Jedro

Iz številnih listin v upravnem spisu izhaja drugačno dejansko stanje glede stalnega prebivališča tožnika, tožena stranka pa ni navedla, zakaj se vročitev ni opravila na naslovu prebivališča v B., zato gre za bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Ministrstva za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, številka: DT-499-13-199/2009 z dne 30. 6. 2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo navedeno v izreku sodbe, je odločeno pod točko 1 izreka, da se pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, številka DT 422403445/06-12-04045-05 z dne 22. 6. 2006, zavrže. Pod točko 2 izreka pa je odločeno, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je iz spisnih listin razvidno, da je bil pritožniku (tožniku v tem postopku) odločba, številka DT 422403445/06-12-04045-05 z dne 22. 6. 2006 za odmerno leto 2006 poslana na naslov ... v A.. Iz pisemske ovojnice izhaja, da je poštni uslužbenec označil „nije tražio – non reclame“. Odločbi je priložena povratnica, ki pa s strani pritožnika ali tretje osebe ni bila podpisana. Poštna pošiljka je vrnjena v Slovenijo dne 28. 7. 2006, kot je to razvidno iz poštne pošiljke. Davčni urad je podal pojasnilo z dne 31. 7. 2006, iz katerega je razvidno, da je odredil, da se nadaljnje vročitve v postopku za zavezanca opravijo tako, da se dokumenti objavijo na oglasni deski organa. Organ prve stopnje je pojasnil, da se iz razloga davčne tajnosti dokument nahaja v odmernem spisu zavezanca in se šteje, da je s tem obvestilom odločba objavljena na oglasni deski od dne 31. 7. 2006 dalje. Vročitev velja za opravljeno po izteku 15. dni od dneva, ko je bil dokument objavljen na oglasni deski organa, ki vodi postopek. Pritožnik se je po pooblaščencu pritožil dne 9. 5. 2007, kot je razvidno iz pisemske ovojnice. Po 240. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Navaja v nadaljevanju 100. člen ZUP, ki določa, da se ne šteje v rok dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Organ prve stopnje je vročal odmerno odločbo po pošti, zato je dne 31. 7. 2006 skladno z drugim odstavkom 96. člena ZUP šteti, da je bila vročitev opravljena dne 15. 8. 2006. Pritožbeni rok je tako začel teči naslednjega dne, to je 16. 8. 2006 in se je iztekel dne 31. 8. 2006. Pritožba, kot je razvidno iz poštne štampiljke, pa je bila poslana dne 9. 5. 2007, kar je že po izteku roka. Tako je bila vročitev odločbe opravljena pravilno po 96. členu ZUP in je zato pritožba vložena prepozno, zato jo je organ zavrgel. Naslov pritožnika je bil povzet glede na podatke iz zemljiške knjige z dne 8. 11. 2006: ... v A.. Morebitne spremembe naslova pa pritožnik ni sporočil glede na zemljiškoknjižni izpisek.

Tožnik v tožbi z dne 5. 8. 2009 in v njeni dopolnitvi z dne 8. 4. 2001 uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da mu odločba ni bila vročena, čeprav naj bi bila pravnomočna že dne 14. 8. 2006, prejel je ni niti skupaj s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah dne 9. 5. 2007. Zato je istega dne zoper navedeno odločbo in zoper odločbo istega organa, številka 4252-03372/05-1-04122-04 z dne 28. 4. 2005, ki jo je prejel istega dne, in ki naj bi bila ravno tako že pravnomočna in sicer z dnem 16. 6. 2005, vložil pritožbo. Odločbe ni nikoli prejel, ker jo je očitno tožena stranka vročala na naslov, kjer tožeča stranka ne prebiva. Tako mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Nedvomno je ni mogel prejeti tožnik, ki prebiva v B., na kar je prvostopenjski organ obvestil že v letu 2003, ki je za to dobro vedel že vse od tega leta, da se tožnikovo prebivališče nahaja na naslovu ..., očitno pa je bila vročena odločba na naslovu v A., kjer pa že dolgo ne živi. V letu 2003 je tožnik s pritožbami zoper vse predhodne odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki so mu bile vročene na ta naslov, na katerem že tedaj ni prebival, uspel in so bile vse te odločbe v pritožbenem postopku tudi odpravljene. K temu pa je organ prve stopnje, očitno namerno in zgolj po pomoti, kljub poznavanju pravega naslova v B. tudi za leto 2005, enako kot za leto 2006, vročal odločbe na naslov v A. Tožnik je pri organu, ki je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo, že v letu 2003 vložil več pravnih sredstev in izpodbijal izdane odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki mu ravno tako niso bile vročene. Vloženim pravnim sredstvom je priložil tudi pooblastila. Tako na samih vloženih pravnih sredstvih, kakor tudi pooblastilih, pa je bilo natančno navedeno, da tožnik prebiva na naslovu ... Na zahtevo istega organa, izraženo v sklepu številka 424-01/2003-54-9001/SZ z dne 21. 8. 2003, je tožnik eno izmed predloženih pooblastil moral tudi overiti pri notarju C.C., in ga je dne 18. 9. 2003 dostavil prvostopenjskemu organu, ki je prejem tega pooblastila na podlagi prošnje tožnika z dne 23. 9. 2003 potrdil dne 23. 9. 2003. Že iz sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, Izpostave Šmarje pri Jelšah, številka 424-01/2003-54-9001/SZ z dne 21. 8. 2003 je razvidno, da je prvostopenjski organ seznanjen z naslovom prebivališča tožnika, saj že v uvodu sam organ navaja, da tožnik (zavezanec) sedaj (in že tedaj), stanuje na naslovu ..., B. Za pravi naslov tožnika pa je v istem letu vedel tudi organ druge stopnje, ki je v tem letu odločal o številnih tožnikovih pravnih sredstvih, vloženih zoper odločbe upravnega organa prve stopnje v zvezi z odločbami o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. To izhaja že iz odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, številka 424-21/03 z dne 7. 8. 2003. Na naslov ..., B. pa so vsa pisanja tožniku pošiljali tudi njegovi pooblaščenci, kar dokazuje tudi potrdilo o priporočeni pošiljki z dne 29. 8. 2003. Pooblaščenec tožnika se je že 24. 3. 2004 osebno oglasil pri organu prve stopnje in mu tudi osebno pojasnil vse okoliščine v zvezi z bivališčem tožnika. Tega dne je pooblaščenec tožnika prejel od upravnega organa tudi nekaj dokumentacije, o čemer priča tudi potrdilo istega organa, številka 483-03/2003-54-9/1-SZ z dne 24. 3. 2003, ravno tako pa so navedena dejstva razvidna iz predloženih odločb prvostopenjskega organa iz leta 2003. Tožnik je v letu 2003, kot rečeno, vložil vrsto pravnih sredstev, na katerih je bil vedno naveden njegov pravilen in dejanski naslov, ki je ..., B. Tožnik tožbi prilaga pritožbo z dne 31. 3. 2003 s potrdilom o oddaji pošiljke in pritožbo z dne 8. 4. 2003 s potrdilom o oddaji pošiljke. Sicer pa je prvostopenjski organ – Davčni urad Celje že pred tožnikovim sporočilom sam poizvedel o tožnikovem prebivališču in tudi sam prišel do tega podatka. Tako je Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah (zastopan po pravobranilstvu RS) z vlogo z dne 15. 10. 2002 sporočil tožnikov (tedaj dolžnikov) naslov in sicer ..., B. Ta naslov je razviden tudi iz vseh odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, izdanih v letu 2003 in 2004 (pa tudi vseh kasnejših). Tožnik vlaga tudi eno izmed drugostopenjskih odločb, s katero je Ministrstvo za finance ugodilo njegovi pritožbi. Iz odločbe je tudi dobro razviden tožnikov naslov v B., ki je bil obema organoma poznan.

Z natančnim naslovom tožnika sta bili seznanjeni od leta 2003 dalje tudi obe občini, sicer upravičenki do nadomestila. O tem priča tudi pošiljka Občine D., ki je tožniku ravno tako v B. že januarja 2004 poslala poštno pošiljko (prijava podatkov za odmero nadomestila). Zakaj je ob vsem tem prvostopenjskih organ odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2005 in 2006 pošiljal v A. ni znano, nedvomno pa tako vročanje, ob podatkih s katerimi je ta organ že tedaj razpolagal, ne more biti pravilno. Pri tem, ob dejstvu, da je upravni organ vedel za tožnikovo prebivališče, ne morejo biti merodajni podatki iz zemljiške knjige, če organ sam dobro ve, da le-ti, glede naslova tožnika niso točni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka; Tožba je utemeljena.

Med strankama postopka ni sporno, da je bila odločba prvostopnega davčnega organa o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino na naslovu ... v višini 985.185,00 SIT, številka DT-422403445/06-12-04045-05 z dne 22. 6. 2006, poslana na zavezančev (tožnikov) naslov, kot je ta naveden na zemljiškoknjižnem izpisku z dne 8. 11. 2006, to je ..., A. Sporno med strankami pa je, ali bi moral davčni organ navedeno odločbo poslati na naslov tožnikovega prebivališča v B., glede na to, da naj bi bil navedeni naslov prvostopnemu davčnemu organu znan in s strani zavezanca za davek, to je tožnika, davčnemu organu tudi sporočen.

Po presoji sodišča so utemeljeni tožbeni ugovori tožnika, da je bil navedeni naslov že leta 2003 sporočen davčnemu organu oziroma navedeni naslov izhaja iz upravnih listin, s katerimi so se vlagala pravna sredstva, pooblastila tožnika, in tudi že izdanih odločb davčnega organa. Tako iz listin v upravnem spisu dejansko izhaja, da je bil vseskozi naslov tožnikovega prebivališča v B., medtem ko je naslov tožnikovega prebivališča v A., naveden samo v zemljiškoknjižnem izpisku. Vse druge listine (overjeno pooblastilo notarja C.C. z dne 17. 9. 2003, prijava podatka za odmero nadomestila za uporabno stavbnega zemljišča poslano po letalski poštni pošiljki dne 16. 1. 2004, pritožba proti odločbam Davčnega urada Celje, Izpostava Šmarje pri Jelšah, številka 5/8-2153-1/98 z dne 16. 9. 1998 in številka 42412-00728/03-1-54-9/11 z dne 20. 3. 2003, predlog za dopolnitev predloga zaradi zavarovanja denarne terjatve vložene na Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah s strani Državnega pravobranilstva, Zunanji oddelek v Celju z dne 8. 11. 2009, sklep Davčnega urada Celje, Izpostava Šmarje pri Jelšah, številka 471-415/2003-54-9011-SZ z dne 5. 12. 2003, sklep istega organa, številka 424-01/2003-54-9000 z dne 21. 8. 2003 in še nekatere listine) dokazujejo, da ima tožnik dejansko prebivališče na tem naslovu v B. Drugi odstavek 96. člena ZUP določa, da če stranka ali nezakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek. Glede na to, da kot že navedeno, iz številnih listin v upravnem spisu izhaja drugačno dejansko stanje glede stalnega prebivališča tožnika, tožena stranka pa ni navedla, zakaj se vročitev ni opravila na naslovu prebivališča v B., gre za bistveno kršitev določb postopka, iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in ker odločbe ni mogoče preizkusiti, je takšna kršitev vplivala na pravilnost odločitve davčnega organa.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka obrazložiti, zakaj ni opravila vročitve na naslovu prebivališča tožnika v B., temveč zgolj na naslov, ki izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, v kolikor bo pritožbo ponovno zavrgla, v primeru pa, da bo ugotovila, da je naslov tožnika v B., dejanski sedanji naslov njegovega bivališča (stalnega ali začasnega), pa bo (pri)tožnikovo pritožbo proti prvostopni davčni odločbi vsebinsko obravnavala.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku v skladu z določbo 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

K točki 2. izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato je na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.