Jedro

Tožena stranka dela ni imela ustrezno organiziranega, ni poskrbela za varno opravljanje dela in v zvezi s tem ni sprejela jasno določenih organizacijskih in tehničnih ukrepov, ni zagotovila ustreznih delovnih sredstev ter pravilnega načina dela, da bi zmanjšala nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen, tožnika pa tudi ni poučila o varnem opravljanju dela ter mu tudi ni dala nobenih jasnih navodil za delo, zato je za nastalo škodo tožniku krivdno odgovorna.

Tožnik v konkretnem primeru pri delu ni bil dovolj previden in ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj je očitno precenil svoje sposobnosti glede varnega prenašanja bremena, poleg tega pa ni uporabljal predpisane delovne opreme (čevljev), zato je tudi sam v 50% delno kriv za nastanek nezgode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (1. odst. 1. tč. izreka ter 2. tč. izreka) delno spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožniku zniža na znesek 12.355,675 EUR, višji tožbeni zahtevek (12.355,675 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila) pa se zavrne; stroški postopka, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku pa se znižajo na znesek 144,94 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 204,83 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 24.711,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (1. odst. 1. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo še 17.018,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, pa je zavrnilo (2. odst. I. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.399,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (2. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče kot pravno pomembna dejstva štelo tudi tista, ki sploh niso bila pravno pomembna (da tožnik ni opravil zdravniškega pregleda, da tožena stranka tožnika ni poučila o varnem delu, da mu ni odredila nošenja čevljev z gumijastim podplatom, da ni pravilno organizirala dela, ker ni pravilno organizirala prevoza papirja, da tožnika ni poslala na izpit iz varstva pri delu), po drugi strani pa ni ugotavljalo pravno pomembnih dejstev (kje in na kakšen način je do nezgode sploh prišlo), nekatera dejstva pa je ugotovilo napačno (da tožena stranka dela ni organizirala na varen način, da tožniku ni omogočila uporabe varnostne opreme, itd.). Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kot pravno pomembna dejstva v nasprotju z 286. čl. ZPP štelo tudi dejstva, ki jih tožnik ni navajal do konca prvega naroka. Ne drži, da je bila tožena stranka prekludirana glede predlaganih prič A.A., A.B. in A.C.. Ker sodišče izpovedb teh prič ni upoštevalo pri odločanju o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb postopka. Te priče so odločilen dokaz za ugotovitev, da za obravnavano škodo ni podana odgovornost tožene stranke, temveč je do škode prišlo zaradi lastne nepazljivosti tožnika, ker je opustil nošenje čevljev, ki mu jih je zagotovila tožena stranka, bodisi, ker si je sam napačno organiziral delo s tem, ko papirja ni vozil po klančini, ki jo je imel na voljo. Sodišče brez izvedbe teh dokazov ni moglo z gotovostjo biti prepričano o obstoju dejstev, ki so pomembna za odločitev, zato bi moralo ta dokaz izvesti vsaj po uradni dolžnosti. Tožnik tekom celotnega postopka ni konkretno navedel, katero kršitev oz. kaj bi morala tožena stranka storiti, da do poškodbe ne bi prišlo, tega pa ne navede niti sodišče. Tožnik je vrsto let opravljal isto delo, na voljo pa je imel tudi vsa ustrezna sredstva za opravljanje dela- tako voziček, kot avtomobil. V kolikor bi želel uporabiti klančino, bi jo uporabil, delo pa si je razporejal sam tako glede količine kot tudi razporeditve po dnevih. Delovni proces tožnika je zelo enostaven in zanj ne potrebuje dodatnih navodil. Koliko papirja si bo tožnik naložil v škatlo, preden jo bo dvignil, je bilo odvisno zgolj od njegove volje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kje in kako je do nezgode prišlo. Tožena stranka nikakor ne bi mogla preprečiti, da bi se tožnik spotaknil, pa čeprav bi sprejela še tako obsežen pravilnik in tožnika vsako leto poslala na izpit iz varstva pri delu. Sodišče je nepravilno upoštevalo tožnikove navedbe, da je toženo stranko opozarjal na nepravilnosti. Glede teh navedb je tožena stranka grajala prekluzijo že v vlogi z dne 18. 6. 2008. Sodišče ne obrazloži, zakaj ni upoštevalo tudi pravočasno predložene Izjave o varnosti, s katero je tožena stranka določila način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Pri zbiranju papirja je tožnik uporabljal voziček, pri čemer ni sporno, da ob padcu vozička ni uporabljal, temveč je papir prenašal ročno. Sodišče ni ugotovilo pravnorelevantne vzročne zveze med kršitvami, ki naj bi jih tožena stranka storila in nastankom škodnega dogodka. Sodišče ni ugotovilo, kako bi morala tožena stranka organizirati proces pobiranja papirja, da do nastanka predmetne nezgode ne bi prišlo. Sodba je v delu, kjer se sodišče opredeljuje do vzročne zveze neobrazložena, saj sodišče ni navedlo, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče je nepravilno zaključilo, da ni podan tožnikov soprispevek. Sodišče je tožniku prisodilo nesorazmerno visoko odškodnino po vseh postavkah. Sodišče je mnenje izvedenca dr. A.D. povzelo napačno, dejansko stanje pa je ugotovilo mimo tožnikove trditvene podlage, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnik nikjer ni opredelil intenzivnosti in trajanja fizičnih bolečin in nevšečnosti, niti o njih ni izpovedoval na naroku. Pravnorelevantnih dejstev v zvezi z navedenim sodišče sploh ni ugotavljalo, temveč je enostavno prepisalo izvedeniško mnenje, kar pa je nedopustno. Iz izvedeniškega mnenja sicer izhaja, da je izvedenec dopustil možnost obstoja fizičnih bolečin različne intenzivnosti, vendar pa je nastalo škodo potrebno ugotavljati pri vsakem oškodovancu posebej, zaradi česar bi sodišče moralo ugotavljati, kakšne bolečine je trpel tožnik. Tožnik bi zagotovo takoj poiskal pomoč, če bi bile bolečine tako hude, očitno pa tožnik prve tri dni takšnih bolečin ni trpel. Splošno znano je, da se bolečine s potekom časa zmanjšujejo, zato tožnik zagotovo tudi v nadaljnjih 4 dneh ni trpel hudih bolečin, saj je v tem času že prejemal analgetike. Tožnik, zaslišan kot stranka, glede intenzitete prestanih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podprl že tako pičlih pritožbenih navedb, kar pomeni, da fizičnih bolečin, ki bi bile zelo intenzivne in dolgotrajne, ni trpel. Tožnik se ni pritoževal nad prestanimi nevšečnostmi zdravljenja, kar pomeni, da mu niso povzročale pretiranih psihičnih bolečin. Sodišče je fizične bolečine upoštevalo tako pri postavki negmotne škode fizičnih bolečin in nevšečnosti kot pri postavki zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je nepravilno. Odškodnine za primarni strah tožnik sploh ni vtoževal, kot tudi strah za izid zdravljenja, ki pri tožniku glede na tožbene navedbe in njegovo izpovedbo, ne opravičuje nikakršne odškodnine. Dejstvo, da je pri tožniku obstajal strah, da bi bil lahko hrom, izhaja iz izvedeniškega mnenja in je ugotovljeno izven tožnikove trditvene podlage. Zahtevek za strah zaradi izgube delovnega mesta je bil pri tožniku neutemeljen, saj se je vrnil na isto delovno mesto. Tožnik v izpovedbi ni navajal nobene zaskrbljenosti. Tudi v zvezi s prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče razsojalo izven tožnikove trditvene podlage. Odločitev je oprlo zgolj na izvedeniško mnenje, pri čemer ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo tožnikove izpovedbe. Tožnik ni navedel, katera opravila od nezgode dalje težje opravlja. Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi zoper odmero stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v delu, v katerem je odločalo o tožnikovem soprispevku k obravnavani nezgodi.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo vse dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev, hkrati pa je v skladu z napotilom pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 1219/2010 z dne 5. 3. 2011 tudi zelo natančno pojasnilo, katere dokaze je ob upoštevanju pravil ZPP o prekluziji upoštevalo ter katerih ne ter tudi zakaj ne. Argumentacije v tem delu pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj z njo v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo pa je tudi vse bistvene dokaze. Dejanskega stanja ni ugotavljalo mimo pravočasne trditvene podlage pravdnih strank. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Bistvena kršitev postopka, ki jo v zvezi z navedenim uveljavlja tožena stranka zato ni podana.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče dejansko stanje: Tožnik se je dne 7. 6. 2004 poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki. Ko je s sodelavcem nosil večjo škatlo papirja za razrez od stavbe do avtomobila, mu je spodrsnilo na ploščadi med vhodnimi vrati in stopnicami. Izgubil je ravnotežje, padel po stopnicah in se poškodoval. Zaradi padca je tožnik utrpel kompresijski zlom ledvenega vretenca (L1) in udarnine prsnega koša. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovorna in sicer iz razloga, ker ni dela ni imela ustrezno organiziranega, ni poskrbela za varno opravljanje dela in v zvezi s tem ni sprejela jasno določenih organizacijskih in tehničnih ukrepov, ni zagotovila ustreznih delovnih sredstev ter pravilnega načina dela, da bi zmanjšala nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen, tožnika pa tudi ni poučila o varnem opravljanju dela ter mu tudi ni zagotovila nobenih jasnih navodil za delo. Tožnikovega soprispevka k obravnavani poškodbi ni ugotovilo. Tožniku je prisodilo odškodnino za negmotno škodo in sicer iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.884,50 EUR, iz naslova strahu 2.965,35 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 11.861,50 EUR.

Kot izhaja iz dokaznega postopka med strankama sicer ni bilo sporno, da je bil tožniku za prenašanje bremen zagotovljen voziček. Vendar pa je v konkretnem primeru bistven materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke sledeč: Tožena stranka glede na Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen (Ur. l. RS, št. 30/2000 s spremembami) ni pravilno organizirala samega prenosa papirja, in sicer tožniku ni zagotovila možnosti, da večje količine papirja, ki jih je bil dolžan pobirati in odpeljati v razrez, s primernim mehanskim pomagalom (vozičkom) prepelje tudi od vrha stopnic do prevoznega sredstva, ki se je nahajal na dvorišču pred stopnicami. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom v celoti soglaša. Slednji je tudi v celoti skladen s tožnikovo trditveno podlago, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tožnik glede na mesto opravljanja dela, ni imel možnosti, da škatlo papirja od vrha stopnic do avtomobila prepelje s pomočjo vozička (tožena stranka ni uspela dokazati nasprotnega), je moral škatlo nesti ročno. Splošno znano dejstvo je, da je pri ročnem prenašanju večjih bremen pogled pod noge zastrt, zaradi česar je bistveno povečana možnost za poškodbe. Prav zaradi takšnega opravljanja dela, je v obravnavanem primeru do poškodbe tudi prišlo. Tožnik je to trdil, sodišče prve stopnje pa je to dejstvo glede na izvedene dokaze tudi pravilno ugotovilo. Tožena stranka bi poškodbo, kot jo je utrpel tožnik, lahko preprečila, če bi delo organizirala tako, da bi tožnik imel možnost, da večjo škatlo papirja z vozičkom prepelje od mesta zbirališča do prevoznega sredstva. Ker pa dela ni imela organiziranega na naveden način, je do poškodbe tudi prišlo. Podana je zatorej pravnorelevatna vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem (opustitvijo pravilne organizacije dela s strani tožene stranke) ter nastankom škode. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato so nasprotne pritožbene navedbe, podane v tej smeri, neutemeljene.

Usposabljanje in preizkus iz varstva pri delu sta namenjena poučitvi delavca o varnem načinu dela. Opustitev te dolžnosti pomeni protipravno ravnanje, to je ravnanje v nasprotju z določbo 43. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001) mora delodajalec v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tožena stranka je svoje delavce sicer usposabljala in testirala njihovo znanje iz varstva pri delu, očitno pa je pri tožniku to opustila, saj nasprotnega ni dokazala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni podala niti nobenih jasnih navodil, kako naj delo opravlja na varen način in torej niti tega, kje oz. po kateri poti naj papir varno prenaša (prevaža). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija, zato so nerelevantne vse navedbe o tem, da bi tožnik papir z vozičkom do avtomobila lahko varno prepeljal tudi po drugi poti in bi s tem nezgodo lahko preprečil. Preostale, sicer obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke za odločitev v tem sporu niso pravnorelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. čl. ZPP).

Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku nezgode. Po 1. odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 2. odstavku 9. člena določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Sodišče prve stopnje v zvezi z uveljavljanim soprispevkom tožnika ni pravilno ocenilo utemeljenega ugovora tožene stranke, da si je tožnik delo razporejal sam glede na svoje lastne zmožnosti. Tožnik ni imel norme, zaradi česar je lahko (ob dejstvu, da z vozičkom škatle s papirjem ni mogel pripeljati do avtomobila), sam presodil, koliko papirja naenkrat bo prenesel do avtomobila. Tožnik teh trditev ni prerekal zaradi česar se slednje v skladu z 214. čl. ZPP štejejo za dokazane. Ker je moral tožnik od vrat stavbe do avtomobila prenesti večjo količino papirja, od njega seveda ni bilo realno pričakovati, da bo vsak kilogram papirja prenesel posebej in je zato popolnoma življenjska njegova odločitev, da bo (s pomočjo sodelavca) naenkrat prenesel čim večjo količino papirja. Pa vendar tožnik v konkretnem primeru ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj je očitno precenil svoje sposobnosti glede varnega prenašanja bremena. Tožnik bi delo moral opraviti previdneje. Tudi laik ve, da obstaja pri ročnem prenašanju težjih bremen večja nevarnost poškodbe, saj je pogled pod noge zastrt in je v takšnem primeru težko videti tla pod seboj. V takšnem primeru je torej pri prestopanju potrebno biti bistveno bolj pazljiv kot običajno, kadar bremen ne prenašaš. Tako bi tudi ob konkretnem delu tožnik moral računati na to nevarnost in biti pri opravilu bolj pazljiv. Nadalje pa je utemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da ne drži materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik na dan škodnega dogodka ni uporabljal čevljev, ki mu jih je zagotovila tožena stranka (usnjeni čevlji z gumijastim podplatom), ne more predstavljati kršitve, ker mu tožena stranka ni dala navodil, da mora imeti pri delu te čevlje obute. Nesporno je tožena stranka tožniku te čevlje zagotovila z namenom, da jih uporablja pri delu, tožnik namreč kaj drugega (npr. da mu jih je podarila za osebno uporabo) ni trdil. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožniku še posebej odrejati, da pri delu te čevlje tudi nosi. Tožnik predpisane delovne opreme (čevljev) neutemeljeno ni uporabljal. Glede na vse navedeno je zatorej delno kriv tudi sam, da je prišlo do poškodbe. Njegov soprispevek pritožbeno sodišče ocenjuje na polovico. Zato je upravičen samo do sorazmernega dela odškodnine za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je višino škode glede na težo poškodbe in njene posledice pravilno ocenilo. Tožnik je že v tožbi v okviru obrazložitve višine zahtevkov po posameznih pravno priznanih oblikah nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, podal trditve o nastali škodi in njeni manifestaciji, sočasno pa je v dokaz svojih trditev predlagal tudi postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je na podlagi vprašanj sodišča in pravdnih strank izdelal izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev, zoper katero tožena stranka ni imela pripomb. Ne drži, da bi sodišče v izpodbijani sodbi ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval in katera nimajo opore v tožnikovi izpovedbi. Tožena stranka tako nikoli ni prerekala tožnikovih navedb, da je bil zaradi nastale poškodbe 7 dni negiben, zaradi česar je te trditve šteti za dokazane. Sicer pa jih potrjuje tudi mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. A.D., iz katerega izhaja, da je bi tožnik po poškodbi v bolnišnici, kjer so mu s tritočkovnim steznikom imobilizirali hrbtenico. Tožnik je v tožbi navedel, da je trpel hude bolečine ves čas zdravljenja, da ga je ves čas skrbelo za izid zdravljenja, ter da trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je opisal tudi, česa vsega po poškodbi ne zmore več opravljati. Izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju pojavnost in stopnjo tako intenzivnosti telesnih bolečin v času zdravljenja, kot tudi strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti podrobneje pojasnil. Pri tem je potrebno upoštevati, da pojma primarni in sekundarni strah predstavljata zgolj pravno kvalifikacijo oblike zatrjevane škode in ju zato tožnik niti ni bil dolžan zatrjevati. Zadoščalo je, da je tožnik zatrjeval, da ga je bilo zaradi nastalega padca strah posledic padca in izida zdravljenja. Stranka lahko na podlagi načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) za dokazovanje svojih trditev predlaga katerokoli dokazno sredstvo, sodišče pa je tisto, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev (prim. J. Zobec: ZPP s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2005, str. 84-95). Glede na pravočasno trditveno podlago ter predloženo in upoštevano dokazno gradivo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožniku nastala nepremoženjska škoda v obsegu, kot jo je ugotovilo. V čem naj bi sodišče prve stopnje mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A.D. povzelo napačno tožena stranka ne pove, zato je te navedbe označiti kot pavšalne ter kot takšne tudi neutemeljene. Pritožbeno sodišče tovrstne nedoslednosti sodišča prve stopnje ni zasledilo.

Ob nesreči je tožnik utrpel kompresijski zlom ledvenega vretenca (L1) in udarnine prsnega koša. Zdravljenje tožnika v bolnišnici je potekalo konservativno in z imobilizacijo hrbtenice s tritočkovnim steznikom. Dne 23. 6. 2004 je bil odpuščen domov in zdravljenje se je nadaljevalo ambulantno pri travmatologu. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 8. 6. 2004 do 1. 10. 2004. Izvedenec je potrdil, da je tožniku poškodba povzročila takojšnje hude bolečine, ki pa ni nujno, da so bile stalne, so pa trajale do sprejema v bolnišnico, nato pa še en teden, nakar so prešle v srednje hude bolečine, ki so trajale približno tri tedne. Lahke bolečine so trajale približno en mesec. Izvedenec je ocenil tudi, da tožnik pri prekomernih gibih in obremenitvah ter ob spremembi vremena še sedaj trpi občasne bolečine, ki so lahke do srednje intenzivnosti in trajajo vsakič od nekaj minut do nekaj ur. Tožnik je bil večkrat rentgensko pregledan (10. 6. 2004, 14. 6. 2004, 16. 6. 2004, 28. 7. 2004, 22. 9. 2004), dobival je sredstva proti bolečinam (analgetike), sredstva proti tvorbi krvnih strdkov, sredstva za lažje dihanje, zaščito za želodec proti razjedi (zaradi velikega števila zdravil, ki obremenjujejo želodec in zaradi stresa zaradi poškodbe) ter sredstva za lajšanje psihičnih težav. Pravična odškodnina za to škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) je pravilno ocenjena na 9.884,50 EUR.

Sodišče prve stopnje je v okviru tožnikove trditvene podlage ter s pomočjo izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je tožnik utrpel tako primarni kot sekundarni strah. Tožnik je zatrjeval, da je ves čas trpel intenziven strah, saj je menil, da mu bo zaradi poškodbe lahko onemogočeno opravljanje dela. Tožnik si je hudo poškodoval hrbtenico, zato je bil njegov strah (tudi, da zaradi poškodbe ne bo več mogel opravljati dela) objektivno utemeljen, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja, zato je kot pravična odškodnina za to vrsto škode pravilno ocenjena na 2.965,35 EUR.

Tožnik je tako v tožbi, kot zaslišan na obravnavi opisal posledice, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpovedal je, da je pred nesrečo lahko delal, sedaj pa s težavo. Boli ga križ, zlasti ob slabem vremenu in ob povečanem dvigovanju bremen. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je obravnavana poškodba tožniku pustila trajne posledice v anatomskem smislu, kar predstavlja deformacija prvega ledvenega vretenca, ki je močno stisnjen in klinasto oblikovan, njegova višina pa je sedaj glede na ostala vretenca zmanjšana za polovico, poškodba pa je pustila trajne posledice tudi v funkcionalnem smislu. Gibljivost ledvene hrbtenice je zelo zmanjšana. Tožnik v predklonu s prsti brez bolečine doseže kolena, z bolečinami do srede goleni, večjega predklona pa ni zmožen. Tudi ostali gibi v ledveni hrbtenici so zmanjšani za več kot polovico. Težko dvigne breme, težje od par kilogramov. Življenjske aktivnosti so po poškodbi zmanjšane za približno 25%. Pravična odškodnina za to vrsto škode pravilno ocenjena na 11.861,40 EUR. Ne drži pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče tožniku dvakrat prisodilo odškodnino za fizične bolečine in sicer tako pri postavki negmotne škode fizičnih bolečin in nevšečnosti kot pri postavki zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri postavki zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo dejstvo, da tožnik (tudi) zaradi bolečin težje dviga bremena, težko dalj časa gleda televizijo ali sede bere, ne zmore daljše hoje ali stoje. Navedeno pomeni, da tožniku v tej postavki ni prisodilo odškodnine za fizične bolečine, ki jih je trpel in jih še trpi, temveč zaradi omejene sposobnosti gibanja, ki ga povzročajo tako bolečine, kot zakostenitev.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med hude primere. Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, je primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, npr. v zadevi opr. št. II Ips 638/2005 – VS001562 (moški, star 25 let, zlom drugega ledvenega vretenca z odlomkom spodnjega roba, hude bolečine 7 dni, srednje hude še mesec dni, bolečine ne bodo popolnoma izginile), ko je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 24 povprečnih plač v RS. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v tem primeru pa znaša 25 povprečnih plač v Republiki Sloveniji.

Ker je tožnikova krivda za nastalo škodo polovična, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP spremenilo tako, da je prisojeni znesek zmanjšalo za polovico, v preostalem pa ga je zavrnilo.

Glede na vse navedeno ter na delno spremembo izpodbijane prvostopenjske sodbe, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (5. alinea 354. čl. ZPP), upoštevaje uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (154/2 čl. ZPP). Prisojeni del odškodnine znaša 12.355,675 EUR, zato je tožnik v sporu uspel s 29,61 %, tožena stranka pa s 70,39 %.

Pritožbeno sodišče je preverilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je slednja pravilna, zato je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odmero stroškov postopka, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, za katera opravila je pravdnima strankama priznalo stroške in v kakšni višini. Sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na tožbo v višini 900 točk, zato dejstvo, da nagrade za to opravilo sodišče ni priznalo, ne drži. Tožnik je predložil stroškovnik, h kateremu je bilo priloženo tudi potrdilo DURS o tem, da je njegov pooblaščenec zavezanec za DDV (list. št. 344), zaradi česar je tudi v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Skupni, po sodišču prve stopnje odmerjeni tožnikovi stroški postopka znašajo 8.884,61 EUR, 29,61 % teh stroškov pa 2.630,73 EUR. Po sodišču prve stopnje odmerjeni stroški postopka tožene stranke znašajo 4.567,05 EUR, 70,39 % od tega zneska pa 3.214,75 EUR.

Po pobotu stroškov tožeče in tožene stranke bi bil tožnik toženi stranki dolžan vrniti 584,02 EUR. Ker pa je pritožbeno sodišče upoštevalo 1. odst. 38. čl. ZDSS-1, po katerem sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v postopku ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (kot v konkretnem primeru), je pritožbeno sodišče stroške izvedenca medicinske stroke (728,96 EUR) naložilo v plačilo toženi stranki. Tako mora slednja tožniku povrniti 144,94 EUR stroškov postopka, tako kot izhaja iz izreka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v deležu 50 %, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 875 točk za sestavo pritožbe (401,63 EUR) in 2% materialne stroške (8,03 EUR), skupaj torej 409,66 EUR. Glede na polovičen uspeh mora tožnik povrniti toženi stranki 204,83 EUR tako, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo 50 točk za prejem sodne odločbe in končno poročilo stranki, saj je ta strošek zajet v nagradi za pritožbo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).