Jedro

Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila 26. 10. 1999 poškodovana v prometni nesreči. Na lokalni cesti ... je za ovinkom zapeljala v svojo levo stran izven vozišča in trčila v betonski steber ograje. Trdila je, da je po njeni strani ceste izza ovinka pripeljalo vozilo. Da bi se izognila trčenju, je zapeljala s ceste. Ker je prometno nesrečo povzročilo neznano vozilo, je od tožene stranke zahtevala povrnitev nastale škode. Tožena stranka je zatrjevala, da je do prometne nesreče prišlo zaradi tožničine neprilagojene hitrosti in ne zaradi srečanja z neznanim vozilom. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju sledilo navedbam tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvostopenjsko sodišče prihaja v nasprotje s svojimi ugotovitvami v prejšnji, razveljavljeni sodbi. Tožničine izpovedbe so povzete nekorektno, s čimer sta sodišči absolutno bistveno prekršili določbe pravdnega postopka. Njeno izpovedbo je potrebno brati v celoti in ne zgolj povzemati dele izpovedbe. V nasprotju z listinami v spisu je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi bili zaslišani priči B. P. in B. R. neverodostojni. Nepravilen je zaključek pritožbenega sodišča, da čeprav ima tožnica v pritožbi prav, da je priča B. P. izpovedal, da je videl nesrečo, pa nasprotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni bistvena v tej zadevi. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi zaključek drugostopenjskega sodišča, da neizvedba dokaza s ponovnim zaslišanjem B. P. ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za odločitev o tem, ali je priča neverodostojna, jo je treba ponovno zaslišati. Izvedenec prometne stroke je ugotovil, da je bilo pri hitrosti 50 km/h mogoče normalno speljati ovinek, kjer se je zgodila nesreča, zato je zaključek sodišča, da je tožnica vozila z neprimerno hitrostjo, napačen. Sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi nimata razlogov o dosojenih pravdnih stroških tožene stranke. Večina priglašenih stroškov je bilo nepotrebnih.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija je v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških nedovoljena, v ostalem delu pa je neutemeljena.

5. Ne drži, da sodbi sodišč nižjih stopenj nimata razlogov o pravdnih stroških (obrazložitev stroškov je na 8. in 9. strani prvostopenjske sodbe in na 4. in 5. strani drugostopenjske sodbe). Glede trditev, da je večina priznanih stroškov nepotrebnih, pa je revizija nedovoljena. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep. Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep, revizija zoper njega ni dovoljena in jo je v tem delu potrebno zavreči (377. člen ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica za ovinkom lokalne ceste ... zapeljala s ceste v levo stran na travnato površino in trčila v betonski steber ograje. Hitrost je pred ovinkom omejena na 40 km/h, tožnica pa je vozila s 48 km/h. Neznano vozilo ni povzročilo prometne nesreče, temveč je tožnico zaradi previsoke hitrosti v ovinku začelo zanašati, zaradi česar je zapeljala s ceste in trčila v betonski steber.

7. Revizija sodišču prve stopnje očita, da prihaja v nasprotje s samim seboj glede na svoje ugotovitve v prejšnji, razveljavljeni sodbi. Sodba izdana v prvem sojenju, s katero je prvostopenjsko sodišče sicer delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločitev utemeljilo na drugih razlogih, je bila v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavljena sodba ni več v veljavi, zato je dopustno izdati sodbo, ki temelji na drugačnih ugotovitvah in dokaznih zaključkih.

8. Drži, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da B. P. ni videl prometne nesreče, čeprav je na glavni obravnavi izpovedal nasprotno, vendar pa, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, zgolj to ne zadošča za zaključek o njegovi verodostojnosti in sodišči nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker kljub temu nista sledili njegovi izpovedbi. Neutemeljen je tudi očitek, da gre za bistveno kršitev določb ZPP, ker prvostopenjsko sodišče ni ponovno zaslišalo priče B. P.. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Tudi izpovedbo tožnice je sodišče prve stopnje povzelo korektno, revizijske navedbe o tem, da njene izpovedbe sodišče ni pravilno ocenilo, pa izpodbijajo dokazno oceno in s tem dejansko stanje, kar ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da je tožnica vozila z neprilagojeno hitrostjo. Čeprav je izvedenec ugotovil, da je ovinek, v katerem je prišlo do prometne nesreče, mogoče speljati s 50 km/h in da je tožnica vozila s 48 km/h, pa je hitrost v ovinku omejena na 40 km/h. Tožnica je torej prekoračila dovoljeno hitrost. Zato je zaključek sodišč o njeni neprilagojeni hitrosti pravilen.

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, v delu glede odločitve o stroških pa zavrglo (377. člen ZPP).