Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnica na podlagi načrta finančne reorganizacije sklenila s toženo stranko po potrjeni prisilni poravnavi, ni nezakonita, saj je iz priloge načrta razvidna predvidena ureditev delovnih mest, ki dokazuje, da je bilo izvrševanje tožničinega dela predvideno le še določen čas.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi ob začetku stečajnega postopka, ki jo stečajni upravitelj poda na podlagi 103. člena ZDR, ni pravna posledica začetka stečajnega postopka, ki bi nastopila po samem zakonu. Zaradi tega ni upoštevna določba 6. odstavka 172. člena ZPPSL, da bi z ustavitvijo stečajnega postopka zaradi potrjene prisilne poravnave prenehala veljati odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici s strani stečajnega upravitelja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožničin zahtevek za ugotovitev, da je bila dne 19.7.2004 med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas in da delovno razmerje tožnici ni prenehalo 31.12.2004 ter da še traja kot delovno razmerje za nedoločen čas.

Stranki sami krijeta svoje stroške postopka.“ Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19.7.2004, sklenjena med tožnico in toženo stranko, sklenjena za nedoločen čas (točka I/1 izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo 31.12.2004 ter ji še vedno traja kot delovno razmerje za nedoločen čas (tč. I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela prizna delovno dobo, to je od 1.1.2005 do 18.4.2005 in od 31.12.2005 do vnovične zaposlitve ter ji za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela vključno za obdobje od 18.4.2005 do 31.12.2005 prizna in izplača prikrajšanja pri plači in prizna vse druge pravice iz dela in po pogodbi o zaposlitvi ter plača vse prispevke in davke od bruto zneska prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne plače do plačila (točka I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 187.704,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (točka I/4 izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede ugoditve reintegracijskemu zahtevku tožnice, razen tega pa je odločitev v tem delu v nasprotju z listinami v spisu, to je pogodbo o zaposlitvi tožnice z dne 7.9.2005. V času izdaje izpodbijane sodbe je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu, kar pomeni, da naj bi bila takrat hkrati s polnim delovnim časom zaposlena pri dveh delodajalcih. Zaradi navedenega se izpodbijane sodbe v tem delu sploh ne da preizkusiti. Pogodba o zaposlitvi z dne 19.7.2004, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora, je bila sklenjena za določen čas na podlagi 1. alineje prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/02), torej zaradi izvrševanja del, ki po svoji naravi traja določen čas. V pogodbi o zaposlitvi se pogodbeni stranki ne sklicujeta na načrt finančne reorganizacije kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zoper toženo stranko se je vodil stečajni postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo. Z dnem zaključka stečajnega postopka je tožnici prenehalo delovno razmerje, ki ga je sklenila s stečajnim upraviteljem. Po zaključenem stečajnem postopku je tožena stranka sklepala nove pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi tožena stranka nadaljevala s poslovanjem, kakršno je bilo pred začetkom stečajnega postopka, bi kmalu ponovno zašla v stečaj. Po zaključenem stečajnem postopku je bila edina dejavnost tožene stranke prodaja šolskega programa. Glede na čas sklepanja pogodbe o zaposlitvi pred začetkom šolskega leta in glede na čisto novo situacijo (konsolidacija po stečajnem postopku, nov direktor) je bilo tožnici, kakor tudi ostalim jasno in nedvoumno predočeno, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo zaradi prednostne izpeljave sezone, saj sicer ne bi bilo možno poplačilo upnikov in bi nad toženo stranko ponovno bil uveden stečaj. Tožena stranka niti z direktorjem nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi za poln delovni čas, ampak samo za 16 ur tedensko. Glede na navedeno od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi za poln delovni čas zaposlila tajnico. Poslovanja tožene stranke pred stečajem in po potrjeni prisilni poravnavi ni možno enačiti, saj se je število zaposlenih zdesetkalo, prav tako se je zmanjšala dejavnost. Pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico tako ni bila sklenjena zaradi načrta finančne reorganizacije kot navaja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, ampak zato, ker je delo dejansko trajalo določen čas. Tožena stranka je bila prisiljena delovni proces organizirati tako, da je lahko poravnala obveznosti iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave in da ni bil ogrožen njen obstoj. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so tajniška dela, kakršna je pred stečajem opravljala tožnica trajne narave. Ob takšnem stališču bi tožena stranka morala zaposliti vse delavce, ki so bili pri njej zaposleni pred začetkom stečajnega postopka. Tožnica se v letu 2005 niti ni prijavila na razpisano prosto delovno mesto v knjigarni tožene stranke, saj je že bila zaposlen pri drugem delodajalcu. Izpodbijana sodba naj bi bila nesklepčna, saj tožnica ni navajala, kakšno plačo prejema pri drugem delodajalcu in koliko naj bi znašalo njeno morebitni prikrajšanje. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo, ko bo tožnici pri drugem delodajalcu prenehala pogodba o zaposlitvi, pri čemer ni jasno, kdaj se bo to zgodilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da se je tožena stranka v svojih vlogah večkrat sama sklicevala na načrt finančne reorganizacije. Podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne more biti kasneje sprejeti pravilnik o sistemizaciji del, prav tako ne načrt finančne reorganizacije, ki pogoja šolske izobrazbe sploh ne vsebuje, ampak le opis del, ki naj bi se opravljala pri na novo predvidenem delovnem mestu poslovnega sekretarja. Z dnem pravnomočne potrditve prisilne poravnave v stečaju je nastala situacija iz 6. točke 72. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL – Ur. l. RS št. 67/93 – 58/03), kar pomeni, da bi s tem dnem tožena stranka morala vzpostaviti stanje, ki je bilo pred uvedbo stečaja in šele nato nadalje ukrepati v skladu z načrtom finančne reorganizacije, seveda ob pogoju upoštevanja zakonitosti predlaganih sprememb. Tožena stranka se je v postopku neutemeljeno sklicevala na določbo 7. odstavka 172. člena ZPPSL, saj je ta s 1.1.2003 prenehala veljati na podlagi izrecne določbe 244. člena ZDR. Tožena stranka bi zato morala ob nesporni ugotovitvi potrebe po delu tajnice na dan 19.7.2004 s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in šele po sprejetju nove sistemizacije bi ob eventualno spremenjenih pogojih poslovanja lahko postopala v skladu z zakonskimi predpisi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo predvsem nesporno ugotovitev, da tajniška opravila niso dela, ki bi po svoji naravi trajala le določen čas, ampak gre za opravila, ki so pri toženi stranki trajne narave, pa čeprav ne za polni delovni čas. Ob upoštevanju časa sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi je bila takšna zaposlitev v skladu z veljavno sistemizacijo, kot z dejansko opravljenim delom v času od 16.7.2004 do 31.12.2004. Ob upoštevanju dodatnega dela v zvezi s prodajo šolskega programa pa je delo tožnice trajalo poln delovni čas. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14 točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugoditve reintegracijskemu zahtevku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na podlagi predhodne ugotovitve, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, zaradi česar se v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pri tem sicer zmotno uporabilo materialno pravo, kakor bo to razloženo v nadaljevanju, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP tožena stranka uveljavlja tudi z navedbo, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje o obdobju, za katero je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo v nasprotju z vsebino pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 7.9.2005 sklenila z X. Ni sicer povsem jasno, v čem tožena stranka vidi nasprotje, pogodba je namreč bila sklenjena za čas od 8.9.2005 od 31.12.2005, sodišče prve stopnje pa je kot čas, ko je bila tožnica zaposlena drugje, upoštevalo obdobje od 18.4.2005 do 31.12.2005, kar je povsem v skladu z navedbo tožnice, da je bila v obdobju od 18.4.2005 do 7.9.2005 pri X zaposlena preko javnih del. Pri tem sploh ni bistveno, da je v posebni pogodbi o zaposlitvi (očitno pomotoma vodeno kot priloga tožene stranke B11), ki jo je tožnica 13.4.2005 sklenila z X kot čas, v katerem bo tožnica kot brezposelna oseba opravljala dela in naloge koordinatorja, opredeljeno obdobje od 18.4.2005 do 31.12.2005, saj gre še vedno za obdobje, za katerega tožnica ne uveljavlja reintegracije k toženi stranki, temveč le plačilo razlike v plači. Prav tako ni res, da izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti, češ da iz nje izhaja, da naj bi bila tožnica istočasno zaposlena pri dveh delodajalcih. Nasprotno, sodišče je čas, za katerega je bilo izkazano, da je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu, upoštevalo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici prizna delovno dobo le za obdobje, ko je bila brez zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v tem sporu. Ta odločilna dejstva pa so, da je bil stečajni postopek nad toženo stranko zaključen s prisilno poravnavo, da je tožena stranka ob zaključku stečaja s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas in sicer za obdobje od 16.7.2004 do 31.12.2004; da del, ki jih je tožnica opravljala, sedaj nihče več ne opravlja v polnem delovnem času, temveč to delo v roku dveh ur dnevno opravi L.L. in da je bila prodaja šolskega programa edina dejavnost, s katero se je v času trajanja delovnega razmerja za določen čas ukvarjala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vsebino priloge k finančnemu načrtu reorganizacije, ki se nanaša na delovna razmerja pri toženi stranki po potrjeni prisilni poravnavi Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da trajno naravo dela tajnice pri toženi stranki dokazuje okoliščina, da poslovna sekretarka komercialistka L.L. dve uri na dan opravlja tajniško delo, ki ga je prej opravljala tožnica. Tožena stranka je s tožnico potem, ko je bil na podlagi potrjene prisilne poravnave ustavljen stečajni postopek, sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 16.7.2004 do 31.12.2004. Pri tem je kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas navedla, da gre za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Okoliščina, da se pri toženi tudi po 31.12.2004 še vedno opravljajo administrativna dela, ki jih je opravljala tožnica (sprejemanje pošte, pisanje dopisov in podobno), pri čemer sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke ugotavlja, da je takšnih opravil le za dve uri dnevno, ne pomeni, da tožena stranka s tožnico zato ni mogla zakonito skleniti delovnega razmerja za določen čas. Ravno nasprotno, ta okoliščina kaže na to, da pri toženi stranki ni obstajala trajna potreba po delu tožnice. Tožena stranka očitno ne potrebuje za polni delovni čas zaposlene tajnice, ni pa ji mogoče zanikati pravice, da tajniška opravila organizira tako, da jih pridruži delovnemu mestu komercialista in poslovnega sekretarja, za katerega pa se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe. Očitno je tudi, da so komercialne zadolžitve tega delavca (izdelava finančnega načrta, analize poslovanja, obiskovanje poslovnih partnerjev na terenu in podobno) bistveno bolj zahtevne od dela, ki ga je opravljala tožnica.

Zmotno je tožničino stališče, da okoliščina, da je z uveljavitvijo ZDR prenehal veljati sedmi odstavek 172. člena ZPPSL, v povezavi s šestim odstavkom istega člena pomeni, da bi tožena stranka z dnem potrjene prisilne poravnave morala vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred uvedbo stečaja. Določbe 8., 47., 51., 106. člena, osmega odstavka 147. člena in sedmega odstavka 172. člena ZPPSL, v kolikor so te določbe urejale prenehanje delovnega razmerje delavcev v stečajnem postopku ali zaradi potrjene prisilne poravnave in prednostno pravico do ponovne zaposlitve, so prenehale veljati, ker je novi ZDR na novo in bistveno drugače uredil vprašanje prenehanja pogodb o zaposlitvi v stečajnem postopku, v postopku prisilne poravnave in likvidacijskem postopku. Prenehanje delovnih razmerij oziroma sedaj prenehanje pogodb o zaposlitvi ni več pravna posledica začetka stečajnega postopka in z dnem začetka stečajnega postopka delovna razmerja ne prenehajo po samem zakonu, kot je bilo določeno v sedaj razveljavljenem prvem odstavku 106. člena ZPPSL. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ob začetku stečajnega postopka, ki jo stečajni upravitelj lahko poda na podlagi 103. člena ZDR, tako ni več pravna posledica začetka stečajnega postopka, ki bi nastopila po samem zakonu, temveč gre za odločitev stečajnega upravitelja, ki se mora odločiti, katerim delavcem bo podal odpoved, katere pa bo še naprej obdržal na delu. Zaradi navedenega je razumljivo, da določb šestega odstavka 172. člena ZPPSL v povezavi s citiranimi določbami ZDR ne pomeni, da z ustavitvijo stečajnega postopka zaradi potrjene prisilne poravnave prenehajo veljati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je dal stečajni upravitelj delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno. Navedeno je razvidno tudi iz določbe 105. člena ZDR. Ta namreč določa, da imajo prednostno pravico pri zaposlitvi delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, pa je bil postopek ustavljen zaradi potrjene prisilne poravnave v stečaju.

Namen končne določbe 244. člena ZDR prav gotovo ni bil tak, da bi v primeru ustavitve stečajnega postopka zaradi potrjene prisilne poravnave avtomatično oživela delovna razmerja, ki so po sedaj razveljavljeni določbi ZPPSL prenehala po samem zakonu z dnem začetka stečajnega postopka, saj se to ne zgodi niti s pogodbami o zaposlitvi, ki jih je stečajni upravitelj odpovedal na podlagi prvega odstavka 103. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja, da načrt finančne reorganizacije sam po sebi ni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v smislu v prvem odstavku 52. člena ZDR naštetih izjem, ko je dopustno sklepanje takšnih pogodb. Vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da iz priloge k načrtu finančne reorganizacije razvidna predvidena ureditev delovnih mest pri toženi stranki ne more dokazovati, da je izvrševanje določenega dela (konkretno dela tajnice) trajalo samo določen čas, s čemer je podan zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Povsem logično je, da ponovni pričetek poslovanja družbe, ki je bila v stečaju in je bil stečajni postopek zaključen s potrjeno prisilno poravnavo, ne pomeni zgolj nadaljevanja poslovanja, kakršno je bilo pred začetkom stečajnega postopka, saj je nenazadnje tak način poslovanja družbo pripeljal v stečaj. Tak nov začetek poslovanja pa prav gotovo opravičuje tudi sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, zlasti še v takšnem primeru, kot je bil konkreten, ko je tožena stranka čas do konca leta želela izrabiti za to, da z delavci, ki so bili pri njej zaposleni v času stečaja, izpelje prodajo šolskega programa, kar je bila takrat edina preostala dejavnost tožene stranke ter s tem zagotovi poplačilo upnikov po potrjeni prisilni poravnavi.

Navedeno pomeni, da je pri delu tožnice v resnici šlo za izvrševanje dela, ki je po svoji naravi trajalo le določen čas, to je do konca leta 2004, kar je razlog, ki ga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izrecno predvideva 1. alinea 1. odstavka 52. člena ZDR. Dejstvo, da so pri toženi stranki delo tajnice, ki pa se je dejansko ukvarjala predvsem z realizacijo sezone, v resnici načrtovali le do konca leta 2004, je razvidno tudi iz priloge št. 1 k načrtu finančne reorganizacije, v katerem je bila predvidena sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnico, obenem pa je v tej prilogi predvideno, da se po poteku tega časa zaposlijo le delavci na delovnih mestih vodje založništva, računovodje, poslovnega sekretarja – komercialista, vodje glavne knjige – referenta v računovodstvu in skladiščnika ter ob odprtju knjigarne še vodje knjigarne in knjigarja. Med tako predvidenimi delovnimi mesti pa ni delovnega mesta tajnice, kar je ob tako skrčenem obsegu dejavnosti več kot razumljivo.

Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka morala najprej sprejeti novo sistemizacijo in šele nato tožnici podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj v tej zadevi ne gre za spor o obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za spor o zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas.

Glede na to, da je bila ob ustavitvi stečajnega postopka s tožnico zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. V skladu s 54. členom ZDR se namreč šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali pa, če je delavec na delu ostal tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ta določba bi v tem sporu prišla v poštev le, če bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, kar pa se ni zgodilo, kakor je že razloženo zgoraj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo. Pri tem je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica do povrnitve pred sodiščem prve stopnje priglašenih stroškov ni upravičena, saj je s tožbenim zahtevkom propadla (154. člen ZPP), tožena stranka pa do povrnitve stroškov ni upravičena glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04, 10/04). Ta namreč določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnica z vložitvijo tožbe ali svojim siceršnjim ravnanjem med postopkom pred sodiščem prve stopnje zlorabljala svoje pravice, zato tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Čeprav je tožena stranka s pritožbo uspela, pa glede na že citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj je v pritožbenem postopku uspela nasprotna stranka, razen tega pa podanega odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil nujno potreben za pravdo v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.