Jedro

Izpostavljena domneva alkoholiziranosti res na toženca prevali dokazno breme, da dokaže, da v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola in bi v primeru, če teh dejstev ne bi uspel prepričljivo dokazati, bil zahtevek tožnice utemeljen, vendar pa je toženec v postopku uspel izpodbiti domnevo o alkoholiziranosti, kajti opustitev obvestiti policijo o prometni nesreči, še ne pomeni, da toženec ne more z drugimi dokazi izpodbiti domneve o izmiku preiskave in s tem domneve o alkoholiziranosti. Glede na to, da dejanske okoliščine utemeljujejo zaključek, da toženec v času prometne nesreče ni bil pod vplivom alkohola, vprašanje opustitve prijave nesreče za odločitev ni več relevantno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22201/2008 z dne 5.5.2008, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 1.621,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2007 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 70,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2008 dalje do plačila, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 558,73 EUR stroškov pravdnega postopka.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da se je tožnica glede možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti voznika sklicevala na judikat Vrhovnega sodišča RS, sklep II Ips 21/2002 ter izpodbijala predlagani dokaz z zaslišanjem priče žene tožene stranke, saj s pričami ni mogoče ustrezno dokazati, ali je nekdo pod vplivom alkohola ali ne. V obrazložitvi izreka sodbe je naslovno sodišče svojo odločitev oprlo na člene ZVCP-1, čeprav je tožeča stranka v vlogah pojasnila, da njen zahtevek ne temelji na določilih ZVCP, temveč na pogodbenem razmerju. Iz splošnih in posebnih pogojev zavarovanja vozil in stvari AA SP-06 in AA PP-06, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe – police št. 00481772 za kasko zavarovanje, katero sta pravdni stranki sklenili dne 22.6.2006, med drugim izhaja, kdaj zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. Po 2. točki 9. člena Pogojev zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola tudi, če se izmakne preiskavi oziroma odkloni možnost ugotavljanja alkoholiziranosti ali, če uživa alkohol ter tako onemogoči ugotavljanje stopnje svoje alkoholiziranosti ob nezgodi. Tožena stranka se je bila dolžna držati police ter zavarovalnih pogojev, v katerih je natančno navedeno, kaj je potrebno storiti v primeru prometne nesreče. Na drugi strani police št. 00481772 je nad podpisom tožene stranke celo zapis „obvezna prijava policije v primeru prometne nesreče oziroma kaznivega dejanja“. S tem je tožeča stranka še dodatno poskrbela za obveščenost, kaj storiti v primeru prometne nesreče pri kasko zavarovanju. Tožena stranka o prometni nesreči policije ni obvestila, čeprav je za to imela vse možnosti. Iz splošnih pogojev in tudi iz zavarovalne police namreč izhaja dolžnost o prometni nesreči obvestiti policijo, saj lahko le ta na zakonsko predpisan način ugotovi, ali je voznik pod vplivom alkohola.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP).

Materialnopravna podlaga odločitve v tej zadevi je v določilih zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in splošnih pogojev, ki so njen sestavni del (priloga A2 in A3). Tožnica se je tožencu zavezala, da mu bo pokrila neposredno škodo, ki jo bo zavarovano vozilo utrpelo zaradi prometne nezgode (trčenje z drugim vozilom oziroma udeležencem v prometu, trčenje v oviro, zdrknjenje s ceste, prevrnitev), padca predmetov, zračnih vozil in njihovih sestavnih delov, poškodovanja tapiciranih delov vozila ob nudenju pomoči osebam, poškodovanim v prometni nezgodi, pa tudi škodo zaradi namernega poškodovanja zavarovane stvari, če gre za preprečitev večje škode na zavarovani ali drugi stvari ali ljudeh. Zavarovalnica krije tudi stroške prevoza poškodovanega vozila do najbližje delavnice ali servisa. Vendar pa zavarovanec po 2. točki 9. člena Pogojev izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola tudi, če pobegne s kraja nezgode, se izmakne preiskavi oziroma odkloni možnost ugotavljanja alkoholiziranosti, ali če uživa alkohol ter tako onemogoči ugotavljanje stopnje svoje alkoholiziranosti ob nezgodi. Tretja alineja prvega odstavka 10. člena Pogojev pa določa, da mora zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera o vseh primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, tatvine, vlomne ali roparske tatvine, ropa, poškodbe na parkirišču ali prometne nezgode, takoj obvestiti policijo ter navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru, sicer se šteje, da zavarovanec ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma obsega škode (2. točka 10. člena Pogojev).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano izhaja, da je toženec z izpovedbo priče MM ter upoštevajoč okoliščino, da je toženec še istega dne, ko je prišlo do prometne nesreče, klical zaposlene pri tožeči stranki, uspel izpodbiti domnevo alkoholiziranosti po drugem odstavku 9.A člena Splošnih pogojev.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da tožnik domneve alkoholiziranosti ne more izpodbiti. Izpostavljena domneva alkoholiziranosti res na toženca prevali dokazno breme, da dokaže, da v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola in bi v primeru, če teh dejstev ne bi uspel prepričljivo dokazati, bil zahtevek tožnice utemeljen, vendar pa je toženec v postopku uspel izpodbiti domnevo o alkoholiziranosti, kajti opustitev obvestiti policijo o prometni nesreči, še ne pomeni, da toženec ne more z drugimi dokazi izpodbiti domneve o izmiku preiskave in s tem domneve o alkoholiziranosti. Glede na to, da dejanske okoliščine utemeljujejo zaključek, da toženec v času prometne nesreče ni bil pod vplivom alkohola, vprašanje opustitve prijave nesreče za odločitev ni več relevantno. (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 99/2005).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in prvem odstavku 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.