Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo vrednost spornega predmeta v višini 20 bruto razlik v plači, upoštevajoč v tožbi navedeno mesečno bruto razliko. Vendar o tem ne bi bilo potrebno odločiti v izreku izpodbijanega sklepa, pač pa v obrazložitvi. Sodišče namreč o vrednosti spornega predmeta odloči s sklepom le v primerih iz 31. člena ZST-1, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, ko določi pravo vrednost za plačilo takse, ali pa ob pogojih iz 44. člena ZPP - ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, tožeča stranka pa je navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost, ali tedaj, kadar je navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav je zoper isto toženo stranko uveljavljala več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz 41. člena ZPP, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. V obravnavni zadevi ne gre za take primere. Tovrstni sklepi se izdajo le, če gre za nedenarne zahtevke. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka s tožbo uveljavlja denarni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka), ugotovilo, da vrednost spornega predmeta znaša 862,20 EUR (II. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 81,84 EUR (na račun pooblaščenca tožeče stranke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Svoje stroške postopka krije tožena stranka sama (III. točka izreka).

Zoper II. in III. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo odločitve o stroških postopka in odmero nagrade glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka sama označila v tožbi.

ZOdvT določa, da če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse. V ZST pa je določeno, da sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru sodišče ni imelo razloga, da bi ugotavljalo drugačno vrednost spornega predmeta od tiste, ki jo je v tožbi (na 1. strani) izrecno določila tožeča stranka. Tožbeni zahtevek je oblikovala na plačilo mesečnega bruto zneska 43,11 EUR ter zahteva le povrnitev nagrade v višini 22,10 EUR za postopek, 20,00 EUR za izdatke in DDV, tožbe pa ni spremenila v smislu povečanja tožbenega zahtevka. Taksna obveznost nastane ob vložitvi tožbe. Le v primeru, če bi v obdobju po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013), ki je uredil tudi plačilo sodnih taks glede individualnih delovnih sporov premoženjske narave, prišlo do razširitve tožbenega zahtevka, bi sodišče v okviru odločanja o odmeri taks lahko preverjalo pravo vrednost spornega predmeta. Tako pa je materialno pravo zmotno uporabilo, ker je po uradni dolžnosti preverjalo vrednost spora, katerega namen je plačilo ustreznih sodnih taks, ne pa zviševanje nagrade in stroškov zastopanja pooblaščenca tožeče stranke. Sodišče je zmotno uporabilo pri odločanju vrednosti 31. člen ZST-1, ki pride v poštev, ko sodišče dvomi v vrednost opredeljeno v tožbi, zaradi pravilne odmere sodne takse.

V zvezi z odločitvijo o domnevni pravi vrednosti spornega predmeta je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je upoštevalo 20 mesečnih razlik v plači, ni pa izvajalo nobenih dokazov s tem v zvezi. Sodišče ni ugotavljalo, ali je v tožbi navedeni znesek dejansko tista razlika v plači, do katere bi bila tožeča stranka upravičena zaradi odprave tretje četrtine plačnih nesorazmerij, niti ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka res upravičena do razlike v plači za vseh 20 mesecev ali morda za krajše obdobje (npr. zaradi morebitnega prenehanja delovnega razmerja). Vrednosti spora ni preverilo na primeren način. ZPP v 40. členu tudi določa, da se vrednost spora določi kot seštevek, največ za 5 let. V posledici napačne ugotovitve vrednosti spornega predmeta tožena stranka izpodbija III. točko izreka citiranega sklepa glede zneska stroškov, ki jih je dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka, ki so odmerjeni napačno. Sodišče bi moralo upoštevati vrednost spornega predmeta, ki izhaja iz tožbenega zahtevka in ki jo je tožeča stranka sama izrecno določila v tožbi, v kateri je tudi priglasila do tedaj nastale stroške, katerih vrednosti sodišče ne more spreminjati za nazaj brez kakršnekoli spremembe tožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve, ker so stroški odmerjeni pravilno in v skladu z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijanega dela sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Zmotno je stališče pritožbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta za odločitev o priglašenih stroških upoštevati vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v uvodu tožbe (in od katere je sprva tudi priglasila nagrado za postopek), saj je iz tožbenega zahtevka evidentno, da se nanaša na prikrajšanje za daljše obdobje od 1. oktobra 2010 dalje in zajema ob vložitvi tožbe še nedospele – bodoče terjatve. Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke. Zahtevo za povračilo stroškov zastopanja lahko stranka, čeprav jo je že podala v tožbi (oz. v odgovoru na tožbo ali v drugi vlogi), do konca postopka na prvi stopnji spremeni, kar je tožeča stranka tudi storila v pisni vlogi – umiku tožbe z zahtevo za povračilo stroškov (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP).

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Sodišče prve stopnje je kot vrednost spornega predmeta določilo seštevek dvajsetih vtoževanih razlik v plači, upoštevajoč dejstvo, da je za toliko mesecev javnim uslužbencem priznana razlika v plači po Zakonu o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (ZNIRPJU, Ur. l. RS, št. 100/2013), kar je v okviru citirane določbe 1. odstavka 24. člena ZOdvT. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo napačno. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka za potrebe odmere nagrade za zastopanje izračun omejila na 20 razlik v plači, kar je v okviru citiranih zakonskih določil, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo znesek mesečnega prikrajšanja pri plači 43,11 EUR bruto mesečno, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v okviru tožbenega zahtevka, ne pa višjega zneska „cca 45,00 EUR“, ki ga je kot mesečno prikrajšanje opredelila v umiku tožbe ob priglasitvi stroškov, saj tožba v tem smislu ni bila spremenjena oz. zahtevek ni bil zvišan tekom postopka na prvi stopnji.

Ker je pravna podlaga za določitev vrednosti spornega predmeta določba 1. odstavka 24. člena ZOdvT, niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, da v času vložitve tožbe še ni veljal ZST-1, ki določa plačilo sodnih taks glede individualnih delovnih sporov premoženjske narave.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem navaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v zvezi s tem, ali je tožeča stranka res upravičena do razlike v plači za vseh 20 mesecev ali morda za krajše obdobje (npr. zaradi morebitnega prenehanja delovnega razmerja). S podatki o trajanju zaposlitve javnih uslužbencev razpolaga tožena stranka in jih sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni bilo dolžno uradoma preverjati. Poleg tega pa sodišče prve stopnje v primeru umika tožbe nedvomno nima nobene podlage za izvajanje dokaznega postopka v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Bistveno pa je, da se nagrada za postopek oz. vrednost spornega predmeta določa glede na tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe (tožeča stranka do umika tožbe zahtevka ni spreminjala), zato so irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na situacijo v zvezi z višino tožbenega zahtevka za obdobje 5 let. Ni utemeljeno sklicevanje na zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 189/2013, saj zadevi nista med seboj primerljivi. V predmetni zadevi je tožnik v tožbi postavil zahteve v bruto višini ter po obračunu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska, v zadevi opr. št. Pdp 189/2013 pa je tožnik postavil zahtevek v neto znesku, tako da je bila tako določena tudi vrednost spora.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno določilo vrednost spornega predmeta v višini 20 bruto razlik v plači, upoštevajoč v tožbi navedeno mesečno bruto razliko. Res pa je, da o tem ne bi bilo potrebno odločiti v izreku izpodbijanega sklepa pod II. točko izreka, pač pa v obrazložitvi.

Sodišče namreč o vrednosti spornega predmeta odloči s sklepom le v primerih iz 31. člena ZST-1, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, ko določi pravo vrednost za plačilo takse, ali pa ob pogojih iz 44. člena ZPP - ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, tožeča stranka pa je navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost ali tedaj, kadar je navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav je zoper isto toženo stranko uveljavljala več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz 41. člena ZPP, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. V obravnavni zadevi ne gre za take primere. Tovrstni sklepi se izdajo le, če gre za nedenarne zahtevke. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka s tožbo uveljavlja denarni zahtevek.

Tožena stranka sicer v pritožbi graja ravnanje sodišča, češ da je nepravilno po uradni dolžnosti preverjalo vrednost spora, vendar le pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V takšnem primeru bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki pa je tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala, zato pritožbeno sodišče nima podlage za preizkus II. točke izpodbijanega sklepa v tej smeri. Tudi sicer zapis ugotovljene vrednosti spornega predmeta v izreku sklepa sam po sebi, če je vrednost določena pravilno, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Ker je v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta kot podlaga za izračun nagrade določena v pravilni višini in v skladu s citiranimi predpisi, je pritožba zoper II. točko izreka sklepa neutemeljena.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč glede na pravilno določeno vrednost spornega predmeta tudi nagrado za zastopanje tožeče stranke odmerilo v pravilni višini 81,84 EUR, ki je v skladu s 155. členom ZPP ter z določbami ZOdvT. Tožeča stranka je upravičena do nagrade za postopek v višini 55,90 EUR (tar. št. 3100), pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade - 11,18 EUR (tar. št. 6002) in 22 % DDV - 14,76 EUR. Skupni priznani stroški tožeče stranke znašajo tako 81,84 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi stroške odgovora krije tožeča stranka sama (155. člen ZPP).