Jedro

Ugotovitveni tožbeni zahtevek ni mogoče zavarovati z začasno odredbo, kajti ugotovitvena sodba učinkuje že z njeno pravnomočnostjo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ker gre za ugotovitveni zahtevek, katerega pa ni mogoče zavarovati z začasno odredbo.

Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v ugotovitveni tožbi ali zaradi nje ni možno predlagati zavarovanja terjatev. Zavarovanje je možno na podlagi 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tudi ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnosti, da terjatev obstoji oziroma da bo terjatev zoper dolžnico nastala. Tožnik opozarja, da bo stanovanje, ki je predmet pravde prodano s strani tožene stranke, če sodišče ne ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Z zatrjevano prodajo obstaja nevarnost, da bi sploh lahko uveljavljal to terjatev oziroma bi bila uveljavitev terjatve otežena.

Izdaja odredbe je potrebna, da bi se tožnika zaščitilo od nenadomestljive škode, po drugi strani pa tožena stranka ne bi utrpela nobene škode.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi štirisobno stanovanje in da je tožnikov delež na tem stanovanju 2/3. Ta zahtevek pa tožnik želi zavarovati z začasno odredbo, da se toženki prepoveduje kakršnakoli odtujitev ali obremenitev predmetnega stanovanja. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, gre za ugotovitveni tožbeni zahtevek in na podlagi takega zahtevka sodišče izda ugotovitveno sodbo.

Ugotovitvena sodba ni izvršljiva, ker učinkuje že s svojo pravnomočnostjo. To pomeni, da se ugotovitvenega zahtevka ne da zavarovati z začasno odredbo, ker tudi izvršba ni mogoča. Prav tako je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnik tudi ni v ničemer izkazal verjetnosti, da mu bo določena terjatev zoper dolžnico oziroma toženo stranko nastala in zato želi takšno bodočo terjatev zavarovati. Niti v tožbi niti v predlogu za izdajo začasne odredbe, kot tudi sedaj v pritožbi, to ne zatrjuje. Sklicuje se le na določila 2. odst. 272. čl. ZIZ, katere pa, če verjetnosti bodoče terjatve ni izakazal niti niso upoštevne oziroma jih sodišče ne ugotavlja. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.