Jedro

Tožniku pred odločitvijo v postopku, ki mu je bila po določbah četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno naznanjena, ni bila dana možnost, da poda navedbe in ugovore, pomembne za vodenje postopka in odločitev.

V izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj organ šteje, da pogojna obsodba (pri čemer iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodba pravnomočna, tožnik pa je zatrjeval, da se bo zoper njo pritožil) oziroma dejanje, ki naj bi bilo predmet obsodilne sodbe (razen citiranja zakonske določbe), predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo varnosti tožnikove žene, da je podana podlaga za omejitev gibanja. Kazenska sodba tudi ni del upravnega spisa, iz obrazložitve pa tudi ni mogoč zaključek, ali se je organ z relevantnimi okoliščinami iz te sodbe sploh seznanil. Iz podatkov spisa ne izhaja opis dejanja, čas, način storitve in tudi ne presoja dejanja, ki je bilo podlaga za izrečen ukrep, v smislu, da tudi v času izrečenega ukrepa tožnik predstavlja za ženo resnično in dovolj resno grožnjo.

Subjektivne okoliščine tožnika kažejo, da je toženka precenila znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka je zato napačno uporabila določbo Uredbe Dublin III in neupravičeno izrekla prestrog ukrep, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da pa bi imel tožnik namen zapustiti Slovenijo in vzeti otroke s seboj, kot toženka tudi utemeljuje nesodelovanje v postopku, pa je na glavni obravnavi zanikal. Zakaj je toženka naredila sklep, da bo vzel tožnik pri pobegu s seboj še svoje otroke, pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-203/2013/140 (1312-14) z dne 5. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika pridrži zaradi ogrožanja osebne varnosti in za namen predaje, odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 ter da se zaradi izrazite begosumnosti, varstva osebne varnosti in za namen predaje v skladu z Uredbo (EU) 604/2013 pridrži na prostore Centra za tujce in sicer od 3. 12. 2018 od 11.30 do 3. 3. 2018 do 11.30 z možnostjo podaljšanja za en mesec. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 3. 12. 2018 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Povedal je, da je v Italijo vstopil približno konec junija 2018 ter tam po enem tednu zaprosil za mednarodno zaščito. V Slovenijo se je vrnil, da bi obiskal sina, ko pa ga je čakal v ustanovi, je do njega pristopila policija in ga odpeljala v pripor v Ljubljani. Izvedel je, da je žena podala lažno izjavo, da je bil nasilen ter da ji je grozil po telefonu. Obsojen je bil na devet mesecev pogojne zaporne kazni ter iz zapora izpuščen 15. 10. 2018 in pripeljan v Center za tujce. Razlogi, zaradi katerih je podal zahtevek, pa so isti kot so bili, ko je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Na vprašanje, kako namerava imeti stike z otroki je povedal, da se je že obrnil na CSD Logatec. Do žene ne sme, ker ima ukrep prepovedi približevanja. Po podanem zahtevku je bilo tožniku ustno na zapisnik omejeno gibanje zaradi ogrožanja osebne varnosti in namena predaje odgovorni državi članici ter zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil. V bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je pred podajo zahtevka v Sloveniji, že zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, 31. 7. 2018. Povedal je, da se v Italijo ne želi vrniti, ker ga bodo spet ujeli slovenski policisti in bo imel težave z njimi, saj v Sloveniji nima urejenega bivalnega dovoljenja. V Italiji ni počakal, ker je želel v Sloveniji obiskati svoje otroke. Ostati želi v Sloveniji, ker želi biti z njimi v stiku. Obsojen je bil na devet mesecev pogojne kazni, vendar se bo na sodbo pritožil. V zvezi s spoštovanjem ukrepa prepovedi približevanja ženi je odgovoril, da ga ona ne zanima, skrbi ga le za otroke. Pristojni organ je bil 30. 11. 2018 obveščen, da se zoper tujca vodi postopek zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po členu 191/III Kazenskega zakonika (KZ-1), prav tako pa je prejel 29. 11. 2018 elektronsko sporočilo s strani pravnega zastopnika žene tožnika, A.A., v katerem je napisano, da se žena zelo boji, da bi se tožnik zaradi podanih ovadb zoper njega z njene strani, maščeval njej oziroma, da bi odpeljal njune otroke in pobegnil v Italijo. Ker je bil že obsojen za kaznivo dejanje nasilništva v družini, prav tako pa obstaja velika ponovitvena nevarnost, da bo ponovno ogrožal varnost svoje žene ali pa celo odpeljal otroke iz Slovenije, s tem pa ženi onemogočil stike z lastnimi otroki, je tožniku omejil gibanje na Center za tujce zaradi varstva osebne varnosti njegove žene. Organ je migracijskim organom Italije posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je 18. 10. 2018 prejel odgovor, da tujca ne sprejmejo, ker ni razvidno, da je bil po zaključenem postopku v Sloveniji, dejansko vrnjen v izvorno državo. Dne 25. 10. 2018 je bila Italiji poslana ponovna prošnja za preučitev primera in zraven predloženi dokazi, da je bil tujec 13. 2. 2017 dejansko odstranjen iz Slovenije in vrnjen v izvorno državo. Dne 20. 11. 2018 pa je bila poslana še urgenca, organ pa še čaka na odgovor. Ocenjuje, da je tožnik izrazito begosumen, saj je 31. 7. 2018 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji, ki pa jo je, še pred zaključkom postopka zapustil in odšel v Slovenijo. V Italijo se ne želi vrniti. Dejstvo je, da so tujčevi otroci v Sloveniji, in da je tudi sam povedal, da v Sloveniji ne more prebivati, ker nima urejenega dovoljenja za prebivanje, zato je organ prepričan, da bo zapustil Slovenijo in seboj vzel še svoje otroke in tako onemogočil zaključek postopka. Zato je prepričan še toliko bolj, ker tožnik ve, da ga Slovenija želi vrniti v Italijo, kamor pa se ne želi vrniti. To dejstvo ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku (5. alinea prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih - ZTuj-2). Nadalje je bil tujec v Sloveniji že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilništva v družini, kar ustreza 3. alinei prvega odstavka ZTuj-2. S tem, ko pa je nezakonito prehajal državne meje in v Sloveniji nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. S pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tujec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati organ poudarja, da se s tem sklepom ne odloča o njegovi vrniti v Italijo, o čemer bo odločeno v dublinskem postopku, ki bo sledil, vendar pa mora tujec, da do takšnega odločanja dejansko pride ostati v Sloveniji. Pravna podlaga za odločitev je prvi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in sicer 4. in 5. alinea 1. točke. Ocenjuje pa tudi, da bo le ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi 604/2013. 2. Tožnik uvodoma opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa navedeno, da bo pridržan do 3. 3. 2018 do 11.30 ure, kar pomeni, da glede na tako zapisan datum pridržanje v sklepu sploh ni zajeto in je zato pridržan brez ustreznega sklepa. Nadalje povzema besedilo izpodbijanega sklepa ter navaja, da je tožnika obravnavalo in kaznovalo kazensko sodišče, ki je z izrekom pogojne obsodbe nedvomno ugotovilo, da pri njem ni podana tolikšna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, da bi mu bilo potrebno odvzeti prostost, zato je sedaj sklicevanje upravnega organa na zagotovitev osebne varnosti tožnikove žene, za omejitev svobode tožniku, neutemeljeno. Tega ne more spremeniti niti dopis A.A. o bojazni žene zaradi podanih kazenskih ovadb. Kakšno nevarnost naj bi konkretno predstavljal tožnik ni obrazloženo, nevarnosti, ki jih žena preko pooblaščenca navaja, pa so zelo splošne in nekonkretizirane. V nasprotju s sodiščem torej upravni organ sedaj ugotavlja veliko ponovitveno nevarnost tožnika. Neutemeljene in v ničemer izkazane so pretirane trditve o možnosti ugrabitve lastnih otrok, samo zato, ker je povedal, da želi biti v njihovi bližini. Opozoriti je potrebno, da mu je prepoved približevanja izrečena le glede žene, na pa tudi glede otrok. Omejitev gibanja iz razloga varstva osebnosti njegove žene ni utemeljena, niso podani razlogi iz 4. alinee 1. točke 84. člena ZMZ-1, ter je dejansko stanje glede tega ugotovljeno zmotno in nepopolno. V zvezi z omejitvijo gibanja po Dublinski uredbi pa navaja, da je Italijo zapustil, ker je hotel videti svoje otroke, prošnje za mednarodno zaščito pa ni vložil, ker jo je vložil že v Italiji, zato je popolnoma neutemeljena ugotovitev toženke, da naj bi prošnjo vložil, ko je ugotovil, da bo zaprt v Centru za tujce. Povedal je, da želi zaradi otrok ostati v Republiki Sloveniji, znano pa je tudi, da dovoljenja za bivanje še nima. Sklepanje toženke, da bo torej tožnik Slovenijo zapustil in sabo odpeljal tudi otroke, ter s tem onemogočil zaključek postopka, nima nobene podlage. Pristojni organ naj bi bil v to prepričan še toliko bolj zato, ker tožnik ve, da ga Slovenija želi vrniti v Italijo, kamor pa se ne želi vrniti. Samo to dejstvo ne ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku kot to določa 5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Da v Sloveniji nima dovoljenja za bivanje je tožnik povedal v drugačnem kontekstu, kot to sedaj ugotavlja toženka. Povedal je namreč, da bi imel, kolikor bi želel priti do otrok v Sloveniji ponovne probleme s policijo, glede na to, da bivanja nima urejenega. Tožnik je res prišel iz Italije v Slovenijo, za kar pa mu še ni mogoče očitati ilegalnega sprehajanja po državah in onemogočanja katerekoli državi odločati o njegovih domnevnih težavah v izvorni državi. Tožnik je zaprosil za zaščito v Italiji, od tam pa je zaradi dolgotrajnosti postopka in prvenstveno zaradi stikov z otroki prišel v Slovenijo, kjer pa je zato, ker želi ostati v Sloveniji, prosil za mednarodno zaščito. Okoliščine njegove prošnje za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, tako nikakor ne kažejo, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom. Meni, da je v njegovem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oziroma podredno, da se mu izreče blažji ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis. Na glavni obravnavi pa popravila očitno pisno napako v izreku, končni datum pridržanja v "3. 3. 2019".

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, iz razlogov po 4. in 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 6. Po 4. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

7. Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na varstvo osebne varnosti tožnikove žene. Kot je bilo navedeno v prejšnjem odstavku zakonodajalec za druge primerljive razloge javnega reda zahteva, da predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države, kolikor se jih izreče v zvezi z ukrepom pridržanja. Po presoji sodišča je treba tudi razlog varstva osebne varnosti razumeti kot temeljni interes države, kar posledično pomeni, da je poseg v prosilčevo osebno svobodo iz razloga varstva osebne varnosti dopusten le, če je to nujno potrebno. Nujnost posega pa je podana, če je izkazana resnična, sedanja in dovolj resna grožnja varnosti oseb. Iz povedanega izhaja, da je na podlagi 4. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 poseg v prosilčevo osebno svobodo mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj razlogov varstva osebne varnosti. Gre za podanost dejstev in okoliščin, ki morajo biti dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno varnost pomeni prosilec.

8. Za presojo zakonitosti izrečenega ukrepa na tej podlagi je uvodoma presoditi ali so bila pravno odločilna dejstva, na katera se opira odločitev o posegu v osebno svobodo, ugotovljena v postopku, ki je predpisan z zakonom, in prosilcu naznanjena na način, določen v četrtem odstavku 84. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da iz podatkov v spisu in izpodbijane odločbe ne izhaja (zapisnika o seznanitvi z dne 3. 12. 2018,) da bi toženka tožniku dala možnost, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o pravno odločilnih dejstvih v zvezi z razlogom varstva osebne varnosti njegove žene. Predočeno mu je bilo le zakonsko besedilo kot razlog za omejitev gibanja. Torej tožniku pred odločitvijo v postopku, ki mu je bila po določbah četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno naznanjena, ni bila dana možnost, da poda navedbe in ugovore pomembne za vodenje postopka in odločitev. Sodišče zato šteje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnik je bil šele z izpodbijanim sklepom seznanjen, da mu je bil izrečen ukrep pridržanja zaradi varstva osebne varnosti njegove žene, ki ga organ utemeljuje na podlagi obsodbe tožnika za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 in navedbah v elektronskem sporočilu A.A., baje pooblaščenca njegove žene. V izpodbijani odločbi pa ni obrazloženo zakaj organ šteje, da pogojna obsodba (pri čemer iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodba pravnomočna, tožnik pa je zatrjeval, da se bo zoper njo pritožil) oziroma dejanje, ki naj bi bilo predmet obsodilne sodbe (razen citiranja zakonske določbe), predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo varnosti tožnikove žene, da je podana podlaga za omejitev gibanja. Kazenska sodba tudi ni del upravnega spisa, tako da presoja dejanja v smislu zahteve iz 4. alinee ni bila možna, iz obrazložitve pa tudi ni mogoč zaključek ali se je organ z relevantnimi okoliščinami iz te sodbe sploh seznanil. Iz podatkov spisa ne izhaja opis dejanja, čas, način storitve in tudi ne presoja dejanja, ki je bilo podlaga za izrečen ukrep, v smislu, da tudi v času izrečenega ukrepa tožnik predstavlja za ženo resnično in dovolj resno grožnjo. Namreč na podlagi samega zaslišanja, ki ga je toženka izvedla, in ko je bil vprašan v zvezi z grožnjami, je tožnik dejanje zanikal. Povedal je tudi, da ga žena ne zanima, pač pa samo otroci. Torej na podlagi samega zaslišanja toženka ni mogla zaključiti, da tožnik predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo ženi. Da bi grožnja za tožnikovo ženo lahko obstajala v času izrečenega ukrepa, bi lahko izhajalo iz dopisa A.A., vendar pa je ta dopis splošen in nekonkretiziran, v njem ni nobenih podatkov na podlagi katerih bi lahko toženka zaključila, da tožnik predstavlja resnično, sedanjo in resno grožnjo ženi. Npr. tudi po obdobju, ko se je zgodilo dejanje, ki je bilo predmet obsodilne sodbe. Posledično, ker toženka ni ugotavljala relevantnih dejstev, izpodbijani sklep ne vsebuje pravno relevantnih razlogov, ki bi sodišče prepričali v obstoj razloga po 4. alinei ter da obstaja velika ponovitvena nevarnost, da bo tožnik ponovno ogrožal varnost svoje žene ali celo odpeljal otroke iz Slovenije. Odločbe se ne da preizkusiti, kar je nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

9. Obrazloženih pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa sodišče ni moglo sanirati tudi z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi, ki je podanost kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v 191. členu KZ-1, v zvezi z dogodki z ženo, v celoti zanikal. Pojasnjeval je, da so kazenske ovadbe, ki jih je podala žena v zvezi z njegovimi grožnjami le konstrukt, da bi družina lahko ostala v Sloveniji. Ker iz upravnega spisa in sklepa ni razviden potek dogodka, za katerega je bil tožnik obsojen, sodišče na podlagi razlogov sklepa ne more presoditi pravilnosti izreka omejitve gibanja iz razloga po 4. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka, kolikor se opira le na kazensko sodbo, obrazloži razlog glede na stališča sodišča navedena v tej sodbi in se nanašajo na stopnjo konkretizacije grožnje kot pogoja za izrek ukrepa iz razloga varstva osebne varnosti.

10. Organ je izrekel sporni ukrep tudi na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013 (Uredba Dublin III). Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

11. Izrek ukrepa pridržanja je po stališču Vrhovnega sodišča, v sodbi in sklepu I Up 26/2016, mogoče izreči ob podanosti objektivnih kriterijev za presojo okoliščin nevarnosti pobega določene osebe, ki jih določajo (najmanj) 3., 4. in 5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Iz obravnavanega sklepa izhaja, da je izrek ukrepa oziroma utemeljevanje "nevarnosti pobega" toženka utemeljila na 3. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ker je bil tožnik že pravnomočno obsojen na kaznivo dejanje nasilništva v družini. Med strankama je pravnomočnost sodbe vprašljiva, pri čemer pa je tudi ugotoviti, da dejstva pravnomočnosti kazenske sodbe toženka ni povezala s presojo okoliščine "nevarnost pobega".

12. Nadalje je toženka tožnikovo begosumnost oprla na nesodelovanje v postopku, ker je 31. 7. 2018 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Italiji, ki pa jo je, še pred zaključkom postopka zapustil in odšel v Slovenijo. Organ je zato prepričan, da bo zapustil tudi Slovenijo in s seboj vzel še otroke in tako onemogočil zaključek postopka. Pri očitku, da je tožnik zapustil Italijo pred zaključkom postopka, toženka ni presodila okoliščin konkretnega primera. Tožnik je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je od podaje prošnje v Italiji večkrat prišel v Slovenijo, da bi srečal svoje otroke, se vrnil v Italijo, razen zadnjikrat, ko so ga v Radečah, ko je v domu želel obiskati starejšega sina, zaprli. Ob takih dejanskih okoliščinah sodišče ne more slediti trditve toženke, da pomeni dejstvo, da je Italijo zapustil, ni počakal na zaključek postopka v Italiji, torej izkazanost nesodelovanja v postopku. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je organ dolžan znatno nevarnost pobega presoditi individualno na podlagi vsakega posameznega primera. Toženka pa ni ovrednotila želje tožnika ostati v Sloveniji zaradi bližine otrok, kot je svojo željo iskreno izpovedal na glavni obravnavi. Subjektivne okoliščine tožnika kažejo, da je toženka precenila znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil, saj ni pravilno ocenjena tožnikova želja, da ostane v bližini svojih otrok. Toženka je zato napačno uporabila določbo Uredbe Dublin III in neupravičeno izrekla prestrog ukrep, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Da pa bi imel tožnik namen zapustiti Slovenijo in vzeti otroke s seboj, kot toženka tudi utemeljuje nesodelovanje v postopku, pa je na glavni obravnavi zanikal. Zakaj je toženka naredila sklep, da bo vzel tožnik pri pobegu s seboj še svoje otroke, pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja.

13. Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Zadevo sodišče vrača v nov postopek v katerem naj toženka dopolni dejansko stanje ter pri tem da možnost tožniku, da svoje trditve v zvezi s tem, da njegova žena z njegove strani ni ogrožena, izkaže. V ponovnem postopku pa je toženka vezana na stališče sodišča v zvezi s presojo podanosti posameznih razlogov, kolikor bo v ponovnem postopku izrekla ukrep pridržanja na podlagi istih razlogov.