Jedro

Tožeča stranka, ki je 20 označevalnih tabel postavila v varovanem območju Natura 2000, bi morala pred tem posegom pridobiti naravovarstveno soglasje, ki bi ga izdalo ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, oziroma pridobiti njegovo odločitev, da to soglasje ni potrebno.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede računov št. 21, 23 in 44 le navedla, da je ugotovila, da ne gre za originale, pač pa za skenirane dokumente. Na kakšni podlagi je prišla do takega zaključka, glede na to, da je tožeča stranka v obeh dopolnitvah zatrjevala, da gre za originale, ne pojasnjuje in zato take odločitve ni mogoče preizkusiti. V odgovoru na tožbo (ta sicer ne more nadomestiti obrazložitve) le navaja, da je to ugotovila uradna oseba z vizualnim pregledom. Tožena stranka torej ni pojasnila razlogov za svojo odločitev, prav tako tudi ni pojasnila, zakaj ni upoštevala dokazov, ki ji jih je tožeča stranka priložila dopolnitvama zahtevka. Obrazložitev njene odločitve je v tem obsegu nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-18/2008/252 z dne 9. 11. 2015, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo, št. 33151-18/2008/127 z dne 12. 7. 2012 ter z odločbami o spremembi obveznosti z dne 14. 11. 2012, 21.11. 2013 in 25. 3. 2013, tožeči stranki odobrila prvi načrt izvedbenih projektov za leto 2012 v višini 413.105,62 EUR, od tega za sofinanciranje projekta „A.“ iz naslova ukrepa „Izvajanje lokalnih razvojnih strategij“ v višini 197.256,67 EUR. Tožeča stranka je dne 30. 1. 2015 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 69.303,50 EUR. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo takemu zahtevku delno ugodila v višini 41.593,08 EUR, del zahtevka v višini 27.710,42 EUR pa zavrnila.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnila, da so se tožeči stranki sredstva odobrila po načelih pristopa LEADER in to po postopku in pod pogoji, kot jih določa Uredba o ukrepih 1., 3., in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba). Ob odločanju o zahtevku tožeče stranke je izhajala iz določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Pri administrativnem pregledu tega zahtevka je ugotovila, da nekateri računi, ki jih je tožeča stranka priložila zahtevku, niso upravičeni ali so le delno upravičeni do sofinanciranja. Uvodoma je tožena stranka te račune predstavila tako, da je za vsak račun navedla njegovo skupno vrednost, nepriznani del računa in priznani del računa, ki ga je nato pomnožila z 85 %, tako dobljeni rezultat pa upoštevala kot znesek sofinanciranja. Tožena stranka je tožeči stranki zavrnila znesek v skupni višini 13.330,82 EUR, nato pa upoštevala še sankcijo za znižanje. Pojasnila je tudi, da je tožeča stranka presegla dovoljeno vrednost upravičenih stroškov za koordinacijo in vodenje. Ti stroški smejo namreč znašati le največ 10 % od skupaj upravičenih stroškov celotnega projekta, medtem kot jih je tožeča stranka priglasila v višini 11,29 % od skupnih stroškov. Tožena stranka je nato predstavila še matematični izračun stroškov, ki jih je priznala tožeči stranki kot upravičene stroške do sofinanciranja.

3. Tožena stranka je v nadaljevanju pojasnila razloge, zaradi katerih je določene račune štela za neupravičene, oziroma delno upravičene do sofinanciranja. Pri računih št. 13, 20, 40, 41, 42, 43, 48, 51, 52, 54 in 60 je ugotovila, da se nanašajo na identifikacijo, oziroma postavitev 50 označevalnih tabel pred naravne in kulturne znamenitosti v zaledju Mestne občine Koper. Tožečo stranko je dne 17. 7. 2015 pozvala, naj zahtevek v tem obsegu dopolni z naravovarstvenih soglasjem za postavitev tabel na parcelah, ki sodijo v območje Natura 2000. Tožeča stranka se je na poziv odzvala, vendar pa navedla, da po določbi 105. člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) postavitev informativnih tabel ne spada med posege, za katere bi bilo treba pridobiti tako soglasje. Enako je to trditev ponovila po tem, ko jo je tožena stranka ponovno pozvala k dopolnitvi. Prav tako je bila pozvana, naj dopolni zahtevek za izplačilo s soglasji lastnikov, oziroma upravljavcev nepremičnin s parc. št. 1633 k.o. ... in parc. št. 1542/33 k.o. ..., kjer je prav tako namestila table, vendar pa tožeča stranka tega ni storila. Teh stroškov ji zato tožena stranka ni priznala.

4. Za račune št. 21, 23 in 44 je tožena stranka ugotovila, da niso bili predloženi v originalu in je zato tožečo stranko pozvala, naj zahtevek dopolni z originalnimi računi, vključno z žigom in podpisom izdajatelja računa, kot to zahteva Uredba. Tožeča stranka je v dveh dopolnitvah vztrajala, da so predloženi računi originali, četudi je tožena stranka ugotovila, da je šlo za skenirane račune, oziroma kopije in ji zato teh stroškov ni priznala.

5. Poleg tega tožena stranka tožeči stranki tudi ni priznala stroškov po računu št. 36, s katerim je bil izplačan avtorski honorar po avtorski pogodbi, sklenjeni med Mestno občino Koper in B.B. Tožeča stranka je po pozivu sicer poslala obračun tega honorarja, vendar pa tega obračuna ni potrdil LAS, četudi je tožena stranka to od nje zahtevala. Tožena stranka zato tega stroška ni štela kot upravičenega.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo s tožbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožeča stranka pritrjuje ugotovitvam tožene stranke o tem, da ji je bila, skladno s pravili Uredbe, dodeljena pravica do sredstev po načelih pristopa LEADER, da je pravočasno vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev za projekt „A.“, da jo je tožena stranka dvakrat pozvala k dopolnitvi in da se je na oba poziva tudi odzvala.

7. Tožeča stranka glede računov, ki se nanašajo na postavitev označevalnih tabel navaja, da je, ko jo je tožena stranka pozvala, naj za 20 tabel, ki se nahajajo v območju Nature 2000, predloži naravovarstveno soglasje, pravočasno dopolnila zahtevek s pojasnilom, da tega soglasja ne more predložiti, saj ga ZON ne predvideva za primere postavitve tabel. To dokazuje tudi elektronska korespondenca med C.C., takrat zaposlenim pri Mestni občini Koper in Č.Č., zaposleno pri Zavodu RS za varstvo narave. Tožena stranka je torej od tožeče stranke zahtevala nekaj, kar ni mogla pridobiti. Tožena stranka tudi trdi, da naj bi jo pozvala tudi k dopolnitvi zahtevka s soglasji lastnikov, oziroma upravljavcev parc. št. 1633 k.o. ... in parc. št. 1542/33 k.o. ... za postavitev tabel, kar pa ni res.

8. Glede računov, za katere tožena stranka trdi, da niso originalni, tožeča stranka vztraja, da so bili toženi stranki predloženi v originalu, torej lastnoročno podpisani in požigosani. To lahko potrdijo tudi D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., za katere predlaga, naj se zaslišijo kot priče. Navedba tožene stranke, da naj tožeča stranka ne bi bila potrdila računa, oziroma avtorske pogodbe, ki se vodi pod zap. št. 36, je prostispisna, saj je ta dokument tožeča stranka posredovala kot prilogo št. 7 dopolnitve zahtevka z dne 13. 10. 2015, to pa lahko potrdi tudi H.H. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je, kljub taki dopolnitvi, štela, da obračun ni potrjen.

9. Tožeča stranka tudi ugotavlja, da je tožena stranka pri izračunu stroškov koordinacije in vodenja projektov nepravilno štela, da so ti stroški iz drugega zahtevka znašali 6.414,58 EUR, saj je tožeča stranka uveljavlja le znesek 3.278,45 EUR, ta pa ne presega 10 % vseh stroškov. Odločitev tožene stranke torej temelji na nepravilnih podatkih, s tem pa je neupravičeno zavrnila izplačilo zahtevanega zneska.

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi. Uvodoma je povzela izrek izpodbijane odločbe ter pojasnila ureditev financiranja skupne kmetijske politike in dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov razvoja podeželja. Vztraja pri ugotovitvi, da bi morala tožeča stranka za račune tabel, ki se nahajajo v območju Nature 2000, predložiti naravovarstveno soglasje, skladno z določili 33., 105., in 105.a člena ZON. Ker je za izdajo tega soglasja pristojna Agencija RS za okolje (ARSO), meni, da dokaz o elektronski komunikaciji z zaposlenimi pri Mestni občini Koper ni relevanten, tožeča stranka pa s postopkom za pridobitev takega soglasja niti ni pričela. Tožena stranka vztraja tudi pri ugotovitvi, da so bili nekateri računi skenirani, torej da niso bili predloženi v originalu, kar je ugotovila uradna oseba pri vizualnem pregledu. Glede računa iz naslova avtorske pogodbe je tožena stranka ponovno poudarila, da ga tožeča stranka ni potrdila, pač pa je iz rekapitulacije izplačil, ki je vodena pod zap. št. 36, razvidno, da ga je potrdila uradna oseba Mestne občine Koper. Glede prijavljenega zneska stroškov za koordinacijo in vodenja pa je tožena stranka navedla, da je v drugem zahtevku tožeča stranka sicer res te stroške opredelila v višini 3.278,45 EUR, vendar pa, poleg tega zneska, iz istega naslova izhajajo tudi stroški računov I.I., s.p. in J.J., ki jih predstavlja v nadaljevanju odgovora na tožbo.

11. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala s pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri vseh tožbenih navedbah. Ponovno poudarja, da je pri Zavodu RS za varstvo narave vložila predlog za pridobitev naravovarstvenega soglasja in dobila odgovor, da tako soglasje za postavitev tabel ni potrebno, kar dokazuje elektronsko sporočilo. Kljub temu je turistična organizacija Mestne občine Koper naknadno pridobila še mnenje Zavoda RS za varstvo narave, iz katerega izhaja, da postavitev tabel nima vpliva na varstvene cilje varovanih območij. To kaže, da naravovarstveno soglasje ni potrebno in je zato v celoti izpolnila svoje obveznosti, določene z razpisno dokumentacijo. Table tudi sicer niso objekti v smislu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in zato zanje ne veljajo predpisi o graditvi objektov. Brez pomena je dejstvo, da je tožeča stranka za izdajo naravovarstvenega soglasja zaprosila pri Zavodu RS za ohranjanje narave in ne pri ARSO, saj, kot že rečeno veljavno materialno pravo naravovarstvenega soglasja za primere postavitev tabel ne predvideva.

12. Glede računov, za katere tožena stranka trdi, da niso originalni, tožeča stranka vztraja, da gre za originalne račune in ponovno predlaga, naj se o tem zaslišijo priče, kot je navedla že v tožbi. Enako to velja za račun po avtorski pogodbi, ki se nahaja v spisovnem gradivu. V nadaljevanju se je tožeča stranka opredelila tudi do računov I.I. in J.J., ki jih tožena stranka opisuje v odgovoru na tožbo. Teh računov tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla in je zato v tem obsegu tudi ni mogoče preizkusiti.

K točki I izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Med strankama ni sporno, da je podlaga za odločanje o zahtevkih za dodelitev nepovratnih sredstev 56. člen ZKme-1. Po tej zakonski določbi se zahtevek stranke za dodelitev sredstev odobri, kolikor je skladen z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, sicer pa se v delu, ki temu ne ustreza, zavrne. Prav tako ni sporno, da so bila tožeči stranki sredstva odobrena po načelih pristopa LEADER, po postopku in pod pogoji Uredbe. Sporno pa je, ali je tožeča stranka v celoti izpolnila pogoje iz Uredbe, tako kot trdi sama ali pa le delno, kot v izpodbijani odločbi ugotavlja tožena stranka. Stranki se namreč razhajata pri vprašanju, ali bi tožeča stranka morala ob postavitvi označevalnih tabel v območju Nature 2000 za to pridobiti naravovarstveno soglasje in ga priložiti računom za table, nadalje ali bi morala priložiti soglasje lastnikov, oziroma upravljavcev nepremičnin s parc. št. 1633 k.o. ... in parc. št. 1542/33 k.o. ... za postavitev tabel, ali so bili računi št. 21, 23 in 44 priloženi v originalu ali skenirani obliki, ali je račun št. 36, ki se nanaša na izplačilo avtorskega honorarja, potrdila tudi tožeča stranka in ali je v drugem delu zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev iz naslova stroškov koordinacije in vodenja projektov tožeča stranka priglasila 3.278,45 EUR ali 6.414,58 EUR stroškov.

15. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je v zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev uveljavljala stroške za postavitev 50 označevalnih tabel v zaledju Mestne občine Koper in da se od tega 20 tabel nahaja na območju Natura 2000. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka računom za te table ni priložila naravovarstvenega soglasja, kar utemeljuje s trditvijo, da tako soglasje za postavitev tabel niti ni potrebno. Sodišče sicer soglaša s tožečo stranko, da tožena stranka od nje ne sme zahtevati nečesa, kar ni dolžna predložiti, vendar pa obenem ugotavlja, da je v obravnavanem primeru pri presoji ali je naravovarstveno soglasje pri postavitvi označevalnih tabel potrebno ali ne, treba izhajati iz določb Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Uredba je ta področja določila z namenom, da se tu dosegajo varstveni cilji ter varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov ter habitatnih tipov, katerih ohranjanje je v interesu Evropske unije, in druga pravila ravnanja za ohranjanje teh območij. Nobenega dvoma torej ni, da gre za posebej varovano območje, ukrepe za njegovo zaščito pa določa ZON. Prvi odstavek 104. člena tega zakona predvideva, da se posegi v naravo, ki lahko ogrozijo biotsko raznovrstnost, naravno vrednoto ali zavarovano območje in za katere ni treba pridobiti dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in po drugih predpisih, opravijo na podlagi dovoljenja za poseg v naravo. Dovoljenje za poseg v naravo izda pristojna upravna enota, razen v primerih, ko zakon določa, da ga izda ministrstvo, podlaga za izdajo dovoljenja pa je pozitivno mnenje organizacije, pristojne za ohranjanje narave (četrti in šesti odstavek 104. člena ZON). ZON v 105. členu razlikuje postopke posegov v naravo, za katere se po predpisih o urejanju okolja zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja od tistih, za katere tako dovoljenje ni potrebno. Za gradnjo objekta, za katerega je zahtevana pridobitev gradbenega dovoljenja, je namreč treba pridobiti naravovarstvene pogoje in pravnomočno naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov. Prav tako je naravovarstveno soglasje treba pridobiti tudi takrat, ko za gradnjo enostavnega objekta gradbeno dovoljenje ni potrebno, je pa pridobitev naravovarstvenega soglasja določena v predpisih s področja ohranjanja narave. Naravovarstvenega soglasja ni treba pridobiti le v primerih, če je tako določeno v predpisih s področja ohranjanja narave, in sicer glede na vrsto ali obseg objekta v povezavi z delom varovanega območja. Naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje daje ministrstvo, ki je pristojno za ohranjanje narave. Ministrstvo je tudi tisto, ki odloči o sprejemljivosti posega v naravo in to na podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave (drugi odstavek 105.a člena ZON).

16. Skladno s citiranimi zakonskimi predpisi sodišče ugotavlja (in se v tem delu pridružuje stališču tožene stranke), da bi tožeča stranka, ki je 20 označevalnih tabel postavila v varovanem območju Natura 2000, morala pred tem posegom pridobiti tudi naravovarstveno soglasje, ki bi ga izdalo ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, oziroma pridobiti njegovo odločitev, da to soglasje ni potrebno. Pisno mnenje Zavoda RS za varstvo narave, Območna enota Piran, ki ga tožeča stranka prilaga tožbi, je namreč le podlaga za sprejem take odločitve, kar nenazadnje potrjuje prav mnenje samo, saj iz njega izhaja, da gre za predhodno mnenje v postopku presoje sprejemljivosti posegov v postopku izdaje naravovarstvenega soglasja. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka zahtevala od nje nekaj, kar ni bila dolžna storiti, torej ni utemeljena.

17. Tožeča stranka se je tako v odgovoru na oba poziva tožene stranke za dopolnitev vloge s predložitvijo naravovarstvenega soglasja, kot tudi v tožbi opirala na elektronsko sporočilo, ki ga je K.K., zaposlena pri Zavodu RS za varstvo narave, posredovala L.L., zaposlenemu pri Mestni občini Koper. Sodišče meni, da gre tako komunikacijo šteti le za neformalni odgovor glede poizvedb tožeče stranke o pridobitvi naravovarstvenega soglasja, ki na odločitev o tem ali je tako soglasje potrebno ali ne, ne more vplivati. V tem sporočilu je sicer navedeno mnenje, da postavitev tabel ne spada med posege, za katere bi bilo treba pridobiti tako soglasje, saj ne gre za gradnjo. Tako stališče v prvi vrsti nasprotuje določbi 104. člena ZON, skladno s katero se, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, dovoljenje za poseg v naravo pridobiva prav v primerih, ko sicer dovoljenja za poseg po predpisih o urejanju prostora ni treba pridobiti, gre pa za v poseg v zavarovano območje, kamor nedvomno sodijo območja Natura 2000. Prav tako v elektronskem sporočilu ni pravilno stališče, da Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost, postavitve tabel ne šteje med objekte, za katere bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. V tej Uredbi, točneje v Prilogi 2, so namreč objekti za oglaševanje (torej tudi označevalne table), lahko nezahtevni ali enostavni objekti. Nezahtevni objekti so tiste table, ki imajo površino večjo od 12 m2 do vključno 40 m2 in so višine do 6 m, medtem ko so enostavni objekti table površine do vključno 12 m2 in višine 5 m. Razlikovanje je, glede na določbe ZGO-1, bistvenega pomena, saj se za prve objekte zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, medtem ko za druge gradbeno dovoljenje ni potrebno, pač pa morajo le izpolnjevati pogoj, da niso grajeni v nasprotju s prostorskim aktom. Razlikovanje med tema dvema vrstama objektov je v obravnavanem primeru pomembno tudi zaradi razlikovanja v postopku, ki ga določa 105. člen ZON. Teh vprašanj tožena stranka sicer ni raziskala, vendar pa sodišče, glede na vse navedeno, meni, da bi tožeča stranka morala za postavitev označevalnih tabel v območju Natura 2000 pri za to pristojnem ministrstvu pridobiti naravovarstveno soglasje (ali odločitev, da to ni potrebno). To pa pomeni, da je odločitev tožene stranke, ki računov za table, ki so bile postavljene v varovanem območju, ni štela kot upravičen strošek, utemeljeno.

18. Tožeča stranka pa ima prav, ko navaja, da je tožena stranka v obrazložitvi odločbe neutemeljeno zapisala, da je tožečo stranko dvakrat pozvala k predložitvi soglasja lastnikov, oziroma upravljavcev nepremičnin s parc. št. 1633 k.o. ... in parc. št. 1542/33 k.o. ... za postavitev označevalnih tabel ter da naj tega tožeča stranka ne bi bila storila. Niti iz prvega niti iz drugega poziva namreč ne izhaja, da bi tožena stranka to zahtevala. Navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe je torej v tem delu v nasprotju s podatki upravnega spisa, s tem pa zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

19. Glede računov št. 21, 23 in 44 (tožena stranka trdi, da je tožeča stranka predložila le skenirane račune in ne originalov), nadalje, računa št. 36 (plačilo po avtorski pogodbi) in glede trditve, da je tožeča stranka z drugim zahtevkom iz naslova stroškov koordinacije in vodenja projektov zahtevala 6.414,58 EUR in ne le 3.278,45 EUR, sodišče ugotavlja, da obrazložitev določitve v izpodbijani odločbi ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Obrazložitev odločbe upravnega organa mora namreč obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

20. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede računov št. 21, 23 in 44 le navedla, da je ugotovila, da ne gre za originale, pač pa za skenirane dokumente. Na kakšni podlagi je prišla do takega zaključka, glede na to, da je tožeča stranka v obeh dopolnitvah zatrjevala, da gre za originale, ne pojasnjuje in zato take odločitve ni mogoče preizkusiti. V odgovoru na tožbo (ta sicer ne more nadomestiti obrazložitve) le navaja, da je to ugotovila uradna oseba z vizualnim pregledom. Tožena stranka torej ni pojasnila razlogov za svojo odločitev, prav tako tudi ni pojasnila, zakaj ni upoštevala dokazov, ki ji jih je tožeča stranka priložila dopolnitvama zahtevka. Obrazložitev njene odločitve je v tem obsegu nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. To kršitev bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku odpraviti in v primeru razhajanja s stališčem tožeče stranke glede vprašanja ali so dokumenti originalni ali ne, to ugotoviti bodisi z zaslišanjem prič, ki jih predlaga tožeča stranka, bodisi s postavitvijo izvedenca, ki bo to lahko ocenil, kolikor ne razpolaga z drugimi argumenti, razen s pavšalno ugotovitvijo uradne osebe. Sodišče enako ugotavlja tudi na račun št. 36, torej za plačilo po avtorski pogodbi.

21. Sodišče še ugotavlja, da je odločitev tožene stranke o tem, zakaj je kot znesek stroškov koordinacije in vodenja projektov upoštevala znesek 6.414,58 EUR in ne zneska 3.278,45 EUR, kot je to v zahtevku navedla tožeča stranka, neobrazložena. Šele v odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje razloge za tako odločitev, vendar pa se sodišče pridružuje ugotovitvi tožeče stranke, da ti razlogi v izpodbijani odločbi niso bili navedeni in zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

22. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3., in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

K točki II izreka:

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.