Jedro

Ker tožnikovemu očetu jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano z odločbo državnega organa in ne po samem zakonu ali z mednarodno pogodbo, nima položaja upravičenca do denacionalizacije niti po 9. niti po 10. členu ZDen, niti po katerikoli določbi tega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 364/2000-7 z dne 19.10.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 31.1.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo zahtevo za vrnitev nacionaliziranega podjetja (žage) v B., ki je bilo odvzeto tožnikovemu očetu J.H. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo tožnikovemu očetu podržavljeno podjetje v času, ko je živel v Italiji, in to na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48-ZNZGP), torej po predpisu iz 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V primeru tožnikovega očeta gre za osebo z ozemlja, ki je bilo po mirovni pogodbi z Italijo priključeno k Jugoslaviji. Tožnikovemu očetu je bila opcija za italijansko državljanstvo odobrena z odločbo, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. V Zakonu o državljanstvu oseb na območju, priključenem k FLRJ po mirovni pogodbi z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 104/47), in Pravilniku o opciji oseb z območja, priključenega FLRJ po mirovni pogodbi z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 109/47), je bila pravica do opcije dana tistim osebam z italijanskim državljanstvom, ki so imele na dan 10.6.1940 domicil na navedenem območju in so imele italijansko državljanstvo na dan 15.9.1947. Tožnik ne trdi, da je bila odločba tožene stranke z dne 30.5.1951 med upravnim postopkom odpravljena, zato je ta odločba tudi ustrezen dokaz, da tožnikov oče ob podržavljenju premoženja ni bil jugoslovanski državljan. Iz podatkov predloženih spisov tudi izhaja, da je bilo tožnikovemu očetu priznano jugoslovansko in slovensko državljanstvo z odločbo Sekretariata za notranje zadeve z dne 27.5.1954 na podlagi 8. in 9. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, torej z naturalizacijo. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnikov oče z opcijo zadržal italijansko državljanstvo in da mu je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo z odločbo o naturalizaciji, tožnikov oče zato ne more imeti položaja upravičenca po 9. oziroma 10. členu ZDen. Za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno, kje je imel tožnikov oče prijavljeno stalno bivališče. Vplivati pa tudi ne more tožbeni ugovor, da bi moralo biti upoštevano pismo tožnikovega očeta.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremeni sodbo sodišča prve stopnje, tako da se odločba tožene stranke z dne 25.9.2000, odpravi, oziroma podredno sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS s sklepom razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo ZDen, saj je zadevo presojalo na podlagi 10. člena in ne na podlagi 9. člena tega zakona. Že v tožbi je opozoril na ničnost odločbe tožene stranke z dne 30.5.1951. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče ni upoštevalo tožbenih navedb, da njegov oče takšne odločbe ni nikoli prejel ter da je ostal jugoslovanski državljan. Iz pisma njegovega očeta z dne 16.5.1953 pa izhaja, da ni nikoli podal izjave o opciji za Italijo. Temeljni pogoj za izkoriščanje opcije je bilo italijansko državljanstvo, ki pa ga njegov oče nikoli ni imel. Sporno odločbo si razlaga kot administrativno napako. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo tudi odločbo Sekretariata za notranje zadeve z dne 27.5.1954, s katero je bilo njegovemu očetu priznano jugoslovansko in slovensko državljanstvo. Njegov oče jugoslovanskega državljanstva namreč ni nikoli izgubil, pač pa se je zaradi kaotičnih razmer ustrašil, da je le zato, ker je živel zunaj meja takratne Jugoslavije, izgubil državljanstvo, oziroma da mu je bilo to odvzeto skupaj z nacionalizacijo njegove žage. Ob popisu prebivalstva namreč ni bil zajet, saj je bil takrat v tujini. Zato je v pismu z dne 16.5.1953, naslovljenem na Generalni konzulat FLRJ, nepravilno zahteval jugoslovansko državljanstvo, čeprav ga je de iure in de facto že imel. Najlažjo pot je videl v naturalizaciji, kar pa seveda ne pomeni, da je prvotno jugoslovansko državljanstvo izgubil. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je upravičenec ob času podržavljenja premoženja bil jugoslovanski državljan. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bila žaga nacionalizirana jugoslovanskemu državljanu, ki je po nacionalizaciji celo opravljal delo delovodje na tej državni žagi (dopis z dne 4.9.1948). Kakršna koli opcija državljanstva za nazaj ne more spreminjati in je kvečjemu odločilna pri presoji pogojev po 10. členu ZDen. Ta pa v obravnavani zadevi ne predstavlja pravilne materialne podlage.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Po določbi 1. odstavka 10. člena ZDen se šteje, da so upravičenci iz 1. odstavka 9. člena ZDen tudi osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile jugoslovanski državljani, pa so imele stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. 9.1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v upravnem postopku ni uspel dokazati, da je bil njegov oče v času, ko je živel v Italiji in je bila njegova žaga v B. podržavljena na podlagi ZNZGP, jugoslovanski državljan in s tem denacionalizacijski upravičenec. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov je bil tožnikov oče v obravnavani zadevi na podlagi odločbe takratnega Državnega sekretariata za notranje zadeve LR Slovenije z dne 27.5.1954, sprejet v državljanstvo FLRJ in LR Slovenije na podlagi 8. in 9/1 člena Zakona o državljanstvu FLRJ po redni naturalizaciji. Iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 30.5.1951, pa izhaja, da je tožnikov oče na priključenem ozemlju na dan 10.6.1940 optiral za Italijo in zadržal italijansko državljanstvo. V upravnem postopku tožnik ni dokazal, da odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 30.5.1951, ki se šteje za javno listino, ni nikoli začela veljati. Po 164. členu Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. To pomeni, da velja domneva, da je resnično tisto, kar je v njej določeno. O zatrjevani ničnosti te odločbe pa ni mogoče odločati v tem upravnem sporu, saj to ni predmet odločanja. Ker je bilo tožnikovem očetu jugoslovansko državljanstvo priznano z odločbo državnega organa in ne po samem zakonu ali z mednarodno pogodbo, tudi po presoji pritožbenega sodišča nima položaja upravičenca do denacionalizacije niti po 9. niti po 10. členu ZDen niti po kateri koli drugi določbi tega zakona. To pa sta pravilno ugotovila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zato pritožbeni ugovori o navedbah v pismu tožnikovega očeta in o njegovem stalnem bivališču v Sloveniji, na katere je že odgovorilo sodišče prve stopnje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Dopis, na katerega se sklicuje tožnik, pa se nanaša na tožnika in ne na njegovega očeta, zato tudi ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.