Jedro

Če storilec ne vloži zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ni mogoče šteti, da s tem priznava storitev prekrškov, za katere mu je bil izdan plačilni nalog, saj lahko obstajajo številni razlogi, zaradi katerih storilci pravice do pravnega sredstva zoper plačilni nalog ne izkoristijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba o prekršku.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženega A. I. ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da se zaseženo vozilo znamke R. tip C. ... RN, reg. št. ... zelene barve in ključ navedenega vozila po pravnomočnosti vrneta obdolžencu, stroški postopka pa bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo o prekršku se je pritožuje predlagateljica Policijska postaja L., zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je iz vsebine zaslišanja policista, ki je prekršek neposredno zaznal, jasno razvidno, da je v času prekrška osebni avtomobil vozil prav obdolženi in ker je plačilni nalog št. ..., ki je bil izdan obdolžencu zaradi kršitve petega odstavka 83. člena in šestega odstavka 190. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki ju je storil istega dne, to je 6. 5. 2011 ob 18.55 uri na glavni cesti I. reda št. 5 v kraju O., torej v istem historičnem dogodku postal pravnomočen 17. 5. 2011 in izvršljiv 25. 5. 2011, saj zoper ta plačilni nalog, ki mu je bil osebno vročen 8. 5. 2011, obdolženec ni podal zahteve za sodno varstvo in ni oporekal storitve teh prekrškov. Obdolženec je tako bil pravnomočno spoznan kot storilec prekrškov, ki so bili storjeni v istih časovnih in krajevnih okoliščinah ter z istim sredstvom prekrška kot v primeru prekrškov iz napadene sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče po podanem zagovoru obdolženca izvedlo dokazni postopek, v katerem je prebralo izpis iz evidence kazenskih točk za obdolženega, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oz. sklepa o prekrških, potrdilo S. ž., P. e. V., Sekcija za vleko L. z dne 14. 6. 2011, potrdilo o zasegu predmetov z dne 6. 5. 2011, dopis z dne 9. 5. 2011 o zasegu osebnega vozila, potrdilo o izročitvi predmetov državnemu tožilstvu oz. sodišču z dne 9. 5. 2011, plačilne naloge Policijske postaje L. št. ..., sodbo v imenu ljudstva PR 29/2011 z dne 31. 3. 2011, list vlečnega vozila in osebja izdanega s strani S. ž. ter dostavnico Policijske postaje L. z dne 9. 5. 2011, zaslišalo pa je tudi priče B. S., J. J. in policista D. Š. Na zaslišanje je vabilo tudi ženo obdolženca I. T., ki pa je po pravnem pouku izjavila, da ne bo pričala, zato je sodišče ni zaslišalo. Ker se je obdolženi zagovarjal, da kritičnega dni ni vozil on, temveč njegova žena, je sodišče prve stopnje za razjasnitev tega odločilnega dejstva izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je izvedlo dokaze, kot izhaja iz 2. točke obrazložitve na strani 2 izpodbijane sodbe. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo tako obdolženčev zagovor kot izvedene dokaze vsakega zase in v medsebojni povezavi ter na takšni podlagi zaključilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da se je obdolženi 6. 5. 2011 ob 18.55 uri nahajal na glavni cesti I. reda št. 5 izven naselja O. pri Z. M., kjer naj bi vozil osebno vozilo iz smeri Z. M. proti R. in je zaradi dvoma v korist obdolženega postopek o prekršku zoper njega ustavilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne in prepričljive razloge v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Prvostopenjsko sodišče je tako izpoved priče D. Š., da je mimo njega peljal ravno obdolženi, ki ga pozna že iz prejšnjih postopkov, prepričljivo zavrnilo z obrazložitvijo, da policist ob ustavitvi obdolženčevega vozila obdolženca ni videl, da bi le-ta izstopil iz vozila na voznikovi strani in da bi tako lahko z gotovostjo trdil, da je z vozilom upravljal ravno obdolženi. Sledilo pa je prepričljivejši izpovedbi prič J. J. in B. S., ki sta podkrepljeni tudi z listinskimi dokazi, iz katerih izhaja, da je obdolženec v času, ko naj bi storil očitani mu prekršek, opravljal delo oz. bil v službi in sicer se je nahajal na vlaku linije ..., ki prispe v Zidani most ob 19.57 uri. Sklicevanje na izjavo policista, ki naj bi obdolženca osebno zaznal, zato pritožbeno sodišče šteje za neprepričljivo, saj je očitno, da je prvostopenjsko sodišče vsebino policistove izjave upoštevalo, vendar je v povezavi z drugimi dokazi, po oceni pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo, da na podlagi policistove izjave ni mogoče z gotovostjo trditi, da je v času storitve prekrška osebno vozil ravno obdolženi. Pritožbene navedbe, da je obdolženi bil pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 83. člena ZVCP-1 in šestem odstavku 190. člena ZVCP-1, zaradi katerih mu je bil izdan plačilni nalog in katera je storil v istih časovnih in krajevnih okoliščinah kot prekršek, ki se mu ga očita po obdolžilnim predlogom, po prepričanju pritožbenega sodišča ne morejo vplivati na pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Če storilec v hitrem postopku o prekršku, v katerem mu je izdan plačilni nalog, ne izkoristi pravice do vložitve pravnega sredstva, to je zahteve za sodno varstvo, ni mogoče šteti, da s tem priznava storitev prekrškov, za katere mu je bil izdan plačilni nalog, saj po prepričanju pritožbenega sodišča obstajajo številni razlogi, zaradi katerih storilci pravice do pravnega sredstva zoper plačilni nalog ne izkoristijo. Prvostopenjsko sodišče, ki je glede na navedbe v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku ta plačilni nalog tudi prebralo, je očitno ocenilo, da tudi ta plačilni nalog ne more vplivati na to, da bi bilo mogoče z gotovostjo, ki je potrebna, da bi bilo mogoče obdolžencu nedvomno očitati storitev očitanega mu prekrška, trditi, da je obdolženi vozil osebno vozilo 6. 5. 2011 ob 18.55 uri. Ker pa tako odločilnega dejstva, ki je tudi temeljni zakonski znak obdolžencu očitanega prekrška, da je obdolženec kritičnega dne upravljal obravnavani osebni avtomobil, ni moglo nedvoumno ugotoviti, je prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo v skladu z načelom in dubio pro reo in na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek o prekršku proti obdolžencu ustavilo. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljene.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijano sodbo o prekršku prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).