Jedro

Dejansko stanje kazenske zadeve, v kateri tožnik prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni tako zapleteno, da se tožnik v postopku ne bi mogel zagovarjati sam.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 20. 3. 2013 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku II K 49973/2011, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Mariboru. Sklicuje se na določbe 11. in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči morajo biti vsi pogoji (finančni in objektivni pogoj) izpolnjeni kumulativno. Nato navaja, da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti (3. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP), posledica domneve nedolžnosti pa je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv ter da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso z gotovostjo izključena. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna (obramba z zagovornikom ni obvezna v vseh kazenskih postopkih). Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na pojem katere se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice po 17. členu, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe, po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Glede na opis in težo očitanega dejanja (predpisana kazen zapora do treh let) po mnenju organa v konkretnem primeru ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja (tako tudi sodbe Upravnega sodišča IV U 65/2011, IV U 263/2010, IV U 258/2010, IV U 233/2010). V navedenem postopku, v zvezi s katerim se tožnik zavzema za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vložilo obtožni predlog zoper tožnika, zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ), ker je z namenom, da bi si protipravno pridobil premoženjsko korist, A.A. z lažnim prikazovanjem spravil v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil, ko je A.A. lažno zatrjeval, da je odvetnik in da B.B. prodaja garažo na naslovu … ter da ga bo v predmetnem poslu zastopal kot pooblaščenec in mu zato 1. 7. 2007 v Mariboru dal v podpisat odvetniško pooblastilo za zastopanje pri nakupu predmetne garaže, na katerem je bil odtisnjen lažni žig odvetnika D.D. in ga na ta način zapeljal, da mu je A.A. istega dne na neugotovljeni lokaciji v Mariboru izročil aro za nakup garaže v višini 3.500,00 EUR in mu 3. 7. 2007 dal v podpis kupoprodajno pogodbo za nakup garaže, za katero je navedel, da mu jo bo vrnil, ko bo pogodbo overil pri notarju, česar pa ni storil, nato pa pregovoril A.A., da mu je neugotovljenega dne v novembru 2009 v gostinskem lokalu na naslovu … v Mariboru izročil še preostanek kupnine v višini 3.000,00 EUR, pri čemer D.D. ni imel namena, pa tudi ni posredoval pri nakupu garaže, saj ni odvetnik ter je vedel, da B.B. garaže ne prodaja, saj oseba s tem imenom ne obstaja. Vse navedeno pa je storil zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 6.500,00 EUR, saj je prejeto kupnino zadržal zase in vse to storil na škodo A.A. Glede na navedeno organ ugotavlja, da bi bilo v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, da se tožniku dodeli brezplačen zagovornik, saj tožniku že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti, načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek, saj tožnik očitno razume pravni pouk sodišča, se zaveda svojih pravic in dolžnosti in je sposoben podati zagovor. Organ izpostavlja, da se je tožnik oškodovancu predstavljal kot odvetnik, mu v podpis predložil odvetniško pooblastilo, na katerem je bil žig z nazivom odvetnik D., čeprav tožnik nikoli ni bil vpisan v imenik odvetnikov in ne gre spregledati, da je bil tožnik tudi že večkrat obsojen zaradi storitve istovrstnih kaznivih dejanj. Glede na to, da so dejstva in dokazi jasni (predložena dokumentacija s strani oškodovanca - pooblastilo, korespondenca med oškodovancem in tožnikom), da ne gre za zapleten kazenski postopek, sodišče pa bo, kot že navedeno, po uradni dolžnosti ugotavljalo odločilna dejstva, tudi tista, ki so obdolžencu v korist in ki jih tožnik zaradi svoje nevednosti sam ne uveljavlja, organ ne dvomi, da je do opisanega dogodka dejansko prišlo, zaradi česar po oceni organa tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v predmetni zadevi oziroma je le-ta nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari, zaradi česar je tožnikova prošnja v skladu z določbo 24. člena ZBPP posledično neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

Tožnik vlaga tožbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da izpolnjuje finančno merilo za BPP. V izpodbijani odločbi ni bila upoštevana določba 3. člena ZKP, saj obrazložitev izpodbijane odločbe povzema obtožbo, da je očitano dejanje storil, čeprav je to zadeva postopka na glavni obravnavi, ki vsebuje tudi dokazovanje. Glede na takšen pristop tožene stranke še pred glavno obravnavo, da se mu kot obdolženemu ni treba braniti, da se upošteva domneva nedolžnosti, da mora tožilec dokazovati, je obramba s pomočjo zagovornika, ki jamči za enakost orožja, nujna in v interesu pravičnosti. Odločba kot dejstvo in pred dokazovanjem tožilstva na glavni obravnavi navaja kot trditev, da se je oškodovancu predstavljal kot odvetnik. Ob takšni trditvi, ki jo že odločba navaja kot dokazano, je zgolj teorija določba v 3. členu ZKP, da se mu ni potrebno braniti. Glede na dejansko stanje, se mu je zaradi enakosti orožja, potrebno branit s strokovno pomočjo zagovornika. Obstajajo namreč zakoniti znaki, da je A.A., imenovan oškodovanec, zoper njega podal krivo ovadbo. Z A.A. se poznata že od leta 1971. Njegova navedba lažnega prikazovanja in predstavljanja za odvetnika po tako dolgoletnem poznanstvu, je laž oziroma trditev, ki ne prenese resne pravne presoje, zato mu je obramba s strokovno pomočjo zagovornika nujna. Tudi navedba, da mu je A.A. kot svojemu pooblaščencu dal podpisat odvetniško pooblastilo za zastopanje, po 36 let dolgem osebnem poznanstvu, vzbuja dvom in vse elemente krive ovadbe, ter to tudi utemeljuje. Tožilstvo je za obtožbo uporabilo trditve, ki vzbujajo dvom, da nekdo, A.A., kot izobražena oseba po 28 mesecih še ni kupil garaže. Izpodbijana odločba navaja tudi, da sodišče ne dvomi, da je do opisanega dogodka prišlo, zaradi česar po oceni sodišča tožnik tudi nima verjetnega izgleda za uspeh v predmetni zadevi, vendar to pomeni popolno kršitev nepristranskosti. Obstajata dve zgodbi in sodišče naj oceni, katera je bolj verjetna. Obstajajo namreč tudi pisni dokazi, ki neizpodbitno vodijo do obtožbe zoper A.A. zaradi krive ovadbe. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik dne 20. 3. 2013 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi II K 49973/2011 na Okrajnem sodišču v Mariboru. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnih pogojev po določbah 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Po navedeni zakonski določbi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali je zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, tako da ni razumno začeti postopka oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in glede na podatke v spisu je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede na težo kaznivega dejanja, glede na okoliščine in dejstva konkretne kazenske zadeve in glede na navedena splošna načela kazenskega postopka ugotovila, da tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. To je v izpodbijanem aktu tudi obsežno in natančno utemeljila. Sodišče sprejema utemeljitev tožene stranke, da v konkretnem primeru ne gre za tako zapleteno dejansko stanje, da se tožnik ne bi mogel zagovarjati sam. Prav tako sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, da že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti, načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati tožbena navedba, da je tožniku obramba z zagovornikom potrebna zaradi enakosti orožja, saj sodišče pritrjuje toženi stranki, da je sodišče v okviru obtožbe po uradni dolžnosti dolžno ugotavljati vsa dejstva, tudi tista, ki so obdolžencu v korist in ki jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Prav tako na drugačno odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da tožnik izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je namreč njegovo prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja vsebinskih pogojev po 24. členu ZBPP. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je bila odločitev tožene stranke, da tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrne, pravilna.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.