Jedro

Pravica do regresa za letni dopust sicer ne spada med tiste pravice, ki se jim delavec ne bi mogel odpovedati, vendar pa je takšno odpoved, dano vnaprej, še pred sklenitvijo delovnega razmerja, potrebno šteti za nično. Še posebej to velja v primeru, ko naj bi bila odpoved regresu za letni dopust in polni plači pogoj za sklenitev delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača regres za letni dopust za leto 1995 v višini 60.768,45 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.1996 dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (2. točka izreka) in odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka). Zoper prvostopenjsko sodbo je laično pritožbo vložila toženka, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka v pritožbi navaja, da je bila tožnica pred sklenitvijo delovnega razmerja seznanjena z ekonomskim položajem toženke in da se je strinjala z dejstvom, da dobi manjšo plačo, kot pa jo določa kolektivna pogodba, kakor tudi s tem, da ne dobi regresa za letni dopust. Očitno naj bi bilo, da se je tožnica že takrat zavestno odločila, da bo lagala v svojo korist, saj je toženka ne bi zaposlila, v kolikor se tožnica pred sklenitvijo delovnega razmerja ne bi odpovedala regresu. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je na podlagi 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 35/91 in Ur.l. RS št. 55/92 in 19/94) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava. Toženka v pritožbi ne navaja, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 365. člena ZPP/77 štelo, da toženka prvostopenjsko sodbo izpodbija v tistem delu, glede katerega ni zmagala v sporu, to je glede odločitve v 1. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi se tožnica že pred sklenitvijo delovnega razmerja odpovedala pravici do regresa za letni dopust, zaradi česar naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen. Pravica do regresa za letni dopust sicer ne spada med tiste pravice, ki se jim delavec ne bi mogel odpovedati, vendar pa je takšno odpoved, ki bi bila dana še pred sklenitvijo delovnega razmerja, potrebno šteti za nično. Še posebej pa to velja v konkretnem primeru, saj pritožba celo navaja, da naj bi bila odpoved regresu za letni dopust in polni plači pogoj za sklenitev delovnega razmerja. Delojemalec je ob pogajanju o sklenitvi delovnega razmerja toliko šibkejša stranka, da takšno pogojevanje delodajalca ne more uživati sodnega varstva. V skladu z 88. členom zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) pogodba o zaposlitvi za delavca ne sme biti manj ugodna od kolektivne pogodbe in zakona. Navedeno pomeni, da tožnica in toženka niti s pogodbo o zaposlitvi ne bi mogli dogovoriti vnaprejšnje odpovedi pravici do regresa za letni dopust, še manj pa bi bilo to možno z nekakšnim ustnim dogovorom med računovodjo tožene stranke in tožnico. Tožnica bi se pravici do regresa za letni dopust lahko odpovedala šele po njegovi zapadlosti, pa tudi v tem primeru bi tožena stranka to odpoved morala dokazovati s pisno izjavo in ne le z domnevno ustno izjavo osebi, ki za toženo stranko opravlja računovodske storitve. Razen tega je potrebno opozoriti tudi na neskladje med pritožbenimi navedbami in navedbami v odgovoru na tožbo, v katerem je toženka zatrjevala zgolj to, da je bila tožnica ob skleniti delovnega razmerja seznanjena s tem, da je izplačilo regresa za letni dopust vprašljivo. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnica upravičena do regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino regresa za letni dopust pravilno določilo ob upoštevanje 53. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS št. 26/91), to je v višini 60 % povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, ob upoštevanju povprečja zadnjih treh mesecev v letu 1995, glede na to, da tožnica zamudne obresti zahteva šele od 1.1.1996 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere drugostopenjsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 368. členom ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.