Jedro

V upravnem sporu zaradi ničnosti odločbe, začetem na predlog stranke, je pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve omejeno na v predlogu za izrek ničnosti zastavljen vsebinski okvir in določila ZUP o razlogih za ničnost upravne odločbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku dne 19. 9. 2009 vložil revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje, in sicer, ali lahko okupacijska oblast na določenem ozemlju, kjer je v veljavi še zakonodaja druge države, izvaja svoje zakone; ali so akti, izdani na podlagi take zakonodaje, pravno veljavni na okupiranem ozemlju; ter, ali je mogoče brez plačila odvzeti premoženje državljanom države, katere del ozemlja je okupiran.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 20. 9. 2006, ki je zavrnila revidentov predlog, da se tam navedene odločbe Krajevne agrarne komisije, izdane 31. 1. 1947, izrečejo za nične, ker je ugotovila, da niso podani uveljavljani ničnostni razlogi iz 1. in 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Tožena stranka je z odločbo z dne 22. 1. 2007, zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9.2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavani zadevi ni izpolnil v 5. točki te obrazložitve navedenega standarda, saj ni niti natančno opredelil in konkretiziral pomembnega pravnega vprašanja niti ni opisal njegovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. Prav tako ni navedel, katero pravno pravilo (mednarodnega prava) naj bi bilo prekršeno, niti v čem naj bi sodišče prve stopnje to pravno vprašanje rešilo nezakonito.

7. Pravno vprašanje, tako kot je zastavljeno, se po presoji Vrhovnega sodišča ne nanaša na vprašanje, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve. V tej zadevi gre za odločanje o predlogu za izrek ničnosti več odločb Krajevne agrarne komisije z dne 31. 1. 1947, zato je za odločitev o stvari pomembno, ali je podan kateri od v predlogu uveljavljanih ničnostnih razlogov. Revident v navedenem predlogu navaja, da naj bi sporne odločbe izdal glede na relevantno območje, ki je bilo prej pod Italijo, takrat nepristojen organ jugoslovanskih oblasti, to dejanje pa naj bi bilo posledica zlorab in nedovoljenih dejanj, na podlagi česar uveljavlja obstoj ničnostnih razlogov iz 1. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po navedenih določbah ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), oziroma odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka). Glede na v revidentovem predlogu zastavljeni okvir vsebine obravnavane zadeve ter določbe 1. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, pravno vprašanje glede veljavnosti predpisov, ki so bili podlaga za izdajo spornih odločb, ki ga revident zastavlja v reviziji, tako ni pomembno po vsebini te zadeve, saj takšnega ničnostnega razloga revident v obravnavanem predlogu za izrek ničnosti navedenih odločb ni uveljavljal, in se ga kot ničnostnega glede na določbe 279. člena ZUP tudi ne more uveljavljati.

8. Glede na to da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo, ta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.