Jedro

Sodnik za prekrške ni pristojen za razrešitev obstoja vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo na tožnikovem avtomobil, za katerega je lahko pristojno le sodišče v pravdnem postopku. Poleg tega sodišče po 14. členu ZPP tudi ni vezano na obsodilno sodbo sodnice za prekrške, zato ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje ocenili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine, toda sodišče druge stopnje je po tožnikovi pritožbi to sodbo razveljavilo.

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje spet zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 2.642.705 tolarjev oz. 11.027,81 euro odškodnine. Po pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu senatu oziroma sodniku. Navaja, da v zadevi ni sporno, da gre za odškodninski zahtevek iz določenega škodnega dogodka, vendar sodišči menita, da tožnik ni dokazal nastanka škode ter odgovornosti tožene stranke oziroma njenega zavarovanca. Pri tem nista uporabljali določb materialnega prava glede cestnega prometa, katerih kršitev je ugotovljena v odločbi o prekršku. Tega tožnik ne more sprejeti, saj je bil zavarovanec toženke spoznan za krivega in odgovornega s pravnomočno odločbo o prekršku. Ugotovljeno je bilo, da je zapeljal na nasprotni vozni pas in trčil v nasproti vozeče vozilo tožnika, ki ga je odbilo s ceste, kjer se je prevrnil na streho. S tem je bila ugotovljena direktna krivda oz. odgovornost zavarovanca. Če je sodišče po 14. členu ZPP vezano samo na pravnomočno obsodilno sodbo, pa je 13. člen ZPP širši. Tožnik bi lahko razumel morebitno stališče, da je soodgovoren, zaradi eventualno neprilagojene hitrosti ali nepravilne reakcije, toda to ni izkazano in sodišči mu tega ne očitata. Razlagata le, da do prometne nesreče ni prišlo na tak način, ko ga opisuje tožnik. Toda na podlagi slik, fotografij, policijskega zapisnika ne more biti dvoma, da je tožnik po nesreči obstal s prevrnjenim vozilom na strehi, kar je zakrivil zavarovanec toženke (odločba sodnika za prekrške, česar tudi izvedenec dr. P. ni izključil). Zato tožnik meni, da se je sodišče borilo proti njemu in ne more razumeti razlage, češ da opis njegovega videnja prometne nesreče ni točen. Kot hujšo kršitev oziroma onemogočanje pravic do kontradiktornega postopka in enakega varstva pravic pred sodiščem tožnik navaja: da sodišče ni pravilno upoštevalo pravnomočne odločbe o prekršku; da je prvi izvedenec zavzel svoje stališče brez sodelovanja oziroma pritegnitve tožnika, nato pa je mnenje podal še izvedenec dr. P., ki se je skliceval le na simulacije z računalniškim programom in gibanjem vozila v zraku, brez upoštevanja strmine. Zato je tožnik dajal zelo resne pripombe in vztrajal pri postavitvi novega izvedenca. Izvedenec dr. P. namreč ni pojasnil, kako naj bi prišlo do nesreče, če tožnik dogodka ni ustrezno opisal. Tega sodišči nista razložili, razhajanje v mnenjih obeh izvedencev pa je bilo po njunem le v okoliščinah, ki niso bistvene za odločitev. Prepričan je, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca in tožnik je bil pripravljen založiti ustrezna sredstva. Sklicevanje na hitrost postopka in določbe sodnega reda ni utemeljeno. Z mnenjem višjega sodišča, naj bi se računalniški programi za simulacijo uporabljali le kot pomoč pri delu, se strinja, a trdi, da je izvedencu dr. P. ta program služil kot podlaga za trditve in zaključke.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da z revizijo ne mogoče izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju storili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tožnikove navedbe o tem, da sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali posameznih dokazov, ki so bili izvedeni, in da ne bi smeli upoštevati mnenj sodnih izvedencev.

Je pa Vrhovno sodišče preverilo, če sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. O tem je revizija skopa in vsebuje predvsem pavšalno navedbo, češ da sodišči nista uporabljali določb materialnega prava glede cestnega prometa, in trditev, da je bil zavarovanec tožene stranke obsojen za prekršek. Ker pa po 371. členu ZPP sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili s plošna določila o odškodninskih obveznostih, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(2), ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) Določila ZOR za obstoj odškodninske obveznosti zahtevajo, da morajo biti za nastanek odškodninske terjatve oz. obveznosti sočasno podani naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je zavarovanec toženke V. T. 1. 3. 1998 kršil prometne predpise in mu je zaradi tega sodnica za prekrške 23. 4. 1998 izrekla denarno kazen ter je odločba pravnomočna. Tudi to, da je bil tožnikov avtomobil poškodovan, ni sporno. Sporno pa je, ali je tožniku zaradi dogodka 1. 3. 1998 nastala premoženjska škoda, za katero zahteva odškodnino v znesku 2.642.705 tolarjev oz. 11.027,81 euro. Gre torej za vprašanje vzročne zveze med vožnjo toženkinega zavarovanca in tožnikovo premoženjsko škodo. Te tožnik ni dokazal, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da škoda ni mogla nastati na tak način, kot ga prikazuje. Na kakšen način naj bi nastala, sodišči nista ugotavljali, ker to ni bilo pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku, tožniku pa je najbrž znano. Dejstvo je, da bi moral tožnik dokazati utemeljenost svojega tožbenega zahtevka, a tega ni storil. Zato je zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka materialno pravno pravilna. Tožnikovo izvajanje v reviziji glede morebitne sokrivde je pri tem brez pomena, ker se nanaša na odgovornost tožene stranke. Za obstoj odškodninske odgovornosti je treba namreč dokazati obstoj vseh štirih predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti in je odgovornost le ena od njih.

Tudi očitanih bistvenih kršitev določil Zakona o pravdnem postopku ni. Tožnik se zmotno sklicuje na vezanost sodišča na ugotovitve v odločbi o prekršku, ker sodišče na te ugotovitve ni vezano. V 13. členu ZPP gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločil za to pristojni (matični) organ, toda Sodnik za prekrške ni pristojen za razrešitev obstoja vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo na tožnikovem avtomobil, za katerega je lahko pristojno le sodišče v pravdnem postopku. Poleg tega sodišče po 14. členu ZPP tudi ni vezano na obsodilno sodbo sodnice za prekrške, zato ima ta pravnomočna odločba enako dokazno moč kot drugi izvedeni dokazi, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje ocenili. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili vse izvedene dokaze v skladu z 8. členom ZPP, tako tiste, ki jih poudarja tožnik, kot mnenji obeh izvedencev.

Tudi tožnikovo vztrajanje pri tem, da bi izničil mnenje izvedenca dr. Prebila in njegova zahteva po postavitvi novega izvedenca, se nanaša le na dokazno oceno sodišč. Nasprotovanj med mnenji izvedencev dr. N. Č. in prof. dr. I. P. ni, razlika je le v izhodišču, ki sta ga izbrala za preučitev verodostojnosti tožnikovih navedb: ali so posledice lahko nastale zaradi trka navedenih dveh vozil in ali je mogoče, da bi tožnikovo vozilo zapeljalo s ceste na opisan način. Oba načina preverjanja pa sta pripeljala do enakega odgovora in sicer, da se prometna nesreča ni odvijala tako, kot zatrjuje tožnik, in da zatrjevana škoda ni mogla nastati na tak način, kot trdi tožnik. Dejstvo, da sta izvedenca uporabljala različne metode in pripomočke (izvedenec prof. dr. P. tudi program za simulacijo) ni pomembno, saj je sodišče njuni mnenji dokazno ocenilo, tudi z neposrednim zaslišanjem in ogledom kraja nesreče. Ob tako vsestransko raziskanem dejanskemu stanju je bil odstranjen prvotni dvom in ker si mnenji izvedencev ne nasprotujeta, ni bilo nobene potrebe po postavitvi novega izvedenca. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določilo 254. člena ZPP in nista kršili tega zakona.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj popolno razjasnili dejansko stanje, da sta lahko pravilno uporabili materialno pravo. Ker tudi očitki bistvenih kršitev procesnega prava niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

.Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989