Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožniku, da bi davčna organa morala nujno poglobiti dokazni postopek v zvezi z okoliščinami na strani češke družbe A., s.r.o. Iz zaprosila, ki ga je slovenski davčni organ (v okviru postopka odmere DMV) poslal na Češko (B3), izhaja namreč le, da je slovenski organ zaprosil češkega, naj preveri, kdo je bil dejanski lastnik vozila v letu 2018 ter ali je bil DDV plačan, svoji prošnji pa je priložil račune, predračune, bančna potrdila in prometno dovoljenje (B5). Češki organ pa je na to odgovoril (B4), češ da iz kartice osnovnih sredstev, ki so jo priložili (B6) izhaja, da je družba A., s.r.o. to vozilo vključila v svoja osnovna sredstva 1. 3. 2018, nato pa ga je izključila 24. 2. 2020; od pristojnih organov (Magistrat mesta Kladna) so prejeli informacijo, da je predmetno vozilo bilo 12. 3. 2018 registrirano na družbo A., s.r.o. in je bilo odtlej registrirano na to isto družbo; od davčnega svetovalca družbe A., s.r.o. pa so izvedeli, da je tožnik napravil predplačilo za prihodnji nakup vozila, kot je to tudi sicer praksa v mnogo drugih primerih; davek od te transakcije je bil plačan in ni nobenih indikacij, da bi družba A., s.r.o. sodelovala v goljufijah. Iz tega odgovora čeških davčnih organov in iz priložene kartice osnovnih sredstev (B4 in B6) torej izhaja, da je na zastavljeni vprašanji, kdo je bil dejanski lastnik vozila in ali je bil DDV plačan, slovenski davčni organ prejel odgovor, da je bil dejanski lastnik vozila družba A., s.r.o., ki je davek iz tega naslova plačala. Kot izhaja iz sklepnega dela odgovora čeških organov, tudi po presoji sodišča iz tega odgovora in iz predložene kartice osnovnih sredstev ni mogoče najti indicev o tem, da bi bil tožnik vozilo nabavil prek češke družbe zaradi izognitve plačilu davčnih obveznosti oz. da je prikril dejansko nabavo vozila. Stališče prvostopenjskega organa, da bi češki organi morali ugotoviti, da je vozilo že leta 2019 uporabljal tožnik, ter da češki organ ni posredoval podatkov o tem, da bi družba A., s.r.o. predmetno vozilo uporabljala za svojo dejavnost (kar je enako očital tudi drugostopenjski davčni organ, namreč v postopku ni bila predložena nobena listina, da bi se vozilo v letu 2018 uporabljalo na Češkem in za potrebe dejavnosti češke družbe), pa je tudi preuranjeno, saj slovenski davčni organ v svojem zaprosilu B3 po teh podatkih in dokumentih ni spraševal. Tako tudi po presoji sodišča davčna organa v delu glede očitane navideznosti oz. zlorabe nista popolno ugotovila dejanskega stanja.

6.Nadalje tožnik zanika, da bi avtomobil pridobil že 12. 3. 2018. Ta toženkina ugotovitev ne temelji na nobenem dokazilu. Toženka to sklepa, ker je tožnik avto približno leto dni kasneje servisiral v Ljubljani in ker ima tožnikova družba le dva kombija, ki ju je tožnik uporabljal za poslovne namene (za kar se ne obračunava bonitet). Iz podatkov o servisiranju sledi kvečjemu, da ga je tožnik imel v uporabi tedaj, vendar je imel avto takrat prek 25.000 km in zato ne gre za predmet DDV. Očitka, da češka družba ni posredovala podatkov, da bi vozilo uporabljala za svoje potrebe, ni mogoče uporabiti proti tožniku, te podatke bi toženka morala pridobiti od češke družbe, kar pa ni tožnik in on ne zmore o tem predložiti listin. To tudi ne pomeni, da je vozilo od marca 2018 uporabljal tožnik; mogoče zgolj češka uprava teh podatkov ni zahtevala ipd. Bi pa toženka to vse lahko ugotovila, ne pa da o tem ugiba. Treba pa je nasprotno upoštevati, da je češka družba plačujoč subjekt, zato so njeni dokumenti verodostojni in legitimni ter izkazujejo resnično dejansko stanje. Teh listin tudi ni izdelal tožnik, ampak jih je izdal češki prodajalec, tožnik pa jih je kot kupec le prejel, do česar se toženka sploh ne opredeli, te iste listine pa kot verodostojne upošteva za namene odmere davka na motorna vozila. Tudi direktor češke družbe je, kot tožnik, povedal o dobavi avtomobila šele leta 2020, česar toženka ne upošteva. Tožnik je svoj prejšnji avtomobil imel do 24. 9. 2018, zato ni jasno, zakaj bi potreboval od marca naprej še novega, torej dva avtomobila. Nedokazano je tudi, da bi se vozilo od registracije marca 2018 nahajalo v Sloveniji. Tožnik izpostavlja tudi, da je v odločbi o odmeri davka na motorna vozila ugotovljeno, da je bil avtomobil pripeljan v Slovenijo leta 2020, zato ni dopustno sedaj ugotoviti drugače (datum pridobitve vozila februarja 2020 izhaja iz te odločbe, str. 2). Meni še, da podatki o izgubi vrednosti vozila, ki jih navaja toženka, niso dokazani. Poljudni članki iz 2014 ne morejo biti dokaz o tem, prav tako tudi ne podatki slovenskih prodajalcev vozil.

Jedro

17.Za obdavčitev v tožnikovem primeru je namreč bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo. Če do pridobitve blaga, ki bi bila predmet DDV, ni prišlo, so nepotrebni tudi tožbeni ugovori glede neustreznosti odmerjenih obresti kot akcesornih obveznosti.

7.Tožnik sklene še, da leta 2018 ni veljala obveznost prijave pridobitve prevoznega sredstva, kar dodatno utemeljuje, da ne more biti odgovoren tudi za plačilo pripadajočih obresti, saj je bila v tem primeru naloga davčnega organa, da DDV odmeri, ko izve za relevantne okoliščine (v konkretnem primeru, ko je tožnik vložil napoved za odmero davka na motorna vozila). Pa tudi sicer, ker se vlaga kvečjemu prijava (in ne napoved) ni osnove za uporabo pravil o cenitvi davčne osnove, niti posledično od poteka roka za vložitev napovedi ne morejo teči obresti.

Za obdavčitev v tožnikovem primeru je bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo.

18.Glede zatrjevanih nepravilnosti pri odločitvi za izpeljavo postopka davčnega nadzora posameznega področja poslovanja sodišče tožniku ne pritrjuje. Kot izhaja iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (EVA: 2015-1611-0020, obrazložitev k 25. členu) je bil davčni nadzor posameznega področja poslovanja po ZDavP-2I uveden med drugim za nadomestitev nadzora v skladu z zakonom, ki je urejal carinsko službo. Tako se na njegovi podlagi še naprej lahko opravlja nadzor na področju trošarinskih, carinskih in okoljskih dajatev ter tudi skladno z nedavčnimi predpisi, poleg tega pa se nadzor lahko opravlja tudi v drugih primerih. V predlogu je bilo glede tega primeroma našteto, da bi šlo za nadzor na posameznimi transakcijami, dejanji ali področji, ki pomenijo del dejavnosti ali posamezno postavko oz. njen del v obračunu davka, pa tega ni mogoče dovolj raziskati v postopku nadzora obračunov davka. Če pa je treba dodatno raziskati več področij poslovanja ali področje enega ali več davkov za eno ali več obdobij, pa se opravi davčni inšpekcijski nadzor.

19.Kot izhaja iz vsega navedenega gre pri davčnem nadzoru posameznega področja poslovanja za neko vmesno vrsto nadzora, med davčnim nadzorom davčnih obračunov ter davčnim inšpekcijskim nadzorom. Pri tem pa se beseda "poslovanje" po presoji sodišča ne nanaša zgolj na subjekte, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost (nanje se nesporno nanaša, kot izhaja iz vseh primerov, ko bo takšen postopek prišel v poštev in ki so našteti v noveli ZDavP-2I, kot predstavljeno zgoraj), temveč tudi na subjekte, ki sklepajo pravne posle. Tožnik pa je svoje vozilo od češkega prodajalca nesporno pridobil na pravnoposlovni podlagi. Čeprav postopek davčnega nadzora posameznega področja poslovanja v praksi lahko izvajajo tudi inšpektorji, pa ta postopek ne sodi med inšpekcijske postopke in zanj določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru ne veljajo. Zato so neutemeljena tudi tožnikova nadaljnja tožbena izvajanja o načelu samostojnosti v inšpekcijskih postopkih.

Izrek

8.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, ter pri tem, da je tožnik prikril dejansko nabavo vozila. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

20.Sodišče tako sodi, da pravnorelevantno dejansko stanje, tj. ali je tožnik vozilo pridobil preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, ni bilo ugotovljeno, kar predstavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in razlog za odpravo izpodbijane odločbe v predlaganem delu po 2. točki prvega odstavka 64. člena cit. zakona.

9.Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v avansni račun št. 182040010 z dne 2. 3. 2018 (A6), potrdili št. 180910507 in 180910508 (A4 in A7) ter račun št. 20610005 z dne 24. 2. 2020 (A5). Prav tako je vpogledalo v zaprosilo, ki ga je slovenski davčni organ poslal na Češko (B3) s prilogo (B5) ter v odgovor češkega organa (B4) s prilogo (B6). Predlog za zaslišanje tožnika je sodišče zavrnilo kot nepotreben za odločitev.

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-3730/2020-21 (10-510-00, 10) z dne 23. 11. 2021 se odpravi v I., II. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

21.Odločitev o tožnikovih stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnika zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi, se mu prizna 385,00 EUR stroškov ter davek na dodano vrednost 22 %.

-------------------------------

10.Tožba je utemeljena.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prim. denimo VSRS sodbo X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, tč. 12.-14.

Obrazložitev

11.Tožnik je bil z izpodbijano odločbo obdavčen na podlagi 3. člena ZDDV-1, in sicer 2. b) točke prvega odstavka tega člena, ki določa, da so predmet DDV tudi pridobitve novih prevoznih sredstev znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni zavezanec. Pri tem se za namene tega določila po drugem odstavku cit. člena za "prevozna sredstva" štejejo med drugim tudi kopenska motorna vozila s prostornino motorja nad 48 kubičnimi centimetri ali močjo motorja nad 7,2 kilovata, namenjena za prevoz oseb ali blaga. Nadalje pa se ta prevozna sredstva po tretjem odstavku cit. člena štejejo za nova, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev: (-) kopenska motorna vozila so dobavljena pred potekom šestih mesecev po datumu, ko so bila prvič dana v uporabo, in (-) da s kopenskimi motornimi vozili ni prevoženih več kot 6000 kilometrov.

2VSRS sklep X Ips 18/2023 z dne 18. 10. 2023, tč. 28.

1.Z izpodbijano odločbo je bil v davčnem nadzoru tožniku dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 69.540,00 EUR po 22 % stopnji v znesku 15.298,80 EUR s pripadajočimi obrestmi po 7 % obrestni meri v znesku 3.922,78 EUR (I. in II. točka izreka), pri čemer se tožnikov zahtevek za povračilo stroškov zavrne, stroški, nastali organu, bremenijo slednjega (III. točka izreka), pritožba pa ne zadrži izvršitve (IV. točka izreka).

12.V zadevi je primarno sporno, ali je tožnik pridobil takšno novo prevozno sredstvo v smislu zgoraj cit. tretjega odstavka 3. člena ZDDV-1. Tako cit. določilo opredeljuje okvir ugotovitvenega postopka v tej davčni zadevi. V tej zvezi bi tudi po presoji sodišča moralo biti ugotovljeno, da je avtomobil ob pridobitvi s strani tožnika imel manj kot 6000 prevoženih kilometrov ali da je bil avtomobil tožniku dobavljen pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bil prvič dan v uporabo. To bi morala ugotoviti toženka, tožnik pa bi temu smel oporekati.

3Povzeto po Alenka Dolinšek, problematika nedovoljenega izogibanja in zlorab na področju davčnega prava v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 175.

4VSRS sodba X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, tč. 14.

13.Vendar pa iz izpodbijane odločbe, ki ji je pritrdil tudi drugostopenjski organ, po presoji sodišča to nedvoumno ne izhaja. V izpodbijani odločbi je sicer zapisano, da je tožnik sporno vozilo pridobil 13. 2. 2018, ko je bilo registrirano na družbo A., s.r.o. na Češkem, a se sodišče strinja s tožnikom, da tega dokazi, na katere se toženka sklicuje, ne izpričajo.

3.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Finančna uprava pri tožniku opravila davčni nadzor DDV in davka na motorna vozila ter postopek pridobivanja podatkov v zvezi s pridobitvijo vozila Audi Q7. Nadzor sta opravili dve višji finančni inšpektorici. Tožnik je bil pozvan k predložitvi podatkov, na kar se je odzval, prav tako je podal pripombe k zapisniku o davčnem nadzoru, ki pa jih davčni organ povečini zavrne. Vztraja, da je bil postopek po 130. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v konkretnem primeru ustrezen. Ta obsega nadzor posameznih dejanj zavezanca za davek za določeno področje poslovanja, zavezanci za davek pa so tudi davčni zavezanci, katerih dohodek, premoženje ali pravni posli so predmet obdavčitve. Pridobitev novega prevoznega sredstva je predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), zato je tožnik v transakciji pridobitve novega avtomobila davčni zavezanec in zavezanec za davek. Nadzor posameznih dejanj zavezanca za davek, tj. konkretno pridobitev novega prevoznega sredstva, pa se po 130. členu opravi kot davčni nadzor. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik vložil napoved za odmero davka na motorna vozila, ki mu je priložil račun družbe A., s.r.o. z dne 24. 2. 2020 v znesku 0 EUR. Po pozivu je tožnik med drugim predložil tudi predračun istega izdajatelja z dne 2. 3. 2018 v znesku 61.000,00 EUR ter potrdili o plačilu kupnine z dne 4. 3. 2018. Pojasnil je tudi, da je izdajatelju računa denar nakazal kot predujem za plačilo rabljenega avtomobila, ki ga je prejel izdobavljenega šele 24. 2. 2020, dotlej je bilo vozilo del osnovnih sredstev te češke družbe, ki se ukvarja s posojanjem avtomobilov. Od čeških oblasti je davčni organ izvedel, da so v zvezi s predmetnim avtomobilom opravili nazor in iz poslovne dokumentacije češke družbe ugotovili, da je bilo predmetno vozilo kupljeno 21. 2. 2018 na Češkem ter 1. 3. 2018 vključeno med osnovna sredstva te družbe, od koder je bilo izknjiženo 24. 2. 2020. Od 12. 3. 2018 je bilo registrirano ne Češkem, družba A. pa je bila dejanski lastnik vozila od začetka nakupa. Marca 2018 je družba od tožnika prejela predplačilo za prihodnjo prodajo predmetnega vozila. Predstavnik družbe je pojasnil, da je tožnik v tem primeru (kot tudi sicer v mnogo drugih primerih) predplačal prihodnji nakup avtomobila. Družba je transakcijo vključila v DDV obračun za marec 2018 in davek tudi plačala. Družba je sicer aktivna in sodeluje z davčnim organom, oddaja obračune, plačuje davčne dajatve in davčna uprava ne razpolaga z informacijami o njeni vpletenosti v davčne goljufije. Tožnik je bil v postopku tudi zaslišan in je izpovedal, da si je takšno vozilo želel, a je imel omejena sredstva, zato se je odločil za plačilo vozila dve leti vnaprej, avto pa mu bo družba pazila in ga bo uporabljala v poslovne namene, v kar je zaupal. Davčni organ je pridobil tudi podatke o zgodovini predmetnega vozila, iz katerih je bilo razvidno, da je bil 22. 2. 2018 opravljen prodajni servis, nato pa sta bila leta 2019 (marca in decembra) opravljena dva servisa v Sloveniji pri B.; računa za ta dva servisa sta bila izdana tožniku, vozilo pa je tedaj imelo najprej prek 25.000 km, nato pa v drugo prek 50.000 km. Iz tega je davčni organ zaključil, da je tožnik z vozilom razpolagal že leta 2019 in ne šele leta 2020, kot je trdil v postopku odmere davka na motorna vozila in ob priliki svojega zaslišanja. Organ ugotavlja tudi, da je tožnik svoje predhodno vozilo prodal že septembra 2018 in odtlej ni bil vpisan kot lastnik vozil do oktobra 2020. Je pa bila lastnica dveh kombiniranih vozil tožnikova gospodarska družba, vendar zanju tožniku ni obračunavala bonitete za uporabo službenih vozil v zasebne namene. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da je tožnik sporno vozilo pridobil dejansko že 12. 3. 2018, ko je bilo registrirano na Češkem, češka davčna uprava pa tudi ni poslala nobenega podatka, da bi družba A. to vozilo med marcem 2018 in februarjem 2020 uporabljala za namene pridobivanja prihodkov oz. za svojo registrirano dejavnost. Tožnik ni pojasnil, zakaj je leta 2019 servisiral vozilo v Ljubljani, na kakšni podlagi je z njim razpolagal, v času med obema servisoma pa je tudi prevozil več kot 25.000 km v zasebne namene. Prav tako ni predložil dokazil o morebitnem najemu vozil v letih 2018 in 2019, zgolj splošen opis poslovanj češke družbe pa ne dokazuje, da je njen račun z dne 24. 2. 2020 verodostojen niti dejansko nastalega poslovnega dogodka. Če bi češki organi podrobno pregledali poslovne dogodke, bi morali ugotoviti, da je vozilo že leta 2019 uporabljal tožnik, pa češka družba očitno tega podatka češki davčni upravi ni posredovala. Če bi tožnik dejansko kupil dve leti staro vozilo, bi ga pri ceni 61.000,00 EUR preplačal za več kot 11.000,00 EUR; zato bi bilo zanj ceneje že leta 2018 kupiti rabljeno vozilo, ki bi ga lahko takoj uporabljal. Torej je izjava o predplačilu in prevzemu šele leta 2020 neverodostojna. Tako davčni organ utemeljeno in z visoko stopnjo verjetnosti ugotavlja, da je tožnik vozilo prevzel že leta 2018 kot novo vozilo.

5Aleš Kobal, Davčni nadzor v Davčno pravo med teorijo in prakso, s komentarjem 70.-90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 226.

14.Tožnikovo plačilo družbi A., s.r.o. v skupni višini 61.000,00 EUR leta 2018 je bilo izvedeno na podlagi avansnega računa št. 182040010 z dne 2. 3. 2018 (A6), ki ga je izdala omenjena češka družba. Iz tega dokumenta izhaja, da so tožniku zaračunali 1.551535,00 CZK z zapadlostjo 16. 3. 2018, in sicer kot avans za vozilo Audi Q7 3.0 TDI z oznako VIN ... Tožnik pa je to poravnal z dvema nakaziloma z dne 8. 3. 2018, kot izhaja iz potrdil št. 180910507 in 180910508 (A4 in A7). Tu je torej šlo za predplačilo za predmetno vozilo, kot to zatrjuje tožnik, ne pa za plačilo kupnine v višini nabavne vrednosti vozila, kot to izhaja iz ugotovitev toženke (str. 13 izpodbijane odločbe). Šele iz kasneje izdanega računa št. 20610005 z dne 24. 2. 2020 (A5) izhaja, da je z njim bilo tožniku zaračunano predmetno vozilo, od česar je bil odštet že plačani avans, zato je za plačilo ostalo 0,00 EUR. Iz tega računa v rubriki "datum izpolnitve transakcije" izhaja datum 24. 2. 2020. Iz vseh naštetih listin A4-7 tako po presoji sodišča ne izhaja, da bi bil tožnik predmetno vozilo pridobil že leta 2018. Sodišče pritrjuje tudi, da neobičajnost takšnega avansnega plačila, kot jo argumentira toženka (tj. brez zavarovanja, med nepovezanimi osebami), ni bila preverjena glede na tožnikove trditve o poznanstvu s poslovodjem češke družbe. Nadalje prvostopenjski davčni organ navaja tudi, da je tožnik svoje prejšnje vozilo prodal že leta 2018, pri tem pa se ne opredeli do tožnikovega zatrjevanja, da je s tem vozilom razpolagal vse do septembra 2018, zato novega vozila ni prevzel že marca istega leta. S tem je povezan tudi nadaljnji očitek davčnega organa, da tožnik ni dokazal, s katerim vozilom je v letih 2018 in 2019 opravljal zasebne vožnje, češ da glede na svoje lastništvo prejšnjega in novega avtomobila vozilo za zasebne vožnje pač potrebuje. Tožnik v tej zvezi piše, da se je v tistem času ločil in želel praznino v življenju zapolniti, uteho pa je našel v delu, in je bil skoraj ves čas v službi, kjer je službena vozila uporabljal za službene namene; da pa je oseba nekaj časa brez osebnega vozila pa ni nemogoče. Tožnik ima prav, da imetništvo avtomobilov za zasebno rabo ni neizogibno, zato toženka zgolj na podlagi tožnikovega izmikanja ne more z gotovostjo zaključiti, da je tožnik sporno vozilo pridobil že marca 2018. In nenazadnje nepojasnjene okoliščine glede tožnikovega servisiranja spornega vozila v letu 2019, ko je nesporno imelo že krepko prek 6000 km, ne dokazujejo, da je bil tožnik predmetno vozilo pridobil, ko še ni imelo 6000 prevoženih km.

4.Prvostopenjski davčni organ sklene, da bi lahko tožnik to, da z vozilom v letu 2018 ni razpolagal, dokazal s pojasnilom in dokazi o tem, s katerim vozilom je leta 2018 in 2019 opravljal zasebne vožnje, na kakšni podlagi je sporno vozilo uporabljal leta 2019 ter zakaj je sam kril stroške servisiranja v letu 2019. Davčni organ je nakup vozila že v letu 2018 dokazal s plačili kupnine 61.000,00 EUR, kolikor je znašala njegova nabavna vrednost, kar ni bilo zavarovano, to pa ni običajno. Prav tako je tožnik svoje prejšnje vozilo prodal že leta 2018 in ni logično, da bi bil ob plačilu kupnine za nov avto brez njega leto in pol, čeprav avto za zasebne namene potrebuje. V skladu s točko b) 2. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 pa so predmet DDV pridobitve novih prevoznih sredstev. Osnovo za izračun DDV je davčni organ ocenil skladno z 68. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 61.000,00 EUR. Temu pa se prišteje še davek na motorna vozila, ki je bil tožniku odmerjen, in znaša davčna osnova 69.540,00 EUR. Pripadajoče obresti se tožniku odmerijo za čas od poteka roka za vložitev prijave (napovedi), tj. 27. 3. 2018, do izdaje izpodbijane odločbe.

Zveza:

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 3, 3/1, 3/1-2b, 3/3 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 68, 74, 74/3, 74/4, 130, 130/1

15.Drugostopenjski davčni organ je glede tega sicer še dodal, da je tožnik sporno vozilo nabavil prek češke družbe zaradi izognitve plačilu davčnih obveznosti ter da je na opisani način prikril dejansko nabavo vozila (str. 21 drugostopenjske odločbe). Pri tem se ne sklicuje na nobeno konkretno pravno podlago, vendar se zdi, da aludira na tretji oz. četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. V tretjem in četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 je določeno, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje in da, če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, ter da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, temveč se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS je v tej zvezi že večkrat izpostavilo, da posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid, pri tem pa je tudi že večkrat svoji sodni praksi razmejilo navedena pojma in pojasnilo bistvene razlike med njima, pri čemer se dejansko realiziran pravni posel ne more opredeliti kot absolutno navidezen pravni posel.

5.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil in izpodbijano odločbo odpravil v III. točki izreka ter zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. Potrjuje ustreznost uporabe postopka po 130. členu ZDavP-2, ki je sicer podoben davčnemu inšpekcijskemu nadzoru, a je nekoliko poenostavljen in ne zahteva izdaje sklepa, določeni pa so tudi krajši procesni roki. Prav tako ni nikjer določeno, da mora postopek opraviti samo ena oseba, postopka pa tudi ni vodila oseba, ki ji zadeva ne bi bila dodeljena. Pritožbeni organ soglaša s tem, da je tožnik 12. 3. 2018 pridobil sporno vozilo v uporabo in last, enak datum pa je bil upoštevan tudi pri odmeri davka na motorna vozila. Glede na leta 2019 v Sloveniji opravljene servise vozila, pritožbeni organ sklepa, da se je vozilo ves čas nahajalo v Sloveniji, njegov uporabnik pa je bil tožnik. V postopku ni bila predložena niti ena listina, da je bilo vozilo leta 2018 v uporabi na Češkem in da se je uporabljalo za potrebe češke družbe. Opisano po mnenju pritožbenega organa potrjuje, da je tožnik uporabljal novo vozilo že od 12. 3. 2018, vendar ga je zaradi izognitve plačilu obveznosti nabavil prek češke družbe. Na način, kot je opisani, je tožnik prikril dejansko nabavo vozila.

Pridruženi dokumenti:*

16.Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom. Za obstoj zlorabe na davčnem področju pa morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element: za obstoj objektivnega mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen; za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost.

6.Tožnik zoper tč. I, II in IV izreka izpodbijane odločbe vlaga tožbo ter sodišču predlaga, naj jo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov sodnega postopka. Navaja, da pri njem ne bi smel biti voden postopek nadzora posameznega področja poslovanja, saj ni poslovni subjekt in ne posluje, ampak je sporno vozilo kupil kot zasebnik. To je pomembno tudi zato, ker sicer ne bi bilo možnosti uporabe 95. člena ZDavP-2 in naložitve pripadajočih obresti. Določba 12. člena ZDavP-2 pri tem vprašanju ni pomembna, važna je kvečjemu opredelitev v ZDDV-1. Najprej pa je treba razčistiti, ali se zoper tožnika sploh lahko vodi postopek nadzora posameznega področja poslovanja, saj on področja poslovanja sploh nima. Nadalje tožnik obširno problematizira, da sta postopek pred izdajo izpodbijane odločbe izvajali dve osebi. Postopek nadzora posameznega področja poslovanja je ena od oblik inšpekcijskega nadzora v širšem pomenu besede, kajti nadzor po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru je vsak nadzor nad izvajanjem oz. spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. V inšpekcijskih postopkih pa je posebej važno, da ista oseba, ki odločbo izda, pred tem tudi izvede postopek; to narekuje posebej poudarjeno načelo samostojnosti. Če je bila zadeva dodeljena v reševanje in odločanje višji finančni inšpektorici C. C., bi ona morala sama voditi postopek in izdati odločbo, ne pa da je le izdala odločbo, postopek pa je vodila višja finančna inšpektorica E. E. Če pa sta obe izdali izpodbijano odločbo, to ni skladno z zakonodajo, saj po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) davčni organ ni kolegijski organ; v nasprotnem bi bili inšpektorici morali odločati na seji ter sestaviti zapisnik o posvetovanju in glasovanju. V nadaljevanju tožnik izpostavlja še kopico manjših napak, kot jih imenuje: da so bile njegove navedbe napačno povzete, da je besedilo davčnega organa polno slovničnih napak, da je bila njegova izpovedba drugačna od zapisane.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.