Jedro

Bistveno zmanjšana prištevnost ne izključuje storilčeve krivde in tudi ne katerekoli oblike krivde, ki jo v vsakem posameznem primeru ugotavlja sodišče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 10/2009 z dne 22.4.2009 obsojenega D.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen 18 let zapora. Po 56. členu KZ-1 mu je v to kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 15.12.2008 od 03.30 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in po prvem odstavku 97. člena ZKP stroškov zagovornika, ki se izplačajo iz proračunskih sredstev. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je S.Z., skrbnico mladoletne oškodovanke K.Z., s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 24/2009 z dne 9.9.2009 deloma ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen 18 let zapora z uporabo omilitvenih določil 50. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 51. člena istega zakonika znižalo na 14 let zapora. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvene kršitve določb ZKP v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve ustavne pravice pravnega jamstva v kazenskem postopku v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zatrjevani kršitvi nista podani in je zato zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena ter jo je treba zavrniti.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilstva je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 17. členom ZKP in v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki bi bili v korist obsojenca. Predlog se je nanašal na pridobitev vseh listin, ki so na centru za socialno delo in so povezane s primerom obsojenca ter pokojne oškodovanke. Iz listin bi se lahko določno razbralo, kako je potekal postopek za urejanje njunih družinskih razmerij. Iz izvedenega dokaznega postopka je po navedbah zahteve več kot očitno, da socialni delavci CSD niso ustrezno ukrepali. Vložnik zahteve nakazuje, da bi ugotovitve o nepravilnem ravnanju delavcev v CSD lahko bile potrjene z izvedbo predlaganih dokazov ter bi se ustrezno upoštevale pri izreku kazenske sankcije.

7. Po stališču zahteve okoliščina, da je obsojenec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, izključuje direktni naklep „za kvalifikatorni element kaznivega dejanja umora“. Meni, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o tem, na kakšen način je izkazan obsojenčev namen za hujšo posledico v smislu četrte alineje 116. člena KZ-1 in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S sprejeto pravno opredelitvijo je v obsojenčevo škodo kršen kazenski zakon, saj je obsojenec dejansko storil kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1. V zvezi z odločbo o kazni zahteva ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče postopalo v nasprotju z zakonom, ker je kot obteževalno okoliščino (število vbodov z nožem) štelo način izvršitve kaznivega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev spisov Centra za socialno delo, ki se nanaša na družino Z.-M. obrazložilo. Sklepalo je, da je dejansko stanje z izpovedbami vseh zaslišanih prič in s pridobitvijo relevantnih podatkov pri navedeni ustanovi ter zaslišanjem njenih delavk v zadostni meri razjasnjeno in da v predlagani smeri ni potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja. Pri tem je treba opozoriti na ostale razloge prvostopenjske sodbe, zlasti še na utemeljitev, da je CSD na timskih sestankih 28.8.2008 in 2.11.2008 zaključil, da gre za visoko stopnjo ogroženosti in v zvezi s tem na oceno sodišča, da je utemeljen obsojenčev zagovor, da je od centra za socialno delo pričakoval, da bo na ustrezen način uredil razmere v družini. Sodišče je izrecno navedlo, da je to okoliščino upoštevalo pri odmeri kazni, kar je razvidno tudi iz razlogov (11. in 12. stran prvostopenjske sodbe), v katerih je navedlo ugotovljene olajševalne okoliščine. Okoliščino, da je center za socialno delo ocenil, da gre za visoko stopnjo ogroženosti družine in da ni ukrepal, je v razlogih sodbe poudarilo tudi pritožbeno sodišče, ko je utemeljevalo odločitev v zvezi z znižanjem kazni.

9. V tem položaju se pokaže kot utemeljena odločitev, s katero je sodišče zavrnilo navedeni dokazni predlog. Presoja razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga, in presoja navedb, s katerimi zahteva obrazlaga potrebo po izvedbi dokaza, pokaže, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče. Zato uveljavljane kršitve zakona in Ustave niso podane.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je z obširnimi razlogi (7. in 8. stran prvostopenjske sodbe) utemeljilo obsojenčevo naklepno ravnanje. Navedlo in presodilo je vsa, s tem vprašanjem povezana odločilna dejstva in sklepalo, da je obsojenec dejanje storil z direktnim naklepom in da je v „silovitem ljubosumju“, ki je ob vseh ostalih nesoglasjih, ki so zaznamovala zvezo med njim in oškodovanko, preraslo v brezobzirno maščevalnost. S presojo, ki jo je v zvezi s pravno opredelitvijo utemeljilo sodišče prve stopnje, je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. V razlogih sodbe (4. stran sodbe sodišča druge stopnje) je povzelo vsa že ugotovljena odločilna dejstva in sklepalo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz brezobzirnega maščevanja zaradi ljubosumja, ko si je oškodovanka našla drugega partnerja.

11. Vložnik zahteve navaja, da mnenje izvedenca psihiatrične stroke A.P. izključuje zaključke sodišča, saj je obsojenec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in da zaradi te okoliščine ni podan direktni naklep v smeri kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ. Do kaznivega dejanja ne bi prišlo, če obsojenec ne bi bil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. S pravno opredelitvijo je po oceni zahteve kršen kazenski zakon v škodo obsojenca, ki je dejansko storil kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1. S temi navedbami vložnik zahteve drugače, kot sta storili nižji sodišči, ocenjuje izvedene dokaze in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi ni mogoče pritrditi stališču, da stanje bistveno zmanjšane prištevnosti izključuje direktni naklep. Bistveno zmanjšana prištevnost ne izključuje storilčeve krivde in tudi ne katerekoli oblike krivde, ki jo v vsakem posameznem primeru ugotavlja sodišče. Trditev zahteve, da je sodišče obsojenčevo dejanje nepravilno pravno opredelilo in s tem kršilo kazenski zakon (4. točka 372. člena ZKP), izhaja iz lastne presoje dokazov in zato ni mogoče slediti pomislekom ter očitku o storjeni kršitvi kazenskega zakona.

12. V okviru okoliščin, v katerih je obsojenec storil kaznivo dejanje, je sodišče upoštevalo kot obteževalno, da je pokojno M.Z. zabodel z nožem več kot desetkrat ter povzelo poškodbe, ki jih je v svojem izvidu opisal izvedenec. Sodišče je kot objektivno okoliščino upoštevalo način storitve kaznivega dejanja, ki se odraža v silovitosti napada na pokojno oškodovanko in ki ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Prav tako ne gre za kvalifikatorno okoliščino, ki je zajeta v kaznivem dejanju umora iz 4. točke 116. člena KZ, kot neutemeljeno trdi zahteva za varstvo zakonitosti.

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.M. zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in ker bo moral prestati daljšo zaporno kazen, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).