Jedro

Sodišče res lahko določi skupno vzgojo in varstvo, tudi če o tem ni izrecnega soglasja med roditeljema, a kljub temu pod pogojem, da je med njima komunikacija, ki izvajanje takšne vzgoje in varstva omogoča, saj morata v takem primeru skupaj odločati o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja.

Izrek

I. Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tč. II. v drugi alineji spremeni tako, da se stiki med mld. hčerko udeležencev in očetom, nasprotnim udeležencem, poleg že določenih določijo še v enem tednu med poletnimi počitnicami ter en teden pozimi (vse v tednih, ko bi imel oče sicer stik s hčerko), pri čemer se stik v tednu pozimi, ko bo hči začela obiskovati šolo, izvede med zimskimi šolskimi počitnicami, in sicer izmenično vsako drugo leto.

II. Sicer se pritožba nasprotnega udeleženca ter pritožba predlagateljice zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Udeleženca sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ... 2018 rojeno hči udeležencev tega postopka A. A. zaupalo v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa določilo stike, in sicer glede na njegov izmenski delovnik v tednu, ko dela dopoldne, ob ponedeljkih in sredah od konca vrtca do naslednjega dne, ter od petka do nedelje, posebej pa še med prazniki ter med poletnimi počitnicami en teden strnjeno v tednu, ko bi sicer imela stike. Očetu je naložilo plačevanje preživnine v znesku 180 EUR na mesec.

2. Zoper odločitev se pritožujeta oba udeleženca postopka, s predlogom za njeno spremembo oz. razveljavitev, oba opredeljujeta tudi pritožbene stroške.

3. Mati meni, da so določeni stiki preobsežni, po njenem bi glede na to, da je hči stara šele tri leta in močno navezana nanjo (na mater), zadoščali le enkrat tedensko. Meni, da hčeri ni v korist, če se zbudi v najemniški sobi. Očita, da je v tednu, ko so stiki, na ta način sama s hčerjo le dva popoldneva. V sklepu sodišča pogreša točno določitev izvajanja stikov (prevzemanja hčere), kadar ni vrtca. Glede preživnine se ji zdi, da je prenizka in da ni upoštevano, da le njo bremenijo stroški za obleko in obutev, ta strošek ni enakomerno porazdeljen. Ugotovljenim stroškom bi zato moralo sodišče prišteti še 70 EUR iz tega naslova in posledično preživnino določiti vsaj na 230 EUR. Glede na to, da zaslužita približno enako, bi morala biti po njenem preživninska obveznost porazdeljena 60-40 v breme očeta, saj je treba upoštevati, da je dnevna skrb večinoma na njej.

4. Oče pa očita, da sodišče izvedenke, ki je navedla, da sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo, ni povprašalo o tem, kaj meni o skupnem starševstvu. V vsakem primeru bi se moralo sodišče odločiti za skupno starševstvo, saj je to hčerki v največjo korist. Slaba komunikacija med roditeljema ne sme biti ovira za to, saj jo je možno izboljšati. Sam je celo izkazal pripravljenost, da si uredi bivališče v N. Nasprotuje tudi temu, da je predaja otroka v T., saj to ni enakomerna obremenjenost za oba. Navaja, da mati otroka še vedno hujska proti njemu. Nasprotuje, da je v času poletnih počitnic pri njem le en teden, ti stiki bi se morali s starostjo povečevati. Kljub temu, da hči ni v šoli, bi bilo primerno, da je tudi pozimi en teden z očetom. Dodatno, na dela prosti dan bi se stik moral začeti zjutraj. Preživnina pa se mu zdi previsoka, in sicer so potrebe ocenjene vsaj 15 % pretirano. Tudi ni upoštevano, da za vožnje po hčer potroši vsaj 300 EUR na mesec ter 140 EUR za najem apartmaja. Navaja, da mati stvari, ki jih sam kupi hčeri, zavrača. 100 EUR na mesec bi po njegovem zadoščalo.

5. Oba udeleženca sta podala tudi odgovor na pritožbo, se vzajemno zavzela za zavrnitev in opredelila nadaljnje pritožbene stroške.

6. Pritožba nasprotnega udeleženca je delno utemeljena, pritožba predlagateljice pa ni utemeljena.

7. Odločitev, da se mld. A. A. zaupa v vzgojo in varstvo materi, je pravilna in zakonita. Sodišče res lahko določi skupno vzgojo in varstvo (139. čl. Družinskega zakonika - DZ), tudi če o tem ni izrecnega soglasja med roditeljema, a kljub temu pod pogojem, da je med njima komunikacija, ki izvajanje takšne vzgoje in varstva omogoča, saj morata v takem primeru skupaj odločati o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja (151. čl. DZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da take komunikacije med roditeljema mld. A. A. ni, in nasprotni udeleženec v pritožbi niti ne zatrjuje drugače. Zato je ne glede na to, da je ugotovljeno, da sta oba roditelja za vzgojo in varstvo mld. A. A. primerna, sodišče prve stopnje ravnalo ustrezno, ko je za vzgojo in varstvo določilo mater, glede na otrokovo starost in načelo kontinuitete, z očetom pa določilo pogoste stike (glej zlasti 9. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8. Določeni stiki med hčerjo in očetom nikakor niso preobsežni oz. prepogosti, kot trdi mati. Da je hčer nanjo navezana, nima pri tem nobenega pomena, prav pa je, da se ohrani oz. čimbolj vzpostavi tudi tesna navezanost na očeta. Pri tem ni pomembno, ali se stiki izvršujejo v najetem ali lastniškem stanovanju.

9. Glede na to, da ni nobenega dvoma, da so čim bolj tesni in pogosti stiki med nerezidenčnim staršem in otrokom slednjemu v korist, in ker je ugotovljeno, da je oče za vzgojo in varstvo hčere popolnoma primeren, se oče utemeljeno zavzema za več stikov, kot jih je določilo sodišče prve stopnje, in sicer konkretno v času počitnic oz. dopustov. Nobenega stvarnega razloga ni, da se v poletnih dveh mesecih očetu ne bi omogočilo, da preživi s hčerjo več časa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bolj razumno in prilagojeno splošno znanim okoliščinam poletnih dopustov ter kasneje tudi šolskih počitnic, da ima oče poleti dvakrat po en teden stika, ne samo enkrat, ob vseh siceršnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljive. Enako velja za situacijo pozimi. Ni videti razloga, da se očetu ne bi omogočilo teden dni zimovanja s hčerjo, zato je pritožbeno sodišče ta tedenski stik dodalo. Ko bo mld. A. A. začela obiskovati šolo, je logično, da se ta stik izvede med zimskimi šolskimi počitnicami, in da mati pri tem ne bi bila prikrajšana, je pritožbeno sodišče odločilo, da roditelja vsako leto izmenjaje preživljata zimske počitnice s hčerjo.

10. Predajanje mld. A. A. na stik in s stika je sodišče prve stopnje dovolj jasno določilo, saj je v zadnji alineji II. tč. zapisano, da se, v kolikor to ni v vrtcu, predaja opravi pred ... centrom v T. Tak način je sprejemljiv, sodišče prve stopnje je imelo pred očmi načelo enakomerne obremenjenosti obeh roditeljev in je le delno od tega odstopilo iz razlogov na strani predlagateljice, ki jih je te razumno pojasnila (glej 10. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11. Preživninska obveznost očeta je primerno določena. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbe 190. čl. DZ, po katerih mora sodišče upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Odmerjena preživnina temu ustreza, prav tako pa je pravilno (enakomerno) porazdeljeno breme preživljanja med oba roditelja (189. čl. DZ).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb obeh roditeljev ugotovilo, da je strošek obleke in obutve med njiju dejansko že enakomerno porazdeljen, zato je v konkretnem primeru sprejemljivo, da ni še posebej privzet v oceno stroškov, h katerim mora finančno participirati oče. Prav tako pa skupno ocenjeni stroški niso 15 % previsoki, kot to pavšalno zatrjuje oče. Res ima slednji več stroškov za vožnje v zvezi z izvrševanjem stikov ter z najemom stanovanja, vendar se to izenači z okoliščino, da je kljub obsežnim stikom z očetom večje breme vsakodnevne skrbi za deklico še vedno na materi.

13. Pritožbi nasprotnega udeleženca je bilo zato treba delno ugoditi in spremeniti del sklepa, v katerem so določeni stiki, tako, da se že določenim dodajo še stiki v obsegu dveh tednov, kot je že pojasnjeno (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1). Sicer je bilo treba pritožbo nasprotnega udeleženca zavrniti ter tudi pritožbo predlagateljice v celoti in izpodbijani nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 42. čl. ZNP-1).

14. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 40. čl. ZNP-1, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, če ni drugače določeno.