče prve stopnje se do te okoliščine sploh ni opredelilo, čeprav je tožnik poudaril, da ima težave s pridobivanjem prič, saj se delavci bojijo za službo. Kadar ni bilo materiala za odvoz tožnik ni imel nikakršne možnosti, da bi naročnika prisilil, da podpiše tako dobavnico. V kolikor bi bila praksa v resnici takšna, kot jo zatrjuje tožena stranka, potem bi ta morala ukrepati že po dveh, treh nepodpisanih nalogih (pravilno dobavnicah), ne pa, da se jih je nabrala cela vrsta. Tožnik nikoli ni dobil nobenega pisnega opozorila ali pisna navodila, kaj in kako je potrebno ravnati z dobavnicami. Tožnik je vedno ravnal enako in v kolikor bi mu bilo znano, da je potrebno postopati drugače, bi to tudi storil. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je s seboj imel več dobavnic. Nepojasnjeno je ostalo, zakaj je tožena stranka voznikom dala po pet, šest dobavnic in v kolikor ni bilo dovolj materiala in je tožnik peljal samo dvakrat, so mu ostale štiri neizpolnjene in nepodpisane dobavnice. Zaradi takšne prakse se je nabralo veliko nepodpisanih dobavnic. Tožniku ni mogoče očitati malomarnosti, če je od tožene stranke dobil npr. šest dobavnic in je nato štirikrat odšel na ..., kjer so mu zaposleni delavci A d.d. ob zadnji vožnji povedali, da materiala za odvoz ni več in sta tožniku zato ostali dve neizpolnjeni dobavnici. Do takšne situacije je prišlo izključno zaradi povsem nejasnih in nelogičnih pravil pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je imela tožena stranka poslovanje z dobavnicami urejeno z internimi akti in ali so delavci glede tega dobili pisno navodilo. Najmanj, kar bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti je to, da je bil sistem nedodelan, nejasen in kot tak ne more biti podlaga za krivdni očitek tožniku. Neutemeljen je tudi očitek, da si je tožnik brez soglasja delodajalca izposodil tovorno vozilo za privatne namene. Lastnik vozila je povedal, da je tožniku dovolil uporabo vozila in tožniku se je kot povprečno skrbnemu državljanu zdelo, da je to dovolj. Vozilo ni bilo uporabljeno med aktivnim delovnim časom, temveč v času počitka, zato tožnik ni storil ničesar narobe. Opisane kršitve tudi ne pomenijo zadostne protipravne količine, ki bi zadoščala za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je tožena stranka zaznala nepravilnosti, bi nanje tožnika lahko opozorila takoj, ne pa da je z namenom, da delavca odpusti, čakala, da se je nabralo kar 23 nepodpisanih dobavnic. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz zapisnikov o zagovoru ni mogoče razbrati, česa je bil tožnik sploh obdolžen, pritožba smiselno uveljavlja kršitev pravice do zagovora. Uvodoma je potrebno opozoriti, da stranki sploh nista predložili obdolžitve direktorja tožene stranke z dne 20. 10. 2011, na katero se sicer sklicuje zapisnik o zagovoru tožnika. Res je sicer, da so očitki v zvezi z dobavnicami v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nekoliko nejasni. V obrazložitvi se namreč navaja, da je bil tožnik napoten na izpolnitev „naloga dobavnice (nakar so naštete vse neizpolnjene in nepodpisane dobavnice, ki se v spisu nahajajo kot priloga B2), vse stranka A., Ljubljana prevzem odpadnih surovin, česar pa niste storili“. Iz takšne obrazložitve bi sicer izhajal zaključek, da se tožniku očita, da ni opravil voženj, kar izhaja tudi iz nadaljnjega stavka, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti, ker ni izpolnil nalog, ki so mu bile dodeljene v času njegove izmene. Iz takšne vsebine odpovedi je res možno sklepati, da se tožniku očita, da ni opravil prevzema odpadnih surovin, na podlagi dobavnic. To izhaja tudi iz zagovora, saj je tožnik pojasnil, da poti ni opravil, kar je bilo ugotovljeno, da ni bilo odpadkov za prevzem. Obenem pa je res, da je tožnik na zagovoru tudi izjavil, da se dobavnica vrne neizpolnjena, ko ni ničesar za prevzeti, priča A.A. pa je pojasnil, da bi tožnik dejansko moral pri vsaki stranki dobiti podpis tudi če ni materiala. S tem delom zagovora tožnika in pojasnilom priče A.A., pa bi bilo možno „pokriti“ tudi kasneje uveljavljan očitek neupoštevanja navodila, da je podpisano dobavnico potrebno vrniti tudi v primeru, če je voznik z vozilom prišel do stranke, pa tam ni bilo materiala za odvoz. Navedene nejasnosti bi bilo možno razjasniti, če bi sodišče prve stopnje od strank zahtevalo, da predložita tudi vabilo na zagovor (v zapisniku je to opredeljeno kot obdolžitev direktorja z dne 20. 10. 2011), saj bi bil iz tega dokumenta razviden obrazložen razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožnik ima namreč prav, ko navaja, da je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo, ko je pridobila pomoč odvetnika, prvič jasno navedla, da naj bi bila tožnikova kršitev v zvezi z dobavnicami v tem, da za opravljene vožnje, pri katerih ni bilo blaga za prevzem, ni pridobil podpisanih dobavnic.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadošča že kršitev v zvezi z nepravilno izpolnjenimi dobavnicami. Pritožba utemeljeno opozarja, da je dejansko stanje glede poslovanja z dobavnicami ostalo nerazčiščeno. V kolikor držijo navedbe tožnika, da je vsakič dobil cel šop (pet do šest izvodov) dobavnic z natisnjenim datumom, da je potem dejansko opravil manj voženj, kot je bilo prejetih dobavnic, ter se je tudi zato nabralo večje število nepodpisanih dobavnic, potem tožniku glede dobavnic, ki so ostale nepodpisane iz tega razloga, ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Med neizpolnjenimi dobavnicami, ki jih je predložila tožena stranka (priloga B2) sta samo dve takšni, ki imata v rubriki „količina“ vpisano besedo „prazna“, ostale dobavnice pa nimajo nobenega vpisa. Nepojasnjeno je ostalo, kaj navedena vpisa pomenita. V vsakem primeru pa velja, da v kolikor so vrnjene neizpolnjene dobavnice posledica tega, da tožnik v posameznem dnevu niti ni opravil toliko voženj, kolikor je prejel dobavnic za tisti dan, ni mogoče govoriti o kakršnikoli kršitvi v zvezi z nepravilnim izpolnjevanjem dobavnic.

Tožnik utemeljeno opozarja, da ocena sodišča prve stopnje o neresničnosti tožnikove trditve, da je bilo pri toženi stranki utečena praksa, da dobavnic ni potrebno oddati v podpis, če ni materiala za odvoz, temelji le na izpovedbi direktorja tožene stranke in priče A.A., ki sta neposredno zainteresirana za uspeh tožene stranke v tem sporu. Tožena stranka bi svoje trditve, v kolikor so resnične, z lahkoto dokazala s predložitvijo dobavnic drugih šoferjev za sporno obdobje ali pa s potrdilom naročnikov, da so v spornem obdobju v resnici podpisovali dobavnice tudi v primeru, če ni bilo odvoza materiala. Tudi sicer so dokaj prepričljive tožnikove navedbe, da ni dobil navodila, da je potrebno doseči podpis stranke na dobavnici tudi v primeru, če pri takšni stranki ni nobenega materiala za odvoz. Res je neprepričljivo, da bi bili naročniki pripravljeni kar tako podpisovati prazne dobavnice, zlasti pa ni prepričljivega razloga, zakaj bi tožnik vračal neizpolnjene dobavnice, če bi bila pri toženi stranki praksa v resnici takšna, da naročnik podpiše prazno dobavnico, čeprav ni materiala za odvoz. Ob zatrjevani kontroli dobavnic se ne bi moglo nabrati tako veliko število neizpolnjenih dobavnic. Sicer pa sta za sporno obdobje bili predloženi le dve dobavnici, na katerih je bil zapis „prazna“, kar po izpovedbi direktorja tožene stranke pomeni ravno takšen primer, ko pri naročniku ni materiala za odvoz. Postavlja se vprašanje, ali bi v primeru, da je tožnik v resnici dobil zatrjevana navodila, da je potrebo doseči podpis stranke na dobavnici tudi v takšnem primeru, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadoščalo, da v dveh primerih dobavnica ni bila izpolnjena na ta način. Glede ostalih dobavnic je namreč možno, da so ostale neizpolnjene zaradi tega, ker je tožnik dobil več dobavnic, kot pa je bilo dejanskih voženj v posameznem dnevu.

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi glede kršitve, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da se je brez soglasja delodajalca za privatne namene sposodil tovorno vozilo. Tožniku je bilo v odpovedi očitano, da je za soglasje sicer prosil B.B. (med postopkom pred sodiščem se je pokazalo, da je bil ta lastnik izposojenega vozila, ki ga je dal toženi stranki v najem), čeprav je vedel, da se osnovna sredstva delodajalca ne morejo uporabljati za privatne namene in tudi ne med delovnim časom. Iz spisa ne izhaja, da bi si tožnik izposodil vozilo, ki ga je sicer vozil kot delavec tožene stranke, ampak je očitno šlo za neko drugo vozilo, ki ga je tožena stranka najela od B.B.. Pri tem ni zanemarljivo, da niti B.B. očitno ni bilo povsem jasno, da ne more dovoljevati nadaljnje uporabe v najem danega vozila. To izhaja iz njegove izpovedbe, da se ne spominja, kdaj je ugotovil, da ne more razpolagati z vozilom, oddanim v najem. V kolikor to ni bilo jasno niti lastniku vozila, ki je s toženo stranko sklenil pogodbo, je toliko bolj neutemeljeno pričakovati, da bi to moralo biti jasno tožniku.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožnikovega zatrjevanja, da mu opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 1. 2011 sploh ni bilo vročeno. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem takratnega direktorja za pravno, splošno in kadrovsko področje C.C., ki pa je izpovedal, da on opozoril ni vročal, temveč je to storila kadrovska služba oziroma nadrejeni delavci. Res je sicer, da je priča A.A. izpovedal, da je on bil tisti, ki je tožniku vročil pisno opozorilo in da je na levi strani tega opozorila tožnikov podpis, vendar se sodišče do te izpovedbe ni opredelilo in tudi tožnika ni pozvalo, da pove, ali je na prilogi B1 v resnici njegov podpis. Seveda je možno, da tožnik ne govori resnice, ko zatrjuje, da mu pisno opozorilo ni bilo vročeno, saj je na primer zatrjeval tudi, da ni prejel vabila na zagovor, pri tem pa ni pojasnil, kako to, da se je zagovora potem udeležil. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka. To bi bilo tudi neracionalno, saj bi pritožbeno sodišče moralo ponoviti vse že izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pa bo lahko le dopolnilno zaslišalo nekatere od zaslišanih prič in tožnika, ostale zapisnike o zaslišanju prič pa bo lahko le prebralo in nato znova odločilo o zadevi.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje z dopolnilnim zaslišanjem tožnika ter prič, ki so izpovedale o poslovanju z dobavnicami ugotovilo, ali so neizpolnjene dobavnice, ki se v spisu nahajajo kot priloga B2, ostale nepodpisane zaradi tega, ker tožnik niti ni opravil toliko voženj, kolikor je dobil natisnjenih dobavnic. Pri tem bo sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je dokazno breme glede obstoja razloga za odpoved na toženi stranki (1. odstavek 55. člena ZDR). Ugotovilo bo tudi, ali se je tožnik mogel zavedati, da bi za dovoljenje za uporabo tovornjaka moral vprašati delavce tožene stranke ali pa je bil v upravičeni zmoti, da zadostuje, da mu to dovoli lastnik vozila. Opredelilo pa se bo tudi do tožnikovega zatrjevanja, da mu opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sploh ni bilo vročeno. Pridobilo pa bo tudi vabilo tožniku na zagovor (obdolžitev direktorja tožene stranke).

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.