Jedro

Tožena stranka se ni z ničemer opredelila do okoliščin, ki jih je tožnik v zvezi s posredovanimi mu informacijami s strani tožene stranke o stanju v njegovi izvorni državi, navajal v svojem pisnem odgovoru. Tedaj je zatrjeval, da samo izboljšanje razmer še ni zagotovilo za varnost iraških prebivalcev in da možnost potovanja v samo tri province ni dokaz o stabilnosti razmer, kakor tudi, da je mesto Tuz Khurmatu (tožnikov domači kraj) mesto spora med Kurdi, Arabci in Turkmenci, vendar dejstvo, da ga nadzorujejo Kurdi, še ne pomeni, da so kurdski prebivalci varni, pri čemer je posebej izpostavil dejstvo, da je Kurdom zavrnjen vstop v provinco Sulaymaniyah. S takšnimi svojimi navedbami pa je tožnik oporekal možnosti notranje zaščite v smislu 68. člena ZMZ. Teh tožnikovih zatrjevanj tožena stranka v svoji obrazložitvi ni niti povzela in jih skupaj s svojimi razlogi, ki bi govorili zoper tožnikove trditve, ni presodila, čeprav bi jih morala. To pomeni, da obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh obligatornih sestavin po določilu 214. člena ZUP, kar onemogoča tudi preizkus zaključkov tožene stranke v tej zvezi.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-10/2009-53 (1232-12) z dne 23. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odredila, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v sedmih dneh po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito svojo istovetnost izkazal z osebno izkaznico št. ... z dne 4. 5. 2004 in da je prošnjo podal s pomočjo prevajalca za kurdski jezik. V prošnji za priznanje mednarodne zaščite je navedel, da je kurdske narodnosti in muslimanske vere. Matično državo je zapustil dne 13. 11. 2007 in nato bival v Turčiji, Sloveniji, Nemčiji in Norveški. Po končani Pravni fakulteti je dosegel naziv pravnik in je od septembra 2006 do oktobra 2007 delal kot svetovalec v podjetjih Duzi in Qala v krajih B. in C. Ni pripadnik nobene politične stranke ali organizacije. V Sloveniji pred tem ni zaprosil za mednarodno zaščito, je pa to storil na Norveškem. Po prihodu v Slovenijo leta 2007 je v Centru za tujce v Postojni zadobil psihične težave, zaradi česar je bil en teden tudi hospitaliziran, prav tako je bil zaradi teh težav hospitaliziran tudi na Norveškem. V Turčijo je prišel legalno z vizumom dne 13. 11. 2007. Tam je ostal dva tedna, nato so ga skupaj z desetimi osebami dali v tovornjak, ki jih je pripeljal v Slovenijo. V Sloveniji so jih aretirali policisti. Po dveh dneh nastanitve v bolnici zaradi ozeblin na nogah, je bil nastanjen v Centru za tujce, kjer je ostal približno štiri mesece in dvanajst dni. Inšpektor mu je dal dovolilnico, ki je sam ni znal prebrati, ampak mu jo je prebral nek Slovenec in mu povedal, da na njej piše, da mora v roku enega tedna Slovenijo zapustiti. Preko Italije je šel z vlakom na Norveško, kjer je takoj ob prihodu zaprosil za azil. Po odvzemu prstnih odtisov so mu povedali, da je že bil v Sloveniji in da bo zato vrnjen v Slovenijo. Ko je čakal na odločbo o deportaciji, kar je dolgo trajalo, je razmišljal ali naj se preko Nemčije vrne v Slovenijo ali naj gre v Švico. V Nemčiji so ga prijeli policisti. Priprt je bil dva meseca in en teden. Ko mu je bilo predočeno, da je v času od 8. 3. 2008 do 12. 3. 2008 že bival v Centru za tujce v Postojni in nato od tam 12. 3. 2008 samovoljno odšel, je povedal, da to drži. V Sloveniji tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker so policisti zelo slabo obravnavali njegov postopek. Vedel tudi ni, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, saj ni dobil o tem nobenih informacij, tako kot jih je dobil sedaj. Matično državo je zapustil, ker je imel dobrega prijatelja po imenu D.D., ki je turške narodnosti, le-ta pa je imel sorodnika po imenu E.E., ki je delal na turški ambasadi v Iraku. Ker je bila ambasada v Bagdadu, so ljudje, ki so se bali priti v Bagdad, njegovemu prijatelju D.D. plačali po 500 dolarjev, da jim uredi vizum. Ker je sam poznal veliko ljudi, so ga prosili, naj prosi D.D., da jim uredi vizum. Nato so D.D. približno septembra 2007 aretirali. Ne ve povedati, kdo ga je aretiral; ali so bile to oblasti ali neka druga skupina. D.D. in E.E. sta bila pripadnika politične stranke turkmenskih front (Iraq Turkmanian Front, v nadaljevanju : ITF). Svojci D.D., kot tudi ta stranka so ga obtožili, da je on izdal D.D. in da so ga zaradi tega aretirali. Nato je skupina ITF, ki je bila oborožena, prišla na njegov dom sredi oktobra 2007, ko ga ni bilo doma in so njegovega brata vprašali, kje se nahaja. Ko je konec oktobra 2007 prišel iz stavbe sodišča v Kirkuku, se je zaustavil avto znamke Opel in iz njega je stopilo nekaj članov družine D.D. in pripadnikov omenjene stranke. Osebno so mu grozili, da ga bodo ubili, če ne bodo izvedeli, kaj se je zgodilo s D.D., ker mislijo, da ga je on izdal. Fizično ga niso napadli, ker je bila v bližini policija. Poleg tega je zgodba še dodatno zapletena, ker je tudi sam želel pridobiti izkaznico ITF, da bi lažje prišel v Turčijo. Izkaznico je tudi dobil, ampak na drugo ime in sicer na ime, kot ga je podal v vlogi za azil na Norveškem. Po tem dogodku je obvestil svojega zeta in se istega dne vrnil v Tuz Khurmatu. Dan po tem, ko je bil na sprehodu ob jezu, ga je neka skupina, ki domnevno pripada nevedeni stranki, pretepla. Udarila ga je po glavi, vendar je slučajno prišel nasproti policijski oficir, ki je pretep ustavil. Sprva je mislil, da so ti ljudje sorodniki D.D., kasneje pa je zaključil, da so pripadniki stranke. Zadobil je poškodbo ušesa, vendar ni bil pri zdravniku. Policiji tega ni prijavil, saj je domneval, da so ti ljudje bili iz stranke. Takrat je v Iraku prišlo do spremembe režima in policija ni delovala, kot bi morala. Njegova družina v Iraku ni ogrožena; sestra je poročena in ima svojo družino, brat pa se nahaja v Siriji in je invalid. V matični državi ni bil na kakršenkoli način preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Preganjan je bil samo zaradi tega, ker so smatrali, da je izdajalec in so mu zato svojci D.D. in pripadniki stranke grozili. Če bi se vrnil v matično državo, bi mu lahko stranka in svojci D.D. kaj naredili ali ga celo ubili; lahko pa bi ga aretirali in obsodili zaradi izkaznice navedene stranke, ki jo je dobil nezakonito. Pri branju zapisnika je tožnik povedal, da na turški ambasadi v Bagdadu ni bil zaposlen E.E., ampak njegova prijateljica.

Ko je bil nato tožnik povabljen na osebni razgovor, je ponovno povedal, da je imel prijatelja po imenu F.F., ki je bil pripadnik ITF. F.F. je imel sorodnike, ki so tudi pripadniki te stranke. F.F. je imel tudi prijatelja z imenom G.G., katerega nek sorodnik je delal na turški ambasadi in to so bila njegova poznanstva in zveze za urejanje turškega vizuma. F.F. je tudi urejal članske izkaznice ITF, ki sicer niso bile legalne. Zvezo z F.F. je imel samo zaradi vizumov. Čez nekaj časa so oblasti F.F. aretirale, ker je navedeno počel nezakonito. Ko je bil sredi oktobra slučajno v stavbi na sodišču v Kirkuku, je prišel mimo avto znamke Opel, ki je pripadal ITF. Tri osebe so stopile iz avta in ga hotele udariti ali ugrabiti, vendar zaradi gneče in prisotnosti policijskega avtomobila, s tem niso uspele. Isti dan se je vrnil v domači kraj. Dan po tem so ob jezu prišle tri osebe, pripadniki ITF in ga napadle, tako da ga je eden udaril po levem ušesu. Takrat se je tam znašel neki policijski oficir v civilu, se v to vmešal in jih razdvojil. Po tem dogodku se je skrival v hiši svojega zeta in nato 13. 11. 2007 zapustil Irak. V Turčijo je stopil legalno s potnim listom in sicer mu je do pridobitve vizuma pomagal eden od njegovih zetov. Vizum je dobil v mestu Mosul. Ko je prišel v Turčijo, mu je tisti, ki je organiziral pot v Evropo, v Istanbulu strgal potni list. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji prošnje dejal, da je bilo treba po vizum v Bagdad, je odgovoril, da je ista zadeva za Bagdad in Mosul, saj ljudje hodijo v eno in drugo mesto. Na vprašanje uradne osebe, kako je uspel dobiti vizum za Turčijo, je odgovoril, da mu je pri tem pomagal njegov zet, katerega prijatelj ima turistično agencijo v Mosulu in ta agencija mu je uredila vizum. Na vprašanje uradne osebe, kako si je predstavljal, da bi mu lahko pomagala izkaznica ITF, da ga ne bi poslali nazaj v Irak, je povedal, da na izkaznici ni bilo njegovo pravo (kurdsko) ime. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dejal, da ne ve, kdo je aretiral njegovega prijatelja F.F., je povedal, da takrat ni vedel, katere oblasti so ga aretirale; ni vedel, ali je šlo za iraško policijo, iraško varnostno službo, za varnostno službo kurdske patriotske stranke ali kakšne druge službe. Vedel je le, da ga je aretiral nekdo od oblasti, kasneje pa je od brata izvedel, da so ga aretirale iraške varnostne sile. Ko je bil po uradni osebi vprašan, ali lahko pove kak razlog, zaradi katerega bi ga F.F. sorodniki lahko krivili za F.F. aretacijo, je odgovoril, da je bil on edini Kurd, s katerim je F.F. prijateljeval in F.F. sorodniki, ki so turkmenske narodnosti, vanj niso imeli zaupanja in najverjetneje tudi niso vedeli, da mu je F.F. uredil člansko izkaznico ITF, katere člani so tudi sami. Ko je bil vprašan, naj pojasni izjavo, da dogodkov, ki so se mu pripetili, ni želel prijaviti policiji, je povedal, da so razmere v Iraku takšne, da če ima eden v družini težave, potem se ostali člani družine v to vmešajo in tako bi bilo v težavah celotno pleme. Tuz Khurmatu je namreč manjši kraj z več nacionalnostmi in plemeni in imajo takšne težave lahko hude posledice. Ko je bil vprašan, koliko časa pozna F.F. in ali je bil dejansko le-ta njegov prijatelj, je odgovoril, da se poznata iz otroštva. Ko mu je bilo nato predočeno, da je povedal, da so potem, ko je že zapustil Irak, sorodniki F.F. in člani ITF še večkrat obiskali njegovo družino, je povedal, da jim je njegova sestra povedala, da je v Evropi, vendar niso verjeli in so preiskali hišo. Sestri so rekli tudi, naj jim vrne njegovo izkaznico ITF. Sestra je bila kasneje pri njegovi mami in je to izkaznico našla ter jo strgala. Ampak takrat, ko je bil v Postojni, mu sestra tega ni povedala, da ne bi skrbel. To je izvedel šele, ko je bil na Norveškem. Na vprašanje, kaj vse mu je znano o ITF, je povedal, da s tem v zvezi ve, da je to stranka, ki ima oborožene skupine in da je sedež stranke v Kirkuku. Ve tudi, da ima stranka podporo turške vlade. Glede izkaznic je izvedel, ko mu je F.F. razlagal, da se s to izkaznico brez težav lahko vstopi v Turčijo. Na nadaljnje vprašanje, zakaj se njegova osebna izkaznica nahaja na Norveškem, je odgovoril, da mu njegova zaročenka poskuša urediti vizum za Norveško. Pozvan je bil tudi, da čimbolj natančno opiše oba dogodka, ki ju je predhodno navedel in sicer dogodek pred sodno stavbo v Kirkuku in dogodek ob jezu. V zvezi s tema dogodkoma je ponovno povedal, da se je, ko je stopil iz sodišča, da bi šel na kosilo, pred gostilno ustavil avto znamke Opel in voznik avtomobila je s prstom pokazal nanj ter sta nato dva možakarja stopila iz avta in ga vprašala kaj tam dela ter mu rekla, da ga bodo oni odpeljali. Takoj je posumil, da nekaj ni v redu. V tistem trenutku ga je eden od dvojice že pograbil za roko in mu rekel, da bo šel z njimi prostovoljno ali pa s silo. V tistem momentu sta slučajno prišla dva človeka, ki sta ga poznala in ko sta vprašala, kaj se dogaja, je dvojica stopila v avto in nadaljevala pot. Naslednji dan, ko je šel na sprehod okoli jeza, so ga obstopili trije moški in eden mu je rekel, da je on tisti, ki je prijavil F.F. drugi ga je udaril po ušesu in skušali so ga vreči v jez. Dogodek je preprečil oficir v civilu. Na vprašanje svoje pooblaščenke, kako ve, da je bila oseba, ki mu je pomagala, policist v civilu, je odgovoril, da je to osebo od prej poznal, ker jo je nekajkrat videl na bencinski črpalki v uniformi. Na vprašanje pooblaščenke, ali bi imel probleme, če bi oblasti vedele za njegovo posredovanje pri vizumih, je odgovoril, da tega ne ve. Sicer pa njegov namen ni bil služiti denar, ampak pomagati ljudem; poleg tega so bili vizumi legalni. Vizume je priskrbel F.F., ki je denar, ki ga je dobil za ureditev vizumov, posredoval uradnikom na ambasadi. Na vprašanje pooblaščenke, v kakšnem razmerju sta G.G. in F.F., je odgovoril, da sta oba turkmenske narodnosti in prijatelja, ni pa prepričan, ali sta tudi sorodnika. Na vprašanje pooblaščenke, ali je oseba, ki je delala na turški ambasadi, sorodnik G.G., je odgovoril, da je oseba na veleposlaništvu bila ženskega spola in ne ve točno, ali sta bila z G.G. sorodnika ali prijatelja, saj mu je G.G. enkrat dejal, da sta sorodnika, drugič pa, da sta prijatelja. Na vprašanje pooblaščenke, ali je njegov brat zapustil Irak in šel v Sirijo zaradi njegovih težav, je povedal, da je brat odšel v Sirijo zaradi varnostnih razmer v Iraku. Na vprašanje pooblaščenke, ali so osebe, ki jih na letališču v Turčiji zavračajo brez posebnega razloga, turške narodnosti, je dejal, da vračajo Kurde in Arabce, Turkmencev pa ne. Na vprašanje pooblaščenke, kaj se dogaja z njegovim potnim listom, je dejal, da je imel iraški potni list oznake S, s katerim se lahko potuje samo po sosednjih državah; dal pa je tudi za prošnjo za potni list z oznako G, vendar so leta 2009, ko je prišel v Slovenijo, iraške oblasti razveljavile potne liste z oznako G in dale v veljavo potne liste z oznako M, tako da je bil postopek v zvezi z njegovo prošnjo za potni list ustavljen. Na vprašanje pooblaščenke, kakšen odnos ima iraška oblast do stranke ITF in ali je realno pričakovati, da bi mu stranka pomagala, je odgovoril, da je to stranka na državnem nivoju, da ima svoje poslance v skupščini in ima tudi svoje oborožene skupine ter da ne ve, kako bi mu oblast pomagala proti takšni stranki. Na njeno vprašanje, zakaj ni zaprosil za azil, ko je prvič bival v Sloveniji, je povedal, da je takrat zbolel in je bil že štiri mesece zaprt, ko mu je inšpektor dejal, da bo zaprt še nadaljnje štiri mesece, če bo zaprosil za azil, zaradi česar zanj ni zaprosil. Za Norveško se je odločil iz razloga, ker je tam poznal neko dekle.

Dne 12. 3. 2010 so bile tožniku v angleškem jeziku posredovane vse informacije o njegovi izvorni državi, uporabljene v odločbi, ki jih tožena stranka tudi navaja, dne 12. 4. 2010 pa so mu bili odlomki teh informacij posredovani tudi v kurdskem jeziku, z možnostjo, da nanje poda svoje pripombe, kar je tožnik tudi storil. Te pripombe tožena stranka v nadaljevanju v celoti povzema. V teh pripombah oziroma komentarjih tožnik v zvezi s splošnimi varnostnimi razmerami na spornih območjih med drugim poudarja, da možnost prometa med samo tremi provincami ni dokaz varnostnih razmer in da posledično iraška in regionalna vlada nista sposobni skrbeti za življenje notranje razseljenih ljudi. Varnostne razmere so se izboljšale samo v severnih provincah. V Iraku tako še ni videti konca nasilja. V zvezi z varnostnimi razmerami v Tuz Khurmatu (tožnikov domači kraj) navaja, da je to mesto spora med Kurdi, Arabci in Turkmenci in čeprav mesto nadzorujejo Kurdi, to ne pomeni, da so kurdski prebivalci varni. V zvezi s profilom guvernorata Sulaymaniyah navaja, da možnost letalskega in kopenskega potovanja ni dokaz stabilnosti razmer. O možnosti razselitve v centralnih in južnih provincah Iraka navaja, da možnost potovanja sama po sebi ni znak varnosti v državi in da so ljudje, ki so trpeli grožnje s smrtjo ali mučenje, nemirni zaradi različnih oblik socialnih zapletov, ne samo zaradi razselitve in potovanja. Poleg tega je osebam iz Kirkuka ali Hanaqina, Kurdom, Arabcem, Turkmencem ali pripadnikom druge manjšine zaradi političnih in demografskih razlogov zavrnjen vstop v provinco Sulaymaniyah. Možnost potovanja v samo tri province Iraka pa ni zadostna za mirne varnostne razmere in varnost oseb, ki so izpostavljene grožnjam. Zavrača vse informacije, ki govorijo o izboljšanju varnostnih razmer, ker še vedno ni zagotovila za varnost iraškega ljudstva znotraj Iraka. Zaključuje, da avtorji teh člankov poskušajo prikazati izboljšanje varnostnih razmer, ne uspe pa jim prikriti dejstva o prisotnosti nasilja in odsotnosti pravne države v Iraku.

Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ogroženostjo s strani družine svojega aretiranega prijatelja F.F. in članov stranke ITF. V zvezi s tem iz razpoložljive dokumentacije ugotavlja, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil Irak, ni predložil nobenih dokazov. Ker tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, je tožena stranka kriterije za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito ugotavljala v skladu z 21. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in 111/08, v nadaljevanju ZMZ). Ugotavlja, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov o tem zakaj ni mogel predložiti dokazov in da njegovih izjav ni mogoče oceniti kot skladnih in verjetnih ter to tudi podrobno opredeljuje in pojasnjuje neskladnosti (podane so neskladnosti v zvezi s tožnikovo izkaznico ITF; v zvezi z njegovo navedbo, kdo je aretiral F.F.; v zvezi z obiski njegovih sorodnikov in članov ITF na njegovem domu; v zvezi z dogodkoma pred sodiščem v Kirkuku in dogodkom ob jezu; v zvezi z osebo, ki naj bi bila zaposlena na veleposlaništvu Turčije v Bagdadu; v zvezi s tožnikovim poimenovanju F.F. in celo pri imenu tožnika samega; v zvezi s tem, zakaj si je tožnik sploh priskrbel izkaznico stranke ITF in o tem, kaj bi mu ta izkaznica omogočila). V zvezi s 4. kriterijem po 3. odstavku 21. člena ZMZ tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prišel v Slovenijo konec leta 2007 in jo je zapustil v drugi polovici aprila 2008 ter tedaj ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite in tudi, ko je iz Slovenije do Norveške potoval preko več drugih držav, ni zaprosil za zaščito v nobeni izmed teh držav, temveč šele na Norveškem. Na podlagi vseh ocenjenih kriterijev iz 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka zaključuje, da tožnikova splošna verodostojnost ni podana.

V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje tudi do tožnikovega zdravstvenega stanja, čeprav le-tega tožnik ni izrecno uveljavljal kot razlog, zaradi katerega bi potreboval zaščito. V zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zbolel po odhodu iz svoje matične države, da je zbolel ob svojem prvem prihodu v Slovenijo konec leta 2007, ko je bil tudi hospitaliziran in je bil kasneje hospitaliziran tudi na Norveškem. Na podlagi zdravniških mnenj in obvestil ocenjuje, da gre pri tožniku za prilagoditveno motnjo, iz zdravniškega dokumenta in sicer iz zapisa H.H., specialista psihiatra, pa izhaja, da se pri tožniku odraža motnja osebnosti po borderline tipu. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da tožnikove zdravstvene težave niso posledica kakršnegakoli preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije, temveč so nastale po zapustitvi matične države in se odražajo na specifičnen način, v obliki prilagoditve na novo okolje; to pa pomeni, da te težave ne morejo utemeljiti statusa begunca. V podporo svoji argumentaciji v zvezi s tem tožena stranka dodaja več odlomkov iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ko je šlo za zatrjevane zdravstvene težave mentalnega izvora in je ESČP presojalo, ali bi vrnitev takšnih oseb v matično ali katero drugo državo, predstavljala kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter presodilo, da samo zaradi zdravstvenega stanja prosilca njegova odstranitev ne bi pomenila kršitve 3. člena navedene konvencije.

Dalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoje prošnje za mednarodno zaščito ni utemeljeval z varnostno situacijo v matični državi, vendar je, glede na to, da je varnostna situacija v Iraku še vedno pereča, presojala tudi, ali splošna situacija nasilja sama po sebi ali v povezavi s kakšno tožnikovo osebno okoliščino, ki jo tožena stranka sprejema za resnično, zadostuje za priznanje statusa subsidiarne zaščite zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ.V ta namen je pridobila in proučila različna poročila, katerih odlomki so v odločbi navedeni. Glede na proučene informacije ocenjuje, da v delu Iraka, in sicer v vseh guvernoratih, razen treh severnih (Dahuk, Erbil in Sulaymaniyah), ki so pod nadzorom regijske vlade Kurdistana, poteka notranji oborožen spopad. Čeprav je varnostna situacija v centralnem in južnem delu Iraka še vedno pereča in število žrtev visoko, pa po oceni tožene stranke stopnja samovoljnega nasilja ni tako visoka, da bi zgolj dejstvo, da določena oseba prihaja iz tega območja, zadostovalo za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Podatki glede incidentov in števila žrtev se glede na različne vire razlikujejo, vendar pa je podatkom skupno, da se je število smrtnih žrtev med civilnim prebivalstvom v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 prepolovilo; kar pa je za oceno še pomembnejše, pa je to, da je prišlo tudi do sprememb v trendih nasilja oziroma tarčah napadov, saj glavna tarča napadov oboroženih skupin niso več tržnice in mošeje, torej mesta, kjer se zbira večje število civilistov, ampak so to predvsem vladne inštitucije. Kar se tiče varnostnih razmer v guvernoratu Salah al-din, iz katerega prihaja tožnik, tožena stranka zaključuje, da je med varnostno bolj ogroženimi, vendar pa je tudi v tem guvernoratu stopnja nasilja bistveno upadla. Zadnji večji bombni napad v domačem kraju tožnika, Tuz Khurmatu, je bil julija leta 2007; v letih 2008 in 2009 pa je bilo več napadov na policijo, na člane Odbora za prebujanje in njihove borce. Civilisti so sedaj manj napadeni, vendar pa do nasilja še prihaja in je kot zadnji dokumentiran napad na civiliste zabeležen umor turkmenskega trgovca dne 14. 5. 2009. Torej je tudi v tožnikovem domačem kraju zaznati enake trende glede nasilja, kot velja za celotno območje Iraka, izključujoč območje pod nadzorom regijske vlade Kurdistana. Za guvernorat Salah al-din pa ni mogoče reči, da bi bila stopnja nasilja tako visoka, da bi to zadostovalo za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Prav tako po oceni tožene stranke na strani tožnika ne obstaja nobena takšna osebna okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče reči, da bi tudi ob takšni stopnji nasilja vrnitev tožnika pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da je tožnik v letu 2007, ko je bila stopnja nasilja v Iraku najvišja, opravljal svoj poklic in to celo v dveh krajih, Tuz Khurmatu in Kirkuku, kar pomeni, da je lahko potoval iz enega kraja v drug kraj, in v svojih izjavah v zvezi s tem ni izpostavljal varnostnih razmer, niti jih ni navedel kot razlog za zapustitev države. Tožena stranka še opozarja, da je tožnik Kurd, tožnikova sestra ima hišo v guvernoratu Sulaymaniyah in tožnik s preselitvijo v ta guvernorat, ki je eden od treh, kjer ne poteka notranji oborožen spopad, glede na dostopne in proučene informacije, ne bi imel težav. Tožena stranka tako zaključuje, da v delu Iraka sicer obstaja notranji oborožen spopad, vendar pa stopnja samovoljnega nasilja ni takšna, da bi zadoščala za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite in tožnik tudi ni izkazal, da bi ga zaradi določenih, njemu lastnih okoliščin, grožnje posamično zadevale. Poleg tega tožniku statusa subsidiarne zaščite še vedno ni mogoče priznati, ker zanj, glede na njegove osebne okoliščine v povezavi z informacijami o izvorni državi, obstaja možnost notranje zaselitve. Glede na navedeno je tožena stranka odločila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alineo 53. člena ZMZ. Zaradi tožnikovih zdravstvenih težav je tožena stranka tožniku odredila 7-dnevni rok za zapustitev Slovenije, v skladu z 2. odstavkom 52. člena ZMZ.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Kot prvo navaja, da je tožena stranka opravila napačno presojo njegovih izjav, zaradi neupoštevanja njegovega zdravstvenega stanja in sicer navaja, da je nezakonitost izpodbijane odločbe v tem, da je tožnikovo nesporno ugotovljeno zdravstveno stanje (psihično) tožena stranka upoštevala samo kot možen razlog za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, česar tožnik niti ni zahteval, ni pa ga upoštevala kot pomembno okoliščino pri svojem vrednotenju verodostojnosti, točnosti in medsebojne skladnosti njegovih izjav in ravnanj. Pri tožniku gre za osebnostno motnjo tipa borderline in to motnjo bi bilo potrebno ustrezno upoštevati pri vrednotenju in presojanju teže in pomena njegovih izjav in ravnanj, saj se zaradi te motnje ugotovljene neskladnosti in nejasnosti v njegovih izjavah lahko pokažejo v drugačni luči in niso več bistveno moteče. Nadalje tožnik navaja, da se odločba tožene stranke opira na protiustavne in z Direktivo EU neskladne določbe 3. odstavka 21. in 4. odstavka 22. člena ZMZ, kar tudi utemeljuje in v zvezi z opiranjem odločbe tožene stranke na navedene določbe ZMZ sodišču predlaga sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem po 156. členu Ustave. Nadalje tožnik v zvezi z očitanimi neskladnosti v njegovih izjavah, navaja, da se te neskladnosti ne nanašajo na pomembna dejstva in okoliščine v njegovih navajanjih in da niso takšne, da bi se dalo iz njih sklepati na njegovo zavajanje, prikrivanje ali potvarjanje resnice o bistvenih elementih njegove zgodbe, kar tudi podrobno opredeljuje. V zvezi z zavrnitvijo subsidiarne zaščite tožnik najprej navaja, da se na svoje zdravstvene probleme kot na razloge za dodelitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite sploh ni skliceval. V zvezi z oceno tožene stranke, da v Iraku stopnja nasilja ni tako visoka, da bi to samo po sebi zadoščalo za priznanje subsidiarne zaščite, se ne more strinjati, saj če ta stopnja ni dovolj visoka v Iraku, kje potem sploh je. Poleg tega se stanje v Iraku po odhodu ameriške vojske samo dodatno poslabšuje in ne izboljšuje. Opozarja tudi na poročilo Amnesty International „Iraq - civilians under fire“ iz aprila 2010, v katerem je v zaključnem poglavju tudi priporočilo mednarodni skupnosti, da je treba končati vse prisilne vrnitve v katerikoli del Iraka in da bi do kakršnegakoli vračanja zavrnjenih prosilcev za azil smelo priti šele, ko se bo varnostni položaj v celotni državi stabiliziral. V zaključku tožbe tožnik še omenja, da je na Norveškem spoznal gospo I.I., katere želja je, da bi se z njim tudi poročila. Zato ga je v času njegovega bivanja v Sloveniji že štirikrat obiskala. Ob tem sta iskala tudi možnosti za sklenitev poroke v Sloveniji, kar bi tožniku omogočilo zakonito naselitev na Norveškem, vendar sklenitev poroke ni bila izvedljiva, ker tožnik nima potnega lista. Pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite pa bi tožniku omogočila tudi sklenitev poroke in posledično pridobitev dovoljenja za prebivanje pri ženi na Norveškem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

Tožena stranka je v postopku za priznanje mednarodne zaščite ugotavljala tako izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca po kriterijih iz 2. odstavka 2. člena v povezavi s 3. odstavkom 21. člena ZMZ, kakor tudi obstoj resne škode v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke v delu, v katerem je tožena stranka odločila na podlagi 2. odstavka 2. člena ZMZ, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pravilna in zakonita. Pač pa je po mnenju sodišča preuranjena odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na priznanje subsidiarne zaščite. V tem delu je tožena stranka ugotovila, da v tožnikovi matični državi notranji oboroženi spopad sicer obstaja, vendar po oceni tožene stranke ne dosega tolikšne stopnje nasilja stopnja, da bi to zadoščalo za priznanje subsidiarne zaščite. Ta zaključek je oprla na svojo oceno, da na strani tožnika ne obstaja nobena takšna individualna okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče reči, da bi vrnitev tožnika v matično državo zanj pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Ob upoštevanju določila 68. člena ZMZ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tudi, da za tožnika obstaja možnost notranje razselitve. V zvezi s temi svojimi zaključki pa se tožena stranka ni z ničemer opredelila do okoliščin, ki jih je tožnik v zvezi s posredovanimi mu informacijami s strani tožene stranke o stanju v njegovi izvorni državi, navajal v svojem pisnem odgovoru (z dne 19. 4. 2010, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa). Tedaj je zatrjeval, da samo izboljšanje razmer še ni zagotovilo za varnost iraških prebivalcev in da možnost potovanja v samo tri province ni dokaz o stabilnosti razmer, kakor tudi, da je mesto Tuz Khurmatu (tožnikov domači kraj) mesto spora med Kurdi, Arabci in Turkmenci, vendar dejstvo, da ga nadzorujejo Kurdi, še ne pomeni, da so kurdski prebivalci varni, pri čemer je posebej izpostavil dejstvo, da je Kurdom zavrnjen vstop v provinco Sulaymaniyah. S takšnimi svojimi navedbami pa je tožnik oporekal možnosti notranje zaščite v smislu 68. člena ZMZ. Teh tožnikovih zatrjevanj tožena stranka v svoji obrazložitvi ni niti povzela in jih skupaj s svojimi razlogi, ki bi govorili zoper tožnikove trditve, ni presodila, čeprav bi jih morala. Ker se torej tožena stranka do tožnikovih navajanj ni opredelila, to pomeni, da obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh obligatornih sestavin po določilu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar onemogoča tudi preizkus zaključkov tožene stranke v tej zvezi.

Ker gre v navedenem delu torej za bistveno kršitev pravil postopka in v posledici za nepravilno uporabo materialnega prava (3. odstavek 2. člena ZMZ), je bilo treba že iz navedenega razloga tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in posledično tudi materialno pravo (ZMZ) ni bilo pravilno uporabljeno, je tožbi že zaradi tega ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) in se zaradi tega ni spuščalo v obravnavo ostalih tožbenih ugovorov. Tožena stranka bo torej v ponovljenem postopku morala nakazane pomanjkljivosti odpraviti in o zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v 4. odstavku 64. člena ZUS-1. K drugi točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1), glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi se tožniku s plačilom takse občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja.