Jedro

Tožnik je upravičen do povrnitve dela stroškov postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena (ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku), saj so bili ti stroški nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik tudi ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo: - da se stečajna upraviteljica A.A. poziva na prevzem postopka na strani tožene stranke (I. točka izreka); - da se prekinjeni postopek nadaljuje (II. točka izreka); - zavrglo tožbo tožeče stranke v delu: a.) za zahtevek iz naslova odpravnine za del glavnice v bruto znesku 9.084,91 EUR; b.) za zahtevek iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka za del glavnice v bruto znesku 909,40 EUR; c.) za zahtevek iz naslova regresa za letni dopust 2012 za glavnico v bruto znesku 763,06 EUR; č.) za zahtevek iz naslova plač za mesec december 2012 za glavnico v bruto znesku 636,93 EUR (III. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v preostalem delu: a.) za zahtevek iz naslova odpravnine za preostali del glavnice v bruto znesku 1.818,89 EUR ter zakonske zamudne obresti od celotnega vtoževanega zneska odpravnine od 19. 1. 2012 dalje do plačila; b.) za zahtevek iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka za preostali del glavnice v bruto znesku 1.697,56 EUR ter za zakonske zamudne obresti od celotnega vtoževanega zneska odškodnine od 19. 1. 2012 dalje do plačila; c.) za zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega regresa za letni dopust 2012 od 2. 11. 2012 dalje do plačila; č.) za zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od vtoževane plače za mesec december 2012 od 19. 1. 2012 dalje do plačila; d.) za zahtevek iz naslova obračuna in plačila davkov in prispevkov od plač za mesece od vključno julija 2012 do 21. 12. 2012 (IV. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 342,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka navedeno sodno odločbo izpodbija v zadnji, to je v V. točki izreka, s katero je sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 342,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo v V. točki izreka, to je odločitev o stroških postopka, spremeni tako, da tožeči stranki naloži povračilo stroškov toženi stranki v znesku 606,46 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov, saj je tožeča stranka s tožbo uspela v delu, v katerem je bila tožba zavržena. To svojo odločitev utemeljuje s tem, da je bila tožba potrebna, ker je tožena stranka priznala ta del terjatev tožeče stranke šele v stečajnem postopku. Opisana utemeljitev bi vzdržala zgolj v primeru, če bi bili izpolnjeni naslednji predpostavki: - Tožeča stranka bi morala v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev skladno z določili 301. člena ZFPPIPP predlagati nadaljevanje obravnavanega pravdnega postopka še za stroške postopka. Ker tožeča stranka tega ni storila, velja zakonska domneva, da je njena terjatev prenehala in sicer tudi v delu, ki se nanaša na pravdne stroške.

- Tožeča stranka bi morala vtoževane pravdne stroške prijaviti kot svojo terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se vodi pod opr. št. St 2681/2012. Stečajni postopek zoper toženo stranko se je začel po začetku tega pravdnega postopka, torej so bili pravdni stroški, ki jih je sodišče priznalo tožeči stranki, to je nagrada za postopek in materialni stroški povečani za DDV, znani že v času prijave tožnikovih terjatev v stečajnem postopku. Določilo 60. člena ZFPPIPP namreč šteje kot odločilnega za obveznost prijave terjatve že trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele trenutka nastanka terjatve za njihovo plačilo. Ker tožeča stranka v stečajnem postopku ni prijavila sicer vtoževanih pravdnih stroškov, je njena terjatev za plačilo stroškov prenehala in bi moralo sodišče zahtevo za povrnitev stroškov zavrniti (tako tudi VSK, sklep opr. št. Cpg 111/2014). Tožeča stranka ni upravičena do povračila nikakršnih pravdnih stroškov, tožena stranka pa je upravičena do povračila vseh priglašenih priznanih pravdnih stroškov tega postopka.

Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, saj so bili zahtevki tožeče stranke v pretežni meri pripoznani s strani stečajne upraviteljice. Tožba je bila vložena iz utemeljenih razlogov, odločitev sodišča pa temelji na uspehu strank, tako kot to določa ZPP. Tudi glede na ZFPPIPP bi bila lahko pritožba le delno utemeljena. Tožeča stranka morda ne bi bila upravičena do stroškov, ker jih v prijavi terjatev ni priglasila, kar pa še ne pomeni, da bi bila do stroškov upravičena tožena stranka, saj je 78,21 % vtoževanega pripoznala. Dejstvo, da tožeča stranka ni predlagala nadaljevanja postopka po tožbi, zadeve ne spremeni, saj se je tožeča stranka zadovoljila s pripoznanim. Položaj je enak ali podoben položaju, ki nastane, ko tožeča stranka tožbo umakne takoj za tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe, podrejeno pa, da pritožbi delno ugodi in odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločitev o stroških postopka pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka, utemeljilo z dejstvom, da je tožnik v tem sporu glede na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov glede dela tožbenega zahtevka, v katerem je bila tožba zavržena, ker je bila v tem delu tožba potrebna, saj je toženec priznal navedeni del terjatev tožnika šele v stečajnem postopku, v preostalem delu, v katerem je bil zahtevek tožnika zavrnjen, pa je tožnik v sporu propadel. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da je tožnik uspel z 78,21 %, toženec pa z 21,79 % in mu prisodilo stroške v navedenem razmerju, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve dela stroškov tega postopka, ki se nanašajo na del tožbe, ki je bila zavržena (ker je bila prijavljena terjatev priznana v stečajnem postopku), saj so bili ti stroški nujni in potrebni, zapadli pa so šele ob odločitvi sodišča, zato jih tožnik ni bil dolžan prijaviti v stečajnem postopku. Stališče prvostopenjskega sodišča je pravilno, nasprotno stališče pritožbe pa ne. V obravnavanem primeru je stečajna upraviteljica priznala prijavljeno terjatev, zato se šteje, da je tožena stranka zahtevek izpolnila (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnik s svojim zahtevkom v tem delu uspel, pri čemer ni bistveno, da ni bilo predlagano nadaljevanje postopka v roku, ki je določen v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami, ZFPPIPP). Zato je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, odmerjene ob upoštevanju uspeha obeh strank v tem individualnem delovnem sporu.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik v okviru tega individualnega delovnega spora ni upravičen do povračila stroškov postopka zato, ker svoje terjatve iz naslova pravdnih stroškov ni prijavil v stečajnem postopku. Terjatev do nasprotne stranke v zvezi s povrnitvijo stroškov nastane šele z odločitvijo sodišča, ne pa takrat, ko stroški dejansko nastanejo, kar izhaja (zlasti) iz 4. odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določno zahtevo stranke brez obravnavanja. Terjatev za povrnitev stroškov postopka je torej v obravnavani zadevi nastala šele z izpodbijanim sklepom. Iz tega razloga za terjatve iz naslova pravdnih stroškov v individualnih delovnih sporih, ki so bili začeti zoper delodajalca, preden je bil nad njim uveden stečajni postopek, pa o njih še ni bilo odločeno s sodno odločbo, ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, saj ne gre za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečaja. Zato se nanje ne nanaša določba 3. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik poravnava stroške, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku stečajnega postopka, iz stroškov stečajnega postopka (354. člen, 6. točka 355. člena ZFPPIPP).

V podobnem primeru, kot je obravnavani, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že odločeno. V odločbi VDSS, opr. št. Pdp 1228/2012 z dne 18. 1. 2013, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da zakon (3. točka 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP) k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V situaciji, ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom, pa ne pride v poštev uporaba pravila iz 3. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP. Enako je bilo odločeno tudi v zadevi opr. št. Pdp 758/2014 in v nekaterih drugih podobnih primerih. Podobna stališča pa so bila zavzeta tudi v sodni praksi rednih sodišč in so razvidna iz večine objavljenih odločb rednih sodišč (npr. odločbe VSL – II Cp 3571/2012, VSL - I Cpg 999/2012, I Cpg 1502/2010, I Cpg 52/2012, I Cpg 776/2012, drugače pa I Cpg 1485/2012 – baza Ius Info).

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP). Prav tako pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.