Jedro

Četudi se pritrdi tožnikovim navedbam v zvezi s prostorskimi akti v povojnem obdobju, in da je treba zato v vsakem primeru posebej v primeru zemljišč uporabljenih za gradnjo, ugotavljati njihov status kot dejansko vprašanje, pa je treba tudi pritrditi ugotovitvam tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil ali navedel nikakršnega drugega akta, listine oziroma kakršnegakoli drugega dokaza, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da gre v obravnavanem primeru za podržavljeno stavbno zemljišče, ki bi ga bilo treba vrednotiti po Navodilu, in ne kot kmetijskega v skladu z Odlokom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.2005. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Vrhnika z dne 22.8.2005, s katero je organ prve stopnje odločil, da se upravičencu M.M. za podržavljeno zemljišče parc. št. 1071/2 travnik 5. razreda, del, v izmeri 632 m2 k.o... prizna odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 654,89 DEM, ki jih je ta dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti skrbnici za poseben primer.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da vse do izdaje odločbe organa prve stopnje ni bilo sporno, da se predmetna parcela vrednoti po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok), torej da je bila ob podržavljenju kmetijsko zemljišče. Kot kmetijsko zemljišče pa je bila v pretežnem delu z odločbo z dne 20.5.1997, tudi vrnjena v naravi. Tožnik, ki je v postopek vstopil pozneje, tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo ni predložil dokaza o obstoju planov stanovanjske in komunalne gradnje v času podržavljenja zemljišča, kar je po upravni sodni praksi, ki se je oblikovala glede na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, lahko relevanten dokaz, da so bila zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska, po podržavljenju pa se je njihova namembnost spremenila, ker so bila uporabljena za gradnjo, že ob podržavljenju po statusu stavbna zemljišča. Tožnik, niti drugi udeleženci denacionalizacijskega postopka niso predložili dokaza, s katerim bi v skladu s sprejeto upravno sodno prakso izpodbili ugotovitve prvostopnega organa, ki izhajajo iz podatkov nepremičninskih evidenc, da je bila sporna parcela ob podržavljenju kmetijsko zemljišče. Zato je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo. Iz istih razlogov pa tudi sodišče ocenjuje tožbene ugovore za neutemeljene.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka in ponavlja navedbe, ki jih je navajal že v pritožbi in tožbi zoper upravna akta. Meni, da je prvostopenjski upravni organ napačno uporabil materialno pravo in kot podlago izpodbijani odločbi uporabil pravno razlago, ki nima podlage v veljavni zakonodaji in praksi, niti ni skladna s prevzetimi evropskimi ustavnopravnimi standardi. Enako napako očita pritožnik izpodbijani sodbi. Meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, potem ko si je po svoje interpretiralo dejansko stanje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-82/92, s katero je odpravilo določbi prvega in drugega odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Skladno z dikcijo tretjega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se zemljišča, uporabljena za gradnjo, lahko ugotavljajo v vsakem posameznem denacionalizacijskem postopku posebej, in sicer kot dejansko vprašanje. Vezanost opredelitve na obstoj planov stanovanjske in komunalne izgradnje v času nacionalizacije za območja, kjer se nahajajo nacionalizirana zemljišča, ne more biti izključna za določitev višine odškodnine oziroma za opredelitev zemljišča kot kmetijskega ali stavbnega. Ob današnji pravni ureditvi je lahko relevantna le takratna (ob nacionalizaciji) možnost gradnje po takratnih predpisih, katero je po predhodnem postopku dovolil župan. Vsakršno drugo pravno tolmačenje po mnenju pritožnika nima pravne podlage v pozitivni zakonodaji in pomeni kršitev njegovih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS, ter Konvencijo o človekovih pravicah - namreč zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in njenega mirnega uživanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, skupaj z ustreznimi navodili.

Tožena stranka in stranke z interesom na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijana sodba v celoti zakonita in pravilna ter je v skladu z dolgoletno ustaljeno sodno prakso v zvezi z vrednotenjem podržavljenih kmetijskih zemljišč. Zato tudi povsem sprejema razloge, ki sta jih za svoje odločitvi navedla tožena stranka in sodišče prve stopnje in se strinja, da je treba predmetno zemljišče vrednotiti v obravnavanem primeru na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen kot kmetijsko zemljišče v skladu z Odlokom in ne v skladu z Navodilom (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 - odl. US, 65/93 - odl. US in 26/00). Različni pravni status zemljišč ima namreč različne pravne posledice, tako tudi v primeru denacionalizacije, pri kateri se za posamezno vrsto podržavljenih zemljišč na podlagi 44. člena ZDen uporabljajo različni predpisi, izdani na njegovi podlagi, za določitev njihove vrednosti po stanju ob podržavljenju, in sicer za podržavljena kmetijska zemljišča Odlok, za podržavljena stavbna in druga zemljišča pa Navodilo, ki pa tudi sicer v 9. členu za kmetijska zemljišča in nasade ter v 15. členu za nezazidana stavbna zemljišča izrecno napotuje na Odlok.

Glede na to, da niti ZDen niti Navodilo oziroma drugi podzakonski predpisi, izdani na podlagi ZDen, ne določajo oziroma opredeljujejo statusa podržavljenih zemljišč, pa to pravno vprašanje razrešuje sodna praksa, ki se je v obravnavanem primeru izoblikovala zlasti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, na katero se pravilno sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje. Četudi se pritrdi tožnikovim navedbam v zvezi s prostorskimi akti v povojnem obdobju, in da je treba zato v vsakem primeru posebej v primeru zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ugotavljati njihov status kot dejansko vprašanje, pa je treba tudi pritrditi ugotovitvam tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil ali navedel nikakršnega drugega akta, listine oziroma kakršnegakoli drugega dokaza, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da gre v obravnavanem primeru za podržavljeno stavbno zemljišče, ki bi ga bilo treba vrednotiti po Navodilu, in ne kot kmetijskega v skladu z Odlokom. To bi bilo mogoče le, tako kot to pravilno ugotavljata tožeča stranka in sodišče prve stopnje, če bi ob podržavljenju ležalo v ožjem gradbenem okolišu mesta in naselju mestnega značaja, ali če bi bilo v planih stanovanjske in komunalne graditve opredeljeno kot stavbno, ali pa bi mu tak status podelil akt o podržavljenju. Prav tako pa ni predložen kakršenkoli drug dokaz, da bi bilo sporno zemljišče že pred oziroma ob podržavljenju s konkretnim aktom predvideno za gradnjo, niti ni predložen drug dokaz, na podlagi katerega bi ga bilo mogoče statusno opredeliti in na tej podlagi ovrednotiti kot stavbno zemljišče. Sklicevanje v tožbi in pritožbi na gradbeno dovoljenje, izdano pred II. svetovno vojno in predloženo v drugem denacionalizacijskem postopku za drugo zemljišče, pa ne more biti dokaz, da bi bilo mogoče obravnavano zemljišče (podržavljeno in tudi v postopku denacionalizacije pretežno vrnjeno statusno kot kmetijsko zemljišče) zgolj na tej podlagi in za primer plačila odškodnine le za njegov del, ki je bil sicer po podržavljenju uporabljen za gradnjo, opredeliti kot stavbno zemljišče. Vse druge pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek in vsebino upravnih aktov v drugem denacionalizacijskem postopku po istem upravičencu, pa so za ta postopek pravno nepomembne, vključno s pritožbenimi navedbami, povezanimi z današnjo vrednostjo okoliških zemljišč in poračunavanjem vlaganj v ta zemljišča. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podana zatrjevana kršitev zmotne uporabe materialnega prava, prav tako pa niso podane bistvene kršitve postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.