Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

V obravnavani odškodninski zadevi ne gre za presojo kršitev procesnih jamstev tožnikovega sina v kazenskem postopku. Zato kvalificirana napačnost ravnanja preiskovalnega sodnika, ki se zahteva za ugotovitev odškodninske odgovornosti države, ni podana že zgolj na podlagi odločitve, da so bile v kazenskem postopku ugotovljene procesne kršitve, zaradi katerih je bila pravnomočna kazenska sodba razveljavljena.

V obravnavani odškodninski zadevi ne gre za presojo kršitev procesnih jamstev tožnikovega sina v kazenskem postopku. Zato kvalificirana napačnost ravnanja preiskovalnega sodnika, ki se zahteva za ugotovitev odškodninske odgovornosti države, ni podana že zgolj na podlagi odločitve, da so bile v kazenskem postopku ugotovljene procesne kršitve, zaradi katerih je bila pravnomočna kazenska sodba razveljavljena.

V obravnavani odškodninski zadevi ne gre za presojo kršitev procesnih jamstev tožnikovega sina v kazenskem postopku. Zato kvalificirana napačnost ravnanja preiskovalnega sodnika, ki se zahteva za ugotovitev odškodninske odgovornosti države, ni podana že zgolj na podlagi odločitve, da so bile v kazenskem postopku ugotovljene procesne kršitve, zaradi katerih je bila pravnomočna kazenska sodba razveljavljena.

V obravnavani odškodninski zadevi ne gre za presojo kršitev procesnih jamstev tožnikovega sina v kazenskem postopku. Zato kvalificirana napačnost ravnanja preiskovalnega sodnika, ki se zahteva za ugotovitev odškodninske odgovornosti države, ni podana že zgolj na podlagi odločitve, da so bile v kazenskem postopku ugotovljene procesne kršitve, zaradi katerih je bila pravnomočna kazenska sodba razveljavljena.

V obravnavani odškodninski zadevi ne gre za presojo kršitev procesnih jamstev tožnikovega sina v kazenskem postopku. Zato kvalificirana napačnost ravnanja preiskovalnega sodnika, ki se zahteva za ugotovitev odškodninske odgovornosti države, ni podana že zgolj na podlagi odločitve, da so bile v kazenskem postopku ugotovljene procesne kršitve, zaradi katerih je bila pravnomočna kazenska sodba razveljavljena.

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 15.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.937,81 EUR ter stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 56,27 EUR (točki II in III izreka). Sklenilo je tudi, da se predlogu toženke za ponovno odprtje glavne obravnave ne ugodi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 15.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.937,81 EUR ter stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 56,27 EUR (točki II in III izreka). Sklenilo je tudi, da se predlogu toženke za ponovno odprtje glavne obravnave ne ugodi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 15.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.937,81 EUR ter stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 56,27 EUR (točki II in III izreka). Sklenilo je tudi, da se predlogu toženke za ponovno odprtje glavne obravnave ne ugodi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 15.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.937,81 EUR ter stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 56,27 EUR (točki II in III izreka). Sklenilo je tudi, da se predlogu toženke za ponovno odprtje glavne obravnave ne ugodi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 15.000,00 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2018 dalje ter mu v istem roku povrniti njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.937,81 EUR ter stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 56,27 EUR (točki II in III izreka). Sklenilo je tudi, da se predlogu toženke za ponovno odprtje glavne obravnave ne ugodi.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter uveljavlja kršitev več ustavnih pravic. Kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage za zaključek, da je imela policija že v sami odredbi za osebno preiskavo A. A. (sina tožnika) zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika in opravo hišne preiskave. Takšno postopanje predstavlja ne samo kršitev, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, temveč tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je arbitrarna, ker je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, predstavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Nadalje graja napačno uporabo materialnega prava. Očita grobo nasprotje z določbami 33., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Noben zakon ne daje podlage za vstop policije v tujo hišo brez sodne odredbe in sicer zgolj na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo osebe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da policija v vmesnem času torej do pridobitve odredbe za hišno preiskavo za pravo hišo, v tožnikovi hiši ni opravljala nobene preiskave. Nesporno namreč je, da so policisti tam bili in jih niti tožnik niti kdo drug ni mogel nadzorovati, vsem članom tožnikove družine pa je bilo omejeno gibanje in tako niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo. Poglavitna naloga sodišča je nadzor nad zakonitostjo delovanja policije in ne presoja policijske tehnike in strategije. Tudi v tem delu gre za kršitev temeljnih ustavnih in človekovih pravic. Nadalje tožnik očita, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili obe sodni odredbi o hišni preiskavi zadostno in ustrezno obrazloženi. Utemeljitev obeh odredb je vsebinsko prazna in ne vsebuje nobenih razlogov oziroma utemeljitve verjetnosti, da se bo pri preiskavi kaj našlo. Hišna preiskava je bila nezakonito odrejena, prav tako je bila njena izvedba nezakonita. V danem primeru ni bila nujen niti sorazmeren ukrep, sama presoja nujnosti hišne preiskave pa sodi tudi v okvir presoje elementa protipravnosti, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti in kar sodišče prve stopnje ni presojalo.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter uveljavlja kršitev več ustavnih pravic. Kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage za zaključek, da je imela policija že v sami odredbi za osebno preiskavo A. A. (sina tožnika) zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika in opravo hišne preiskave. Takšno postopanje predstavlja ne samo kršitev, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, temveč tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je arbitrarna, ker je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, predstavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Nadalje graja napačno uporabo materialnega prava. Očita grobo nasprotje z določbami 33., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Noben zakon ne daje podlage za vstop policije v tujo hišo brez sodne odredbe in sicer zgolj na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo osebe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da policija v vmesnem času torej do pridobitve odredbe za hišno preiskavo za pravo hišo, v tožnikovi hiši ni opravljala nobene preiskave. Nesporno namreč je, da so policisti tam bili in jih niti tožnik niti kdo drug ni mogel nadzorovati, vsem članom tožnikove družine pa je bilo omejeno gibanje in tako niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo. Poglavitna naloga sodišča je nadzor nad zakonitostjo delovanja policije in ne presoja policijske tehnike in strategije. Tudi v tem delu gre za kršitev temeljnih ustavnih in človekovih pravic. Nadalje tožnik očita, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili obe sodni odredbi o hišni preiskavi zadostno in ustrezno obrazloženi. Utemeljitev obeh odredb je vsebinsko prazna in ne vsebuje nobenih razlogov oziroma utemeljitve verjetnosti, da se bo pri preiskavi kaj našlo. Hišna preiskava je bila nezakonito odrejena, prav tako je bila njena izvedba nezakonita. V danem primeru ni bila nujen niti sorazmeren ukrep, sama presoja nujnosti hišne preiskave pa sodi tudi v okvir presoje elementa protipravnosti, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti in kar sodišče prve stopnje ni presojalo.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter uveljavlja kršitev več ustavnih pravic. Kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage za zaključek, da je imela policija že v sami odredbi za osebno preiskavo A. A. (sina tožnika) zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika in opravo hišne preiskave. Takšno postopanje predstavlja ne samo kršitev, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, temveč tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je arbitrarna, ker je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, predstavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Nadalje graja napačno uporabo materialnega prava. Očita grobo nasprotje z določbami 33., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Noben zakon ne daje podlage za vstop policije v tujo hišo brez sodne odredbe in sicer zgolj na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo osebe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da policija v vmesnem času torej do pridobitve odredbe za hišno preiskavo za pravo hišo, v tožnikovi hiši ni opravljala nobene preiskave. Nesporno namreč je, da so policisti tam bili in jih niti tožnik niti kdo drug ni mogel nadzorovati, vsem članom tožnikove družine pa je bilo omejeno gibanje in tako niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo. Poglavitna naloga sodišča je nadzor nad zakonitostjo delovanja policije in ne presoja policijske tehnike in strategije. Tudi v tem delu gre za kršitev temeljnih ustavnih in človekovih pravic. Nadalje tožnik očita, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili obe sodni odredbi o hišni preiskavi zadostno in ustrezno obrazloženi. Utemeljitev obeh odredb je vsebinsko prazna in ne vsebuje nobenih razlogov oziroma utemeljitve verjetnosti, da se bo pri preiskavi kaj našlo. Hišna preiskava je bila nezakonito odrejena, prav tako je bila njena izvedba nezakonita. V danem primeru ni bila nujen niti sorazmeren ukrep, sama presoja nujnosti hišne preiskave pa sodi tudi v okvir presoje elementa protipravnosti, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti in kar sodišče prve stopnje ni presojalo.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter uveljavlja kršitev več ustavnih pravic. Kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage za zaključek, da je imela policija že v sami odredbi za osebno preiskavo A. A. (sina tožnika) zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika in opravo hišne preiskave. Takšno postopanje predstavlja ne samo kršitev, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, temveč tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je arbitrarna, ker je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, predstavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Nadalje graja napačno uporabo materialnega prava. Očita grobo nasprotje z določbami 33., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Noben zakon ne daje podlage za vstop policije v tujo hišo brez sodne odredbe in sicer zgolj na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo osebe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da policija v vmesnem času torej do pridobitve odredbe za hišno preiskavo za pravo hišo, v tožnikovi hiši ni opravljala nobene preiskave. Nesporno namreč je, da so policisti tam bili in jih niti tožnik niti kdo drug ni mogel nadzorovati, vsem članom tožnikove družine pa je bilo omejeno gibanje in tako niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo. Poglavitna naloga sodišča je nadzor nad zakonitostjo delovanja policije in ne presoja policijske tehnike in strategije. Tudi v tem delu gre za kršitev temeljnih ustavnih in človekovih pravic. Nadalje tožnik očita, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili obe sodni odredbi o hišni preiskavi zadostno in ustrezno obrazloženi. Utemeljitev obeh odredb je vsebinsko prazna in ne vsebuje nobenih razlogov oziroma utemeljitve verjetnosti, da se bo pri preiskavi kaj našlo. Hišna preiskava je bila nezakonito odrejena, prav tako je bila njena izvedba nezakonita. V danem primeru ni bila nujen niti sorazmeren ukrep, sama presoja nujnosti hišne preiskave pa sodi tudi v okvir presoje elementa protipravnosti, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti in kar sodišče prve stopnje ni presojalo.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter uveljavlja kršitev več ustavnih pravic. Kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage za zaključek, da je imela policija že v sami odredbi za osebno preiskavo A. A. (sina tožnika) zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika in opravo hišne preiskave. Takšno postopanje predstavlja ne samo kršitev, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, temveč tudi absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je arbitrarna, ker je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, predstavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Nadalje graja napačno uporabo materialnega prava. Očita grobo nasprotje z določbami 33., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev pravice iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Noben zakon ne daje podlage za vstop policije v tujo hišo brez sodne odredbe in sicer zgolj na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo osebe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da policija v vmesnem času torej do pridobitve odredbe za hišno preiskavo za pravo hišo, v tožnikovi hiši ni opravljala nobene preiskave. Nesporno namreč je, da so policisti tam bili in jih niti tožnik niti kdo drug ni mogel nadzorovati, vsem članom tožnikove družine pa je bilo omejeno gibanje in tako niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo. Poglavitna naloga sodišča je nadzor nad zakonitostjo delovanja policije in ne presoja policijske tehnike in strategije. Tudi v tem delu gre za kršitev temeljnih ustavnih in človekovih pravic. Nadalje tožnik očita, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta bili obe sodni odredbi o hišni preiskavi zadostno in ustrezno obrazloženi. Utemeljitev obeh odredb je vsebinsko prazna in ne vsebuje nobenih razlogov oziroma utemeljitve verjetnosti, da se bo pri preiskavi kaj našlo. Hišna preiskava je bila nezakonito odrejena, prav tako je bila njena izvedba nezakonita. V danem primeru ni bila nujen niti sorazmeren ukrep, sama presoja nujnosti hišne preiskave pa sodi tudi v okvir presoje elementa protipravnosti, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti in kar sodišče prve stopnje ni presojalo.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, medtem ko stranska intervenientka na njeni strani odgovora na pritožbo ni podala.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, medtem ko stranska intervenientka na njeni strani odgovora na pritožbo ni podala.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, medtem ko stranska intervenientka na njeni strani odgovora na pritožbo ni podala.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, medtem ko stranska intervenientka na njeni strani odgovora na pritožbo ni podala.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, medtem ko stranska intervenientka na njeni strani odgovora na pritožbo ni podala.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje o pritožbi odloča drugič, potem, ko je Vrhovno sodišče RS reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno pritožbeno odločanje. V prvem pritožbenem obravnavanju je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ter v sklepu med drugim navedlo, da je tožnik toženki tudi očital, da odredba preiskovalnega sodnika ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je presojo teh trditev opravilo v točkah 25 do 37 svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa se je zadovoljilo s stališčem, da je bila odredba veljavno izdana, ne da bi presodilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Na pritožbeni stopnji je ostalo nerazčiščeno ali je preiskovalni sodnik ravnal kvalificirano napačno.

5.Sodišče druge stopnje o pritožbi odloča drugič, potem, ko je Vrhovno sodišče RS reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno pritožbeno odločanje. V prvem pritožbenem obravnavanju je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ter v sklepu med drugim navedlo, da je tožnik toženki tudi očital, da odredba preiskovalnega sodnika ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je presojo teh trditev opravilo v točkah 25 do 37 svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa se je zadovoljilo s stališčem, da je bila odredba veljavno izdana, ne da bi presodilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Na pritožbeni stopnji je ostalo nerazčiščeno ali je preiskovalni sodnik ravnal kvalificirano napačno.

5.Sodišče druge stopnje o pritožbi odloča drugič, potem, ko je Vrhovno sodišče RS reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno pritožbeno odločanje. V prvem pritožbenem obravnavanju je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ter v sklepu med drugim navedlo, da je tožnik toženki tudi očital, da odredba preiskovalnega sodnika ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je presojo teh trditev opravilo v točkah 25 do 37 svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa se je zadovoljilo s stališčem, da je bila odredba veljavno izdana, ne da bi presodilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Na pritožbeni stopnji je ostalo nerazčiščeno ali je preiskovalni sodnik ravnal kvalificirano napačno.

5.Sodišče druge stopnje o pritožbi odloča drugič, potem, ko je Vrhovno sodišče RS reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno pritožbeno odločanje. V prvem pritožbenem obravnavanju je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ter v sklepu med drugim navedlo, da je tožnik toženki tudi očital, da odredba preiskovalnega sodnika ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je presojo teh trditev opravilo v točkah 25 do 37 svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa se je zadovoljilo s stališčem, da je bila odredba veljavno izdana, ne da bi presodilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Na pritožbeni stopnji je ostalo nerazčiščeno ali je preiskovalni sodnik ravnal kvalificirano napačno.

5.Sodišče druge stopnje o pritožbi odloča drugič, potem, ko je Vrhovno sodišče RS reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno pritožbeno odločanje. V prvem pritožbenem obravnavanju je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ter v sklepu med drugim navedlo, da je tožnik toženki tudi očital, da odredba preiskovalnega sodnika ni ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je presojo teh trditev opravilo v točkah 25 do 37 svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa se je zadovoljilo s stališčem, da je bila odredba veljavno izdana, ne da bi presodilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Na pritožbeni stopnji je ostalo nerazčiščeno ali je preiskovalni sodnik ravnal kvalificirano napačno.

6.V ponovnem pritožbenem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi pritožbene navedbe niso utemeljene, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6.V ponovnem pritožbenem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi pritožbene navedbe niso utemeljene, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6.V ponovnem pritožbenem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi pritožbene navedbe niso utemeljene, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6.V ponovnem pritožbenem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi pritožbene navedbe niso utemeljene, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6.V ponovnem pritožbenem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi pritožbene navedbe niso utemeljene, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče razsodi, da mu mora država za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo dne 8.6.2015, plačati 15.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Trdi, da je bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe, saj se je odredba z dne 27.5.2015, na podlagi katere so policisti zjutraj vstopili v njegovo hišo, glasila na drugo nepremičnino, druga odredba pa, da je bila pridobljena prepozno. Trdi, da sta obe odredbi nezadostno obrazloženi in je bila hišna preiskava tudi zato nezakonita in protiustavna.

7.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče razsodi, da mu mora država za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo dne 8.6.2015, plačati 15.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Trdi, da je bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe, saj se je odredba z dne 27.5.2015, na podlagi katere so policisti zjutraj vstopili v njegovo hišo, glasila na drugo nepremičnino, druga odredba pa, da je bila pridobljena prepozno. Trdi, da sta obe odredbi nezadostno obrazloženi in je bila hišna preiskava tudi zato nezakonita in protiustavna.

7.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče razsodi, da mu mora država za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo dne 8.6.2015, plačati 15.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Trdi, da je bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe, saj se je odredba z dne 27.5.2015, na podlagi katere so policisti zjutraj vstopili v njegovo hišo, glasila na drugo nepremičnino, druga odredba pa, da je bila pridobljena prepozno. Trdi, da sta obe odredbi nezadostno obrazloženi in je bila hišna preiskava tudi zato nezakonita in protiustavna.

7.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče razsodi, da mu mora država za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo dne 8.6.2015, plačati 15.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Trdi, da je bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe, saj se je odredba z dne 27.5.2015, na podlagi katere so policisti zjutraj vstopili v njegovo hišo, glasila na drugo nepremičnino, druga odredba pa, da je bila pridobljena prepozno. Trdi, da sta obe odredbi nezadostno obrazloženi in je bila hišna preiskava tudi zato nezakonita in protiustavna.

7.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče razsodi, da mu mora država za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo dne 8.6.2015, plačati 15.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Trdi, da je bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe, saj se je odredba z dne 27.5.2015, na podlagi katere so policisti zjutraj vstopili v njegovo hišo, glasila na drugo nepremičnino, druga odredba pa, da je bila pridobljena prepozno. Trdi, da sta obe odredbi nezadostno obrazloženi in je bila hišna preiskava tudi zato nezakonita in protiustavna.

8.Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost, ki jo zatrjuje tožnik, gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, pri kateri za presojo ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov1. Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti, kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da vsaka napaka ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države, temveč so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne2. Iz judikatov izhaja, da so sodišča protipravnost ugotovila v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev3.

8.Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost, ki jo zatrjuje tožnik, gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, pri kateri za presojo ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov1 . Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti, kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da vsaka napaka ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države, temveč so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne2 . Iz judikatov izhaja, da so sodišča protipravnost ugotovila v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev3 .

8.Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost, ki jo zatrjuje tožnik, gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, pri kateri za presojo ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov1. Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti, kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da vsaka napaka ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države, temveč so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne2. Iz judikatov izhaja, da so sodišča protipravnost ugotovila v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev3.

8.Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost, ki jo zatrjuje tožnik, gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, pri kateri za presojo ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov1. Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti, kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da vsaka napaka ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države, temveč so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne2. Iz judikatov izhaja, da so sodišča protipravnost ugotovila v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev3.

8.Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost, ki jo zatrjuje tožnik, gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, pri kateri za presojo ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov1. Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti, kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da vsaka napaka ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države, temveč so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne2. Iz judikatov izhaja, da so sodišča protipravnost ugotovila v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev3.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je na predlog policije Okrožno sodišče na Ptuju dne 27. 5. 2015 izdalo odredbo za osebno preiskavo osumljenca A. A. (sin tožnika) ter odredbo za hišno preiskavo stanovanja. Slednja je bila razširjena z novo odredbo z dne 8. 6. 2015, in sicer na naslov stanovanjske hiše, kjer je osumljenec dejansko živel z mamo, očetom (tožnikom) in bratom. Tožnik očita v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za zaključek, da je policija v sami odredbi za hišno preiskavo imela zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo in opravo osebne preiskave.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je na predlog policije Okrožno sodišče na Ptuju dne 27. 5. 2015 izdalo odredbo za osebno preiskavo osumljenca A. A. (sin tožnika) ter odredbo za hišno preiskavo stanovanja. Slednja je bila razširjena z novo odredbo z dne 8. 6. 2015, in sicer na naslov stanovanjske hiše, kjer je osumljenec dejansko živel z mamo, očetom (tožnikom) in bratom. Tožnik očita v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za zaključek, da je policija v sami odredbi za hišno preiskavo imela zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo in opravo osebne preiskave.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je na predlog policije Okrožno sodišče na Ptuju dne 27. 5. 2015 izdalo odredbo za osebno preiskavo osumljenca A. A. (sin tožnika) ter odredbo za hišno preiskavo stanovanja. Slednja je bila razširjena z novo odredbo z dne 8. 6. 2015, in sicer na naslov stanovanjske hiše, kjer je osumljenec dejansko živel z mamo, očetom (tožnikom) in bratom. Tožnik očita v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za zaključek, da je policija v sami odredbi za hišno preiskavo imela zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo in opravo osebne preiskave.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je na predlog policije Okrožno sodišče na Ptuju dne 27. 5. 2015 izdalo odredbo za osebno preiskavo osumljenca A. A. (sin tožnika) ter odredbo za hišno preiskavo stanovanja. Slednja je bila razširjena z novo odredbo z dne 8. 6. 2015, in sicer na naslov stanovanjske hiše, kjer je osumljenec dejansko živel z mamo, očetom (tožnikom) in bratom. Tožnik očita v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za zaključek, da je policija v sami odredbi za hišno preiskavo imela zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo in opravo osebne preiskave.

9.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je na predlog policije Okrožno sodišče na Ptuju dne 27. 5. 2015 izdalo odredbo za osebno preiskavo osumljenca A. A. (sin tožnika) ter odredbo za hišno preiskavo stanovanja. Slednja je bila razširjena z novo odredbo z dne 8. 6. 2015, in sicer na naslov stanovanjske hiše, kjer je osumljenec dejansko živel z mamo, očetom (tožnikom) in bratom. Tožnik očita v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za zaključek, da je policija v sami odredbi za hišno preiskavo imela zadostno podlago za vstop v stanovanjsko hišo in opravo osebne preiskave.

10.Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da mora sodišče v obrazložitvi navesti med drugim tudi predpise na katere je oprlo sodbo, in sodišče prve stopnje je to opravilo zadovoljivo, saj je navedlo predpis (Zakon o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in konkretni člen (214/II. člen ZKP) na podlagi katerega je presojalo očitano protipravno ravnanje - nezakonitost vstopa v stanovanjsko hišo, kakor tudi nezakonitost hišne preiskave. Zatrjevana relativna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tako ni podana. Tudi ni podana absolutno bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je sodišče navedlo razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Posledično neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena URS (enako varstvo pravic), saj bi zato kršitev šlo le, če bi tožniku bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do toženke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo, tožnik ne trdi in jih z ničemer ne konkretizira. Tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena URS, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

10.Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da mora sodišče v obrazložitvi navesti med drugim tudi predpise na katere je oprlo sodbo, in sodišče prve stopnje je to opravilo zadovoljivo, saj je navedlo predpis (Zakon o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in konkretni člen (214/II. člen ZKP) na podlagi katerega je presojalo očitano protipravno ravnanje - nezakonitost vstopa v stanovanjsko hišo, kakor tudi nezakonitost hišne preiskave. Zatrjevana relativna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tako ni podana. Tudi ni podana absolutno bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je sodišče navedlo razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Posledično neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena URS (enako varstvo pravic), saj bi zato kršitev šlo le, če bi tožniku bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do toženke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo, tožnik ne trdi in jih z ničemer ne konkretizira. Tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena URS, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

10.Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da mora sodišče v obrazložitvi navesti med drugim tudi predpise na katere je oprlo sodbo, in sodišče prve stopnje je to opravilo zadovoljivo, saj je navedlo predpis (Zakon o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in konkretni člen (214/II. člen ZKP) na podlagi katerega je presojalo očitano protipravno ravnanje - nezakonitost vstopa v stanovanjsko hišo, kakor tudi nezakonitost hišne preiskave. Zatrjevana relativna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tako ni podana. Tudi ni podana absolutno bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je sodišče navedlo razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Posledično neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena URS (enako varstvo pravic), saj bi zato kršitev šlo le, če bi tožniku bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do toženke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo, tožnik ne trdi in jih z ničemer ne konkretizira. Tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena URS, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

10.Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da mora sodišče v obrazložitvi navesti med drugim tudi predpise na katere je oprlo sodbo, in sodišče prve stopnje je to opravilo zadovoljivo, saj je navedlo predpis (Zakon o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in konkretni člen (214/II. člen ZKP) na podlagi katerega je presojalo očitano protipravno ravnanje - nezakonitost vstopa v stanovanjsko hišo, kakor tudi nezakonitost hišne preiskave. Zatrjevana relativna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tako ni podana. Tudi ni podana absolutno bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je sodišče navedlo razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Posledično neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena URS (enako varstvo pravic), saj bi zato kršitev šlo le, če bi tožniku bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do toženke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo, tožnik ne trdi in jih z ničemer ne konkretizira. Tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena URS, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

10.Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da mora sodišče v obrazložitvi navesti med drugim tudi predpise na katere je oprlo sodbo, in sodišče prve stopnje je to opravilo zadovoljivo, saj je navedlo predpis (Zakon o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) in konkretni člen (214/II. člen ZKP) na podlagi katerega je presojalo očitano protipravno ravnanje - nezakonitost vstopa v stanovanjsko hišo, kakor tudi nezakonitost hišne preiskave. Zatrjevana relativna kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tako ni podana. Tudi ni podana absolutno bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je sodišče navedlo razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Posledično neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena URS (enako varstvo pravic), saj bi zato kršitev šlo le, če bi tožniku bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do toženke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo, tožnik ne trdi in jih z ničemer ne konkretizira. Tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena URS, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.

11.Tožniku je nadalje pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imela policija pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika že na podlagi odredbe za osebno preiskavo njegovega sina A. A. Odredba za osebno preiskavo je bila veljavno izdana in na podlagi nje je policija lahko vstopila v stanovanjsko hišo tožnika, saj je osumljenec A. A. tam dejansko prebival, prav tako je na podlagi te odredbe policija imela upravičenje zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti osebno in hišno preiskavo ter nadalje omejiti gibanje tako osumljencu kakor osebam, ki so se nahajale v tej stanovanjski hiši, torej tudi tožniku. Slednje je bilo policiji dovoljeno tudi na podlagi področnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (56. člen). V tej zvezi se je prav tako strinjati z zaključki sodišča prve stopnje, da je policija zgoraj navedene ukrepe upravičeno izvedla, vse pa z namenom preprečitve skrivanja ali uničenja morebitnih dokazov, ki bi (lahko) bili pomembni za kazenski postopek. Glede na to, da je toženka trdila, da je imela policija dovoljenje za vstop v stanovanjsko hišo tožnika (četudi ni izrecno trdila, da je pravno podlago za vstop v stanovanje predstavljala odredba za osebno preiskavo), pa navedeno sodišču zadošča, da sámo najde in uporabi pravilno materialno podlago. Posledično je neutemeljena tudi pavšalna pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi določb URS iz 33., 35. in 36. člena ter 8. člena EKČP.

11.Tožniku je nadalje pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imela policija pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika že na podlagi odredbe za osebno preiskavo njegovega sina A. A. Odredba za osebno preiskavo je bila veljavno izdana in na podlagi nje je policija lahko vstopila v stanovanjsko hišo tožnika, saj je osumljenec A. A. tam dejansko prebival, prav tako je na podlagi te odredbe policija imela upravičenje zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti osebno in hišno preiskavo ter nadalje omejiti gibanje tako osumljencu kakor osebam, ki so se nahajale v tej stanovanjski hiši, torej tudi tožniku. Slednje je bilo policiji dovoljeno tudi na podlagi področnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (56. člen). V tej zvezi se je prav tako strinjati z zaključki sodišča prve stopnje, da je policija zgoraj navedene ukrepe upravičeno izvedla, vse pa z namenom preprečitve skrivanja ali uničenja morebitnih dokazov, ki bi (lahko) bili pomembni za kazenski postopek. Glede na to, da je toženka trdila, da je imela policija dovoljenje za vstop v stanovanjsko hišo tožnika (četudi ni izrecno trdila, da je pravno podlago za vstop v stanovanje predstavljala odredba za osebno preiskavo), pa navedeno sodišču zadošča, da sámo najde in uporabi pravilno materialno podlago. Posledično je neutemeljena tudi pavšalna pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi določb URS iz 33., 35. in 36. člena ter 8. člena EKČP.

11.Tožniku je nadalje pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imela policija pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika že na podlagi odredbe za osebno preiskavo njegovega sina A. A. Odredba za osebno preiskavo je bila veljavno izdana in na podlagi nje je policija lahko vstopila v stanovanjsko hišo tožnika, saj je osumljenec A. A. tam dejansko prebival, prav tako je na podlagi te odredbe policija imela upravičenje zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti osebno in hišno preiskavo ter nadalje omejiti gibanje tako osumljencu kakor osebam, ki so se nahajale v tej stanovanjski hiši, torej tudi tožniku. Slednje je bilo policiji dovoljeno tudi na podlagi področnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (56. člen). V tej zvezi se je prav tako strinjati z zaključki sodišča prve stopnje, da je policija zgoraj navedene ukrepe upravičeno izvedla, vse pa z namenom preprečitve skrivanja ali uničenja morebitnih dokazov, ki bi (lahko) bili pomembni za kazenski postopek. Glede na to, da je toženka trdila, da je imela policija dovoljenje za vstop v stanovanjsko hišo tožnika (četudi ni izrecno trdila, da je pravno podlago za vstop v stanovanje predstavljala odredba za osebno preiskavo), pa navedeno sodišču zadošča, da sámo najde in uporabi pravilno materialno podlago. Posledično je neutemeljena tudi pavšalna pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi določb URS iz 33., 35. in 36. člena ter 8. člena EKČP.

11.Tožniku je nadalje pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imela policija pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika že na podlagi odredbe za osebno preiskavo njegovega sina A. A. Odredba za osebno preiskavo je bila veljavno izdana in na podlagi nje je policija lahko vstopila v stanovanjsko hišo tožnika, saj je osumljenec A. A. tam dejansko prebival, prav tako je na podlagi te odredbe policija imela upravičenje zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti osebno in hišno preiskavo ter nadalje omejiti gibanje tako osumljencu kakor osebam, ki so se nahajale v tej stanovanjski hiši, torej tudi tožniku. Slednje je bilo policiji dovoljeno tudi na podlagi področnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (56. člen). V tej zvezi se je prav tako strinjati z zaključki sodišča prve stopnje, da je policija zgoraj navedene ukrepe upravičeno izvedla, vse pa z namenom preprečitve skrivanja ali uničenja morebitnih dokazov, ki bi (lahko) bili pomembni za kazenski postopek. Glede na to, da je toženka trdila, da je imela policija dovoljenje za vstop v stanovanjsko hišo tožnika (četudi ni izrecno trdila, da je pravno podlago za vstop v stanovanje predstavljala odredba za osebno preiskavo), pa navedeno sodišču zadošča, da sámo najde in uporabi pravilno materialno podlago. Posledično je neutemeljena tudi pavšalna pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi določb URS iz 33., 35. in 36. člena ter 8. člena EKČP.

11.Tožniku je nadalje pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imela policija pravno podlago za vstop v stanovanjsko hišo tožnika že na podlagi odredbe za osebno preiskavo njegovega sina A. A. Odredba za osebno preiskavo je bila veljavno izdana in na podlagi nje je policija lahko vstopila v stanovanjsko hišo tožnika, saj je osumljenec A. A. tam dejansko prebival, prav tako je na podlagi te odredbe policija imela upravičenje zavarovati kraj, kjer so nameravali opraviti osebno in hišno preiskavo ter nadalje omejiti gibanje tako osumljencu kakor osebam, ki so se nahajale v tej stanovanjski hiši, torej tudi tožniku. Slednje je bilo policiji dovoljeno tudi na podlagi področnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (56. člen). V tej zvezi se je prav tako strinjati z zaključki sodišča prve stopnje, da je policija zgoraj navedene ukrepe upravičeno izvedla, vse pa z namenom preprečitve skrivanja ali uničenja morebitnih dokazov, ki bi (lahko) bili pomembni za kazenski postopek. Glede na to, da je toženka trdila, da je imela policija dovoljenje za vstop v stanovanjsko hišo tožnika (četudi ni izrecno trdila, da je pravno podlago za vstop v stanovanje predstavljala odredba za osebno preiskavo), pa navedeno sodišču zadošča, da sámo najde in uporabi pravilno materialno podlago. Posledično je neutemeljena tudi pavšalna pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi določb URS iz 33., 35. in 36. člena ter 8. člena EKČP.

12.Tožnik prav tako ni uspel izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da policija do pridobitve druge odredbe za hišno preiskavo, tj. s pravilno oznako dejanskega prebivališča osumljenca, ni opravljala hišne preiskave. Edine trditve, ki jih je tožnik v tej smeri ponudil, tako na prvi stopnji kot sedaj v pritožbenem postopku so, da je tožniku in sinu A. A., nato tudi sinu B. B., bilo omejeno gibanje, v posledici česar niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo, ter da je v naravi policije, da vedno preiskuje in to poskuša početi kolikor je le mogoče brez nadzora. Upoštevajoč zgornje ugotovitve o zakonitosti vstopa v hišo in omejitvi gibanja, pa takšne trditve ne pomenijo tiste konkretizacije, ki bi sodišču omogočale sprejetje zaključka, za katerega se zavzema tožnik. Tožnik namreč ne pove niti po katerem delu hiše pa naj bi policisti hodili, koliko od njih, ne pove, da je karkoli v hiši zmanjkalo, bilo premaknjeno ali celo podtaknjeno, in podobno, še manj pa za to ponudi dokaze. Glede na to, da do izvajanja hišne preiskave ni prišlo vse do izdaje druge popravljene odredbe za hišno preiskavo, ki pa v obravnavani zadevi ni problematizirana, so posledično brezpredmetna pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje, kot pravno podlago za opravljeno hišno preiskavo, štelo odredbo za osebno preiskavo.

12.Tožnik prav tako ni uspel izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da policija do pridobitve druge odredbe za hišno preiskavo, tj. s pravilno oznako dejanskega prebivališča osumljenca, ni opravljala hišne preiskave. Edine trditve, ki jih je tožnik v tej smeri ponudil, tako na prvi stopnji kot sedaj v pritožbenem postopku so, da je tožniku in sinu A. A., nato tudi sinu B. B., bilo omejeno gibanje, v posledici česar niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo, ter da je v naravi policije, da vedno preiskuje in to poskuša početi kolikor je le mogoče brez nadzora. Upoštevajoč zgornje ugotovitve o zakonitosti vstopa v hišo in omejitvi gibanja, pa takšne trditve ne pomenijo tiste konkretizacije, ki bi sodišču omogočale sprejetje zaključka, za katerega se zavzema tožnik. Tožnik namreč ne pove niti po katerem delu hiše pa naj bi policisti hodili, koliko od njih, ne pove, da je karkoli v hiši zmanjkalo, bilo premaknjeno ali celo podtaknjeno, in podobno, še manj pa za to ponudi dokaze. Glede na to, da do izvajanja hišne preiskave ni prišlo vse do izdaje druge popravljene odredbe za hišno preiskavo, ki pa v obravnavani zadevi ni problematizirana, so posledično brezpredmetna pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje, kot pravno podlago za opravljeno hišno preiskavo, štelo odredbo za osebno preiskavo.

12.Tožnik prav tako ni uspel izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da policija do pridobitve druge odredbe za hišno preiskavo, tj. s pravilno oznako dejanskega prebivališča osumljenca, ni opravljala hišne preiskave. Edine trditve, ki jih je tožnik v tej smeri ponudil, tako na prvi stopnji kot sedaj v pritožbenem postopku so, da je tožniku in sinu A. A., nato tudi sinu B. B., bilo omejeno gibanje, v posledici česar niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo, ter da je v naravi policije, da vedno preiskuje in to poskuša početi kolikor je le mogoče brez nadzora. Upoštevajoč zgornje ugotovitve o zakonitosti vstopa v hišo in omejitvi gibanja, pa takšne trditve ne pomenijo tiste konkretizacije, ki bi sodišču omogočale sprejetje zaključka, za katerega se zavzema tožnik. Tožnik namreč ne pove niti po katerem delu hiše pa naj bi policisti hodili, koliko od njih, ne pove, da je karkoli v hiši zmanjkalo, bilo premaknjeno ali celo podtaknjeno, in podobno, še manj pa za to ponudi dokaze. Glede na to, da do izvajanja hišne preiskave ni prišlo vse do izdaje druge popravljene odredbe za hišno preiskavo, ki pa v obravnavani zadevi ni problematizirana, so posledično brezpredmetna pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje, kot pravno podlago za opravljeno hišno preiskavo, štelo odredbo za osebno preiskavo.

12.Tožnik prav tako ni uspel izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da policija do pridobitve druge odredbe za hišno preiskavo, tj. s pravilno oznako dejanskega prebivališča osumljenca, ni opravljala hišne preiskave. Edine trditve, ki jih je tožnik v tej smeri ponudil, tako na prvi stopnji kot sedaj v pritožbenem postopku so, da je tožniku in sinu A. A., nato tudi sinu B. B., bilo omejeno gibanje, v posledici česar niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo, ter da je v naravi policije, da vedno preiskuje in to poskuša početi kolikor je le mogoče brez nadzora. Upoštevajoč zgornje ugotovitve o zakonitosti vstopa v hišo in omejitvi gibanja, pa takšne trditve ne pomenijo tiste konkretizacije, ki bi sodišču omogočale sprejetje zaključka, za katerega se zavzema tožnik. Tožnik namreč ne pove niti po katerem delu hiše pa naj bi policisti hodili, koliko od njih, ne pove, da je karkoli v hiši zmanjkalo, bilo premaknjeno ali celo podtaknjeno, in podobno, še manj pa za to ponudi dokaze. Glede na to, da do izvajanja hišne preiskave ni prišlo vse do izdaje druge popravljene odredbe za hišno preiskavo, ki pa v obravnavani zadevi ni problematizirana, so posledično brezpredmetna pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje, kot pravno podlago za opravljeno hišno preiskavo, štelo odredbo za osebno preiskavo.

12.Tožnik prav tako ni uspel izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da policija do pridobitve druge odredbe za hišno preiskavo, tj. s pravilno oznako dejanskega prebivališča osumljenca, ni opravljala hišne preiskave. Edine trditve, ki jih je tožnik v tej smeri ponudil, tako na prvi stopnji kot sedaj v pritožbenem postopku so, da je tožniku in sinu A. A., nato tudi sinu B. B., bilo omejeno gibanje, v posledici česar niso mogli videti kje policisti hodijo in kaj delajo, ter da je v naravi policije, da vedno preiskuje in to poskuša početi kolikor je le mogoče brez nadzora. Upoštevajoč zgornje ugotovitve o zakonitosti vstopa v hišo in omejitvi gibanja, pa takšne trditve ne pomenijo tiste konkretizacije, ki bi sodišču omogočale sprejetje zaključka, za katerega se zavzema tožnik. Tožnik namreč ne pove niti po katerem delu hiše pa naj bi policisti hodili, koliko od njih, ne pove, da je karkoli v hiši zmanjkalo, bilo premaknjeno ali celo podtaknjeno, in podobno, še manj pa za to ponudi dokaze. Glede na to, da do izvajanja hišne preiskave ni prišlo vse do izdaje druge popravljene odredbe za hišno preiskavo, ki pa v obravnavani zadevi ni problematizirana, so posledično brezpredmetna pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje, kot pravno podlago za opravljeno hišno preiskavo, štelo odredbo za osebno preiskavo.

13.Preiskovalno dejanje je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Enotnost dejanja se kaže tudi s tem, da je druga, policijska faza, izvedba predhodno dovoljenega dejanja - sodne faze, ki ne predvideva ponovne kontrole zakonskih pogojev. To pomeni, da policija praviloma ne sme preverjati ali je odredba, ki jo mora izvršiti, zadostuje zakonskim pogojem ali ne. Zavezana je, da jo izvrši tako kot ji sodišče nalaga. Kljub doslednemu spoštovanju vsebine izdane odredbe lahko v izvedbeni fazi pride do nastanka škode in možne odškodninske odgovornosti države. Tožnik je te kršitve v postopku tudi zatrjeval, in sicer je trdil, da so ga policisti psihično trpinčili, žalili, pritiskali nanj naj vpliva na sina, da prizna storitev kaznivih dejanj. A kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode.

13.Preiskovalno dejanje je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Enotnost dejanja se kaže tudi s tem, da je druga, policijska faza, izvedba predhodno dovoljenega dejanja - sodne faze, ki ne predvideva ponovne kontrole zakonskih pogojev. To pomeni, da policija praviloma ne sme preverjati ali je odredba, ki jo mora izvršiti, zadostuje zakonskim pogojem ali ne. Zavezana je, da jo izvrši tako kot ji sodišče nalaga. Kljub doslednemu spoštovanju vsebine izdane odredbe lahko v izvedbeni fazi pride do nastanka škode in možne odškodninske odgovornosti države. Tožnik je te kršitve v postopku tudi zatrjeval, in sicer je trdil, da so ga policisti psihično trpinčili, žalili, pritiskali nanj naj vpliva na sina, da prizna storitev kaznivih dejanj. A kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode.

13.Preiskovalno dejanje je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Enotnost dejanja se kaže tudi s tem, da je druga, policijska faza, izvedba predhodno dovoljenega dejanja - sodne faze, ki ne predvideva ponovne kontrole zakonskih pogojev. To pomeni, da policija praviloma ne sme preverjati ali je odredba, ki jo mora izvršiti, zadostuje zakonskim pogojem ali ne. Zavezana je, da jo izvrši tako kot ji sodišče nalaga. Kljub doslednemu spoštovanju vsebine izdane odredbe lahko v izvedbeni fazi pride do nastanka škode in možne odškodninske odgovornosti države. Tožnik je te kršitve v postopku tudi zatrjeval, in sicer je trdil, da so ga policisti psihično trpinčili, žalili, pritiskali nanj naj vpliva na sina, da prizna storitev kaznivih dejanj. A kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode.

13.Preiskovalno dejanje je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Enotnost dejanja se kaže tudi s tem, da je druga, policijska faza, izvedba predhodno dovoljenega dejanja - sodne faze, ki ne predvideva ponovne kontrole zakonskih pogojev. To pomeni, da policija praviloma ne sme preverjati ali je odredba, ki jo mora izvršiti, zadostuje zakonskim pogojem ali ne. Zavezana je, da jo izvrši tako kot ji sodišče nalaga. Kljub doslednemu spoštovanju vsebine izdane odredbe lahko v izvedbeni fazi pride do nastanka škode in možne odškodninske odgovornosti države. Tožnik je te kršitve v postopku tudi zatrjeval, in sicer je trdil, da so ga policisti psihično trpinčili, žalili, pritiskali nanj naj vpliva na sina, da prizna storitev kaznivih dejanj. A kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode.

13.Preiskovalno dejanje je, z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti, sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast), skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Enotnost dejanja se kaže tudi s tem, da je druga, policijska faza, izvedba predhodno dovoljenega dejanja - sodne faze, ki ne predvideva ponovne kontrole zakonskih pogojev. To pomeni, da policija praviloma ne sme preverjati ali je odredba, ki jo mora izvršiti, zadostuje zakonskim pogojem ali ne. Zavezana je, da jo izvrši tako kot ji sodišče nalaga. Kljub doslednemu spoštovanju vsebine izdane odredbe lahko v izvedbeni fazi pride do nastanka škode in možne odškodninske odgovornosti države. Tožnik je te kršitve v postopku tudi zatrjeval, in sicer je trdil, da so ga policisti psihično trpinčili, žalili, pritiskali nanj naj vpliva na sina, da prizna storitev kaznivih dejanj. A kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode.

14.A Vrhovno sodišče opozarja v sklepu, s katerim je reviziji ugodilo, da to še ne pomeni, da je s tem odškodninska odgovornost države že izključena. Ker je tožnik toženki med drugim očital tudi, da odredba preiskovalnega sodnika ni bila ustrezno obrazložena, je moralo sodišče druge stopnje v drugem pritožbenem preizkusu odgovoriti tudi na te pritožbene navedbe. Moralo je presojati trditve tožnika o kvalificirani protipravnosti izdanih odredb o preiskovalnih dejanjih.

14.A Vrhovno sodišče opozarja v sklepu, s katerim je reviziji ugodilo, da to še ne pomeni, da je s tem odškodninska odgovornost države že izključena. Ker je tožnik toženki med drugim očital tudi, da odredba preiskovalnega sodnika ni bila ustrezno obrazložena, je moralo sodišče druge stopnje v drugem pritožbenem preizkusu odgovoriti tudi na te pritožbene navedbe. Moralo je presojati trditve tožnika o kvalificirani protipravnosti izdanih odredb o preiskovalnih dejanjih.

14.A Vrhovno sodišče opozarja v sklepu, s katerim je reviziji ugodilo, da to še ne pomeni, da je s tem odškodninska odgovornost države že izključena. Ker je tožnik toženki med drugim očital tudi, da odredba preiskovalnega sodnika ni bila ustrezno obrazložena, je moralo sodišče druge stopnje v drugem pritožbenem preizkusu odgovoriti tudi na te pritožbene navedbe. Moralo je presojati trditve tožnika o kvalificirani protipravnosti izdanih odredb o preiskovalnih dejanjih.

14.A Vrhovno sodišče opozarja v sklepu, s katerim je reviziji ugodilo, da to še ne pomeni, da je s tem odškodninska odgovornost države že izključena. Ker je tožnik toženki med drugim očital tudi, da odredba preiskovalnega sodnika ni bila ustrezno obrazložena, je moralo sodišče druge stopnje v drugem pritožbenem preizkusu odgovoriti tudi na te pritožbene navedbe. Moralo je presojati trditve tožnika o kvalificirani protipravnosti izdanih odredb o preiskovalnih dejanjih.

14.A Vrhovno sodišče opozarja v sklepu, s katerim je reviziji ugodilo, da to še ne pomeni, da je s tem odškodninska odgovornost države že izključena. Ker je tožnik toženki med drugim očital tudi, da odredba preiskovalnega sodnika ni bila ustrezno obrazložena, je moralo sodišče druge stopnje v drugem pritožbenem preizkusu odgovoriti tudi na te pritožbene navedbe.

15.V okviru pravočasno podanih trditev ter ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti, so predmet obravnave tožnikovi očitki, da nobena od sodnih odredb ni zadostno obrazložena, ker se obe glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, zgolj pavšalno sklicujeta na ugotovitve policistov, nobena pa ne vsebuje konkretnih razlogov, na podlagi česa je sodnik zgradil svojo presojo. Sklicuje se na odločbo Up- 1006/13 in sodbo ESČP v zadevi Dragojevič proti Hrvaški)

15.V okviru pravočasno podanih trditev ter ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti, so predmet obravnave tožnikovi očitki, da nobena od sodnih odredb ni zadostno obrazložena, ker se obe glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, zgolj pavšalno sklicujeta na ugotovitve policistov, nobena pa ne vsebuje konkretnih razlogov, na podlagi česa je sodnik zgradil svojo presojo. Sklicuje se na odločbo Up- 1006/13 in sodbo ESČP v zadevi Dragojevič proti Hrvaški)

15.V okviru pravočasno podanih trditev ter ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti, so predmet obravnave tožnikovi očitki, da nobena od sodnih odredb ni zadostno obrazložena, ker se obe glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, zgolj pavšalno sklicujeta na ugotovitve policistov, nobena pa ne vsebuje konkretnih razlogov, na podlagi česa je sodnik zgradil svojo presojo. Sklicuje se na odločbo Up- 1006/13 in sodbo ESČP v zadevi Dragojevič proti Hrvaški)

15.V okviru pravočasno podanih trditev ter ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti, so predmet obravnave tožnikovi očitki, da nobena od sodnih odredb ni zadostno obrazložena, ker se obe glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, zgolj pavšalno sklicujeta na ugotovitve policistov, nobena pa ne vsebuje konkretnih razlogov, na podlagi česa je sodnik zgradil svojo presojo. Sklicuje se na odločbo Up- 1006/13 in sodbo ESČP v zadevi Dragojevič proti Hrvaški)

15.V okviru pravočasno podanih trditev ter ob upoštevanju časovnih mej pravnomočnosti, so predmet obravnave tožnikovi očitki, da nobena od sodnih odredb ni zadostno obrazložena, ker se obe glede obstoja utemeljenih razlogov za sum, zgolj pavšalno sklicujeta na ugotovitve policistov, nobena pa ne vsebuje konkretnih razlogov, na podlagi česa je sodnik zgradil svojo presojo. Sklicuje se na odločbo Up- 1006/13 in sodbo ESČP v zadevi Dragojevič proti Hrvaški)