Jedro

Pri postopku za odvzem strokovnega naslova ne gre za obnovo postopka, ampak gre za povsem samostojen in od podelitve strokovnega naslova neodvisen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve strokovnega naslova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, v ponovnem odločanju po sodbi Upravnega sodišča št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014 tožniku odvzela strokovni naslov diplomirani varnostni inženir, ki ga je pridobil z zagovorom diplomskega dela z naslovom „A.“ pod mentorstvom prof. dr. B.B. 2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je dekan Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani obvestil toženo stranko, da so na Zdravstveni fakulteti v diplomskem delu tožnika ugotovili popolno ujemanje teksta in grafičnih predstavitev od 1. do 53. strani z diplomskim delom „C.“ avtorice Č.Č. Primerjava obeh del kaže na identičnost 8. poglavja v diplomskem delu tožnika z 9. poglavjem v diplomskem delu Č.Č. Dekan tožene stranke je na podlagi navedene ugotovitve predlagal senatu tožene stranke, da sprejme sklep o izvedbi postopka o odvzemu strokovnega naslova. Senat je sprejel sklep o uvedbi postopka in imenoval pooblaščeno osebo za vodenje postopka ter člane strokovne komisije za pripravo ločenih pisnih poročil o utemeljenosti mnenja, da je tožnik v delu svoje diplomske naloge v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja prikazal diplomsko delo Č.Č. kot svoje delo.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno povzema vsebino posameznih strokovnih ločenih pisnih poročil. Dalje navaja, da je pooblaščena oseba posredovala tožniku poročilo o izvedbi postopka o odvzemu njegovega strokovnega naslova in ga pozvala, naj se v roku 30 dni od prejema poziva pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe o odvzemu strokovnega naslova. Četudi je tožnik posredoval pisno izjavo pooblaščeni osebi šele 14. 12. 2012, kar je 6 dni po preteku 30-dnevnega roka, določenega v skladu s 178.c členom Statuta Univerze v Ljubljani, jo je pooblaščena oseba upoštevala pri pripravi poročila o izvedbi postopka v skladu s stališčem Upravnega sodišča, izraženim v sodbi št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014, vendar je senat tožene stranke pri sprejemu izpodbijane odločbe presodil, da tožnikove navedbe o tem, da naj bi imela njegova naloga popolnoma izvirne rešitve, ki naj se ne bi niti malo ujemale z rešitvami naloge Č.Č., ne držijo. Ob tem je upošteval strokovna poročila in tudi lastne navedbe samega tožnika v pisni izjavi z dne 14. 12. 2012, v kateri je tožnik izrecno priznal, da je del njegove diplomske naloge prepisan iz diplomske naloge Č.Č., ki sicer ni navedena med viri tožnikove naloge.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je pridobitev strokovnega naslova potekala po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), češ da je pridobitev strokovnega naslova kot upravni akt. Tožnik meni, da ves postopek odvzema strokovnega naslova kaže na to, da gre za obnovo postopka, ki naj bi v konkretnem primeru že zastarala ob upoštevanju 263. člena ZUP, ki ga v tožbi tudi citira. Po stališču tožnika je bilo tako napačno uporabljeno pravo, kar po mnenju tožnika pomeni, da so podani razlogi za odpravo izpodbijane odločbe. Še posebej tudi zato, ker se je tožena stranka oprla na določila Statuta Univerze v Ljubljani, ki so začele veljati 26. maja 2012, s katerimi je šele omogočen odvzem strokovnega naslova pod pogoji, navedenimi v 176. členu Statuta, kar mnenju tožnika pomeni, da navedene določbe Statuta veljajo samo za bodoče življenjske primere in jih je nedopustno retroaktivno uporabiti z veljavnostjo za nazaj, češ da je to v nasprotju s 155. členom Ustave in pomeni kršitev načela enakopravnosti. Sodišču tožnik predlaga, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede predlagani dokaz po zaslišanju obeh strank, in v celoti odpravi izpodbijano odločbo, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka v roku 15 dni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in poudarja, da tožnik nedopustno širi ugovorne razloge, ki bi jih lahko uveljavljal v upravnem postopku v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1, četudi se s tožnikom izrecno sicer strinja v delu, v katerem pravilno povzema stališča sodbe št. I U 1974/2011 z dne 19. 12. 2012, da organi visokošolskih zavodov odločajo po pravilih upravnega postopka. Kot napačen pa tožena stranka označuje nadaljnji tožnikov sklep, da naj bi bilo mogoče izvesti odvzem strokovnega naziva zgolj na podlagi obnove upravnega postopka, češ da gre v konkretni zadevi za nov upravni postopek, ki nikakor ne predstavlja izrednega pravnega sredstva. Tožena stranka prereka tudi zatrjevano kršitev načela prepovedi retroaktivnosti Statuta, kot jo uveljavlja tožnik, po mnenju tožene stranke neutemeljeno, ter izrecno poudarja stališče pravne doktrine, da so bile kršitve prepisovanja diplomskih nalog že prej prepovedane, zato ne morejo uživati pravnega varstva, tako da s prenovo Statuta ni prišlo do retroaktivne uporabe. Kot nepravilno označuje tudi sklicevanje tožnika na načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS, češ da to načelo ne varuje interesov kršiteljev predpisov, temveč je namenjeno in velja le za tiste, ki v pravnem prometu spoštujejo vse veljavne predpise. V tej zvezi izpostavlja, da je enako stališče že zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 211/2010 z dne 26. 7. 2012. Tožena stranka poudarja, da je v ponovljenem postopku sledila stališčem Upravnega sodišča v sodbi št. I U 384/2013, s katero je Upravno sodišče že zavrnilo navedbe tožnika, ki pa jih sedaj tožnik spet ponavlja v svoji tožbi, zato sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik, ki mu je sodišče v izjasnitev posredovalo odgovor na tožbo, v danem roku, niti pozneje, vse do odločitve sodišča svojega odgovora na navedbe tožene stranke ni vložil. K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka diplomantu D.D. v skladu s 3. alinejo 176. člena Statuta Univerze v Ljubljani odvzela strokovni naslov diplomirani varnostni inženir v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014, zoper katero je tožnik sicer vložil revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, vendar ju je Vrhovno sodišče s sklepom št. X Ips 236/2014 z dne 18. 6. 2014 zavrglo kot nedovoljeno po ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje tedaj izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, kar pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika ni dokončno odločeno.

9. Sodišče je v obravnavani sporni zadevi predhodno že v citirani sodbi št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014 zavzelo stališče, da so neutemeljene tožnikove navedbe o tem, da naj bi bilo potrebno pri začetku postopka za odvzem strokovnega naslova upoštevati določila ZUP o obnovi postopka (260. in 263. člen ZUP), kjer so določeni roki, v katerih je možno začeti postopek obnove. Pri postopku za odvzem strokovnega naslova namreč ne gre za obnovo postopka, ampak gre za povsem samostojen in od podelitve strokovnega naslova neodvisen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve strokovnega naslova. Iz navedenega razloga v tem primeru ni ustrezna analogna uporaba določil ZUP o obnovi postopka. Enako stališče je Upravno sodišče zavzelo tudi v sodbi št. I U 26/2012 z dne 20. 2. 2013. 10. Prav tako je sodišče že v sodbi št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014 tožniku odgovorilo, da se ne strinja z njegovim stališčem, da bi šlo v obravnavani sporni zadevi za retroaktivno uporabo Statuta Univerze v Ljubljani, konkretno novele Statuta Univerze v Ljubljani, objavljene v Uradnem listu RS, št. 38/2012 z dne 25. 5. 2012, ki v poglavju G ureja odvzem strokovnega ali znanstvenega naslova. Že tedaj je Upravno sodišče zavzelo stališče, da v 3. členu novele Statuta končna določba zapoveduje, da ta sprememba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu, to je 26. 5. 2012, medtem ko iz spremenjenih določil členov od 176 do 180 ne izhaja, da bi postopek odvzema strokovnega oziroma znanstvenega naslova veljal samo za tiste naslove, ki so bili pridobljeni po začetku veljavnosti te spremembe Statuta. Kot razlog za odvzem strokovnega naslova je v 176. členu določeno, da zaključno delo, ki je predpisano po študijskem programu, v pomembnem delu ni rezultat diplomantovega lastnega dela, njegove ustvarjalnosti in dosežkov (4. alineja 146. člena). V kolikor diplomsko delo ni bilo izvirno, gre za trajajoče stanje, ki traja od oddaje diplome dalje ves čas, zato ni mogoče govoriti o retroaktivni veljavi Statuta. Podobno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 328/2012 z dne 11. 9. 2013, v kateri je sicer šlo za odvzem magistrskega naslova, vendar je revident pridobil naslov magister znanosti v času veljavnosti Statuta (pred sprejemom novele Statuta), ki določb o odvzemu magistrskega naslova ni imel, Vrhovno sodišče pa je tedaj zavzelo stališče, da ne gre za nezakonit poseg v pridobljene pravice za nazaj, ampak za tako imenovano nepravo retroaktivnost, pri kateri ne gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, vendar z učinkom za naprej.

11. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku ravnala v skladu z napotki sodišča v citirani sodbi št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014, v kateri je sodišče izrazilo stališče, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ker tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se pred izdajo tedaj izpodbijane odločbe izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ker tožena stranka v tedaj izpodbijani odločbi ni upoštevala pisne izjave tožnika (z dne 14. 12. 2012), ki jo je tožnik podal šest dni po preteku 30-dnevnega roka iz 178.c člena Statuta, saj je zmotno štela, da gre za prekluzivni rok, vendar je navedeno procesno kršitev v ponovljenem postopku odpravila v skladu z določili 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče zato lahko v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in na tem mestu ne ponavlja razlogov, ki jih je v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pravilno in celovito obrazloženo navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, saj se z njenimi razlogi strinja, ker so pravilni in na zakonu utemeljeni. Sodišče iz navedenih razlogov zavrača vse tožbene tožbene ugovore, ki jih je tožnik neuspešno uveljavljal že, ko je sodišče prvič odločalo v tej sporni zadevi o tožnikovi tožbi z dne 7. 3. 2014 s citirano sodbo št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014, s katero je sicer odpravilo predhodno izdano odločbo tožene stranke, vendar iz drugih razlogov, kot jih je uveljavljal tožnik, kakor je razvidno iz 10. točke obrazložitve citirane sodbe.

12. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba po povedanem pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno ob ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker gre za spor med istima strankama, pa gre za podobno dejansko in pravno podlago odločitve ter je o tem vprašanju sodišče že pravnomočno odločilo s sodbo št. I U 384/2013 z dne 10. 4. 2014. K točki 2:

13. Kadar sodišče tožbo zavrne, kot je storilo v konkretnem primeru, kakor izhaja iz izreka te sodbe pod točko 1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).