Jedro

Zgolj dejstvo, da gre za sosednje parcele, samo po sebi ne zadostuje za utemeljitev pravnega interesa, zaradi katerega bi moral tožnik kot njihov lastnik sodelovati v postopku izdaje spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo za obnovo postopka, končanega z odločbo št. 351-552/2010-2 (301) z dne 13. 12. 2010. Upravni organ ugotavlja, da predlagatelj ni navedel, zaradi katere pravne koristi iz 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahteva obnovo. Dejstvo, da naj bi gradnja potekala tudi na zemljišču parc. št. 547/1 k.o. ..., ki sicer ni vsebovano v gradbenem dovoljenju, njegove pravne koristi ne utemeljuje. Ker je obnovo postopka predlagala neupravičena oseba, je bilo treba predlog zavreči. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Navaja, da je bil predlog za obnovo vložen v zvezi s postopkom, v katerem je bila izdana odločba na podlagi 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), torej v zvezi z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja. Ugotavlja, da v postopku osnovnega gradbenega dovoljenja št. 351-261/2008-10 z dne 20. 6. 2008 razen investitorja ni bilo drugih strank, predlagatelj pa tudi ne navaja utemeljenih materialnopravnih razlogov, zaradi katerih bi moral sodelovati v postopku izdaje odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. Zemljišče parc. št. 547/1 k.o. ... oz. sedaj parc. št. 547/3 k.o. ..., na kateri naj bi se po predlagateljevem zatrjevanju izvajala gradnja, je namreč v lasti investitorice Občine ..., predlagatelj pa ni v nobenem pravnem odnosu do navedenega zemljišča. Poleg tega bi bila okoliščina, da je investitorica gradila drugače, kot ji je bilo dovoljeno z izdanim dovoljenjem oz. z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, razlog za ukrepanje pristojnega inšpektorja. S tem postopkom nima nobene zveze niti domnevno nepravilna delitev zemljišča parc. št. 547/1 k.o. ..., ampak je to predmet postopka pred GURS.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni imel statusa stranke v postopku izdaje odločbe z dne 13. 12. 2001 (očitno mišljeno odločba z dne 13. 12. 2010 – op. sodišča) in z dne 28. 7. 2010, pa bi tak status moral imeti, saj je lastnik nepremičnin parc. št. 548/4 in 548/3 k.o. .... Te mejijo na zemljišča parc. št. 547/4 in 547/3 k.o. ..., kjer se je izvedla gradnja, pri čemer je gradnja potekla tudi na parceli 547/1 k.o. ..., to je na preimenovani parceli, kar je „potekalo“ v nasprotju z geodetskimi in prostorskimi predpisi in ZUP. Meni, da odločba Ustavnega sodišča U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2001 (pravilno: 2011) določa pravice stranke, ki ima izkazan pravni interes. Zato je odločitev prvostopenjskega organa protipravna, protiustavna in nična po 179. členu ZUP. Arbitrarna je tudi odločitev drugostopenjskega organa (neobstoječega Ministrstva za okolje in prostor), saj je imel tožnik na podlagi omenjene sodbe Ustavnega sodišča status stranskega intervenienta. Taka odločitev pritožbenega organa je v nasprotju tudi z njegovimi stališči iz „(razvpite) odločitve (datoteka ZVER-9tč.-pravni interes)“, na podlagi katere naj bi status stranke dobila oseba, ki nima z.k. ali drugače izkazane lastninske pravice ali druge stvarne pravice na somejnih parcelah oz. v vplivnem območju in ki ni sodelovala v postopku sprejemanja prostorskega akta. S tem je bil kršen 44. člen Ustave. Pritožbenemu organu očita, da mu ni izstavil spremenjenega gradbenega dovoljenja, upravna enota pa mu ni predložila ureditvenega načrta za del območja Krka, niti „popravljenega“ ureditvenega načrta za del območja Center-Krka (severovzhodni del), čeprav je tako zahtevo postavil po ZUP in ZDIJZ. Neresnična je tudi trditev, da se tožnik ni udeleževal postopka, saj je uporabil vsa „upravna sredstva“, ki jih je imel na voljo, preden je bila odločba o gradbenem dovoljenju izdana oz. je postala pravnomočna. Ker upravni organ ni obravnaval niti njegove zahteve za ugotovitev ničnosti, je odločba nedopustna in nična, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, za odločbo upravnega organa druge stopnje pa ugotovi, da je nična. Zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe, da upravni organ ni odločil o tožnikovi zahtevi za izrek ničnosti, sodišče uvodoma ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je tožnik z eno vlogo zahteval obnove postopka in ugotovitev ničnosti odločb v zvezi z več upravnimi postopki, zaradi česar upravni organ prve stopnje vodi šest ločenih upravnih postopkov. Pri tem izrecno navaja, da je z izpodbijanim upravnim aktom odločal le o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, v katerem je bilo izdano spremenjeno gradbeno dovoljenje št. 351-552/2010-2 (301) z dne 13. 12. 2010. Navedeno pomeni, da bo moral upravni organ v vseh zadevah izdati samostojen upravni akt. Očitek, da v obravnavni zadevi ni bilo odločeno o ničnosti gradbenega dovoljenja št. 351-552/2010-2 (301), je zato neutemeljen in nima vpliva na izpodbijani sklep.

Prav tako ne drži, da je o tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjski sklep odločal neobstoječ organ, to je Ministrstvo za okolje in prostor. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov in tožbi priložene drugostopenjske odločbe št. 35108-460/2011-7-BM z dne 12. 6. 2012, je to odločbo izdalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, kar je navedeno v uvodu te odločbe, na njej pa se nahaja tudi žig omenjenega ministrstva. Dejstvo, da je odločba izdana na papirju z glavo pred reorganizacijo obstoječega Ministrstva za okolje in prostor, v katerega delovno področje je sodilo odločanje v pritožbenih postopkih na področju gradenj (drugi odstavek 16. člena ZUP v zvezi z 10. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi – ZDU-1F), na ugotovitev, da je v zadevi na drugi stopnji odločil pristojni organ, nima vpliva.

V zadevi ni sporno, da je tožnik predlagal obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 13. 12. 2010 o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 20. 6. 2008, iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V skladu z določbo 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, organ s sklepom zavrže predlog (drugi odstavek 267. člena ZUP). Navedeno pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka izkazati okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka (v konkretnem primeru postopka za spremembo gradbenega dovoljenja) in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec.

Kot izhaja iz iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in tožnikove zahteve za obnovo postopka, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je tožnik zahteval udeležbo na podlagi lastništva nepremičnin parc. št. 549, 548/1, 548/2, 548/3 in 548/4 k.o. ... kot mejnih parcel z zemljišči oz. z območjem, ki je opredeljeno v spornih odločbah. Sodišče se strinja s stališčem upravnih organov, da zgolj dejstvo, da gre za sosednje parcele, samo po sebi ne zadostuje za utemeljitev pravnega interesa, zaradi katerega bi moral tožnik kot njihov lastnik sodelovati v postopku izdaje spremenjenega gradbenega dovoljenja. Iz že omenjenih določb 43. člena ZUP namreč izhaja, da pravico do udeležbe v postopku uspešno uveljavlja le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu – ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Le omenjeni, to je pravni interes, je torej relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca. Navedeni pogoj je izpolnjen takrat, če je osebi status stranskega udeleženca za konkretni postopek izrecno priznan v katerem od predpisov, pa tudi tedaj, če iz vsebine predpisov izhaja, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovani položaj.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da zemljišče parc. št. 547/1 k.o. ..., na katerem naj bi prav tako potekala gradnja, ni v njegovi lasti, zato na tej podlagi ne more uveljavljati pravice do udeležbe v postopku.

Neutemeljeno pa je tudi njegovo stališče, da naj bi mu status stranskega udeleženca pripadal že na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U I 165/09-34 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11). Ustavno sodišče je z njo v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74b. člen ZGO-1, v 2. točki pa določilo osebe, ki smejo na podlagi te odločbe predlagati obnovo postopka in odločilo, da pristojni upravni organ odloči o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu. To pomeni, da navedena ustavna odločba ni nikomur dodelila statusa stranskega udeleženca v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak iz nje izhaja, da je treba o predlaganih obnovah postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP odločiti med drugim ob upoštevanju določb ZUP. Prav to pa je storil upravni organ prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je tožnikovo pravico do udeležbe v postopku presojal z vidika 43. člena ZUP.

Tožnik zatrjuje tudi kršitev 44. člena Ustave, po kateri ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Sodelovanje v konkretnem upravnem postopku, v kateri organ izda upravni akt, s katerim odloči o zahtevi stranke, ne predstavlja upravljanja javnih zadev, zato je sklicevanje na kršitev te določbe v obravnavani zadevi neutemeljeno. Za ta postopek so pravno nepomembne tudi tožbene navedbe glede postopka sprejemanja prostorskih predpisov, to je ureditvenega načrta za del območja Krka in ureditvenega načrta za del območja Center-Krka (SV del).

Neutemeljena pa je tudi trditev o ničnosti prvo- in drugostopenjskega upravnega akta. Po prvem odstavku 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, če je podan eden od taksativno naštetih primerov iz 1. do 6. točke, po drugem odstavku pa se lahko za ničnega izreče tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih.

Tožnik se v tožbi izrecno sklicuje na nedopustnost iz 6. točke 279. člena ZUP, po kateri se odločba izreče za nično, če je v njej nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožnik ne utemeljuje, da bi bila v izpodbijanih upravnih aktih nepravilnost, za katero bi zakon izrecno določal, da predstavlja ničnostni razlog, zato preizkus v tej smeri ni mogoč. Poleg tega tožnik ne navaja drugih okoliščin, ki bi predstavljale ničnostni razlog iz preostalih točk omenjenega člena ZUP. Ničnostni ugovor je zato neutemeljen.

Glede na navedeno in ker za odločitev v zadevi ostale tožbene navedbe niso pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).