Jedro

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje, ki mu je nastalo, ker nepremičnine ni uporabljal, ni pa uspel dokazati, da bi mu toženke onemogočale souporabo nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi glede odločitve o pravdnih stroških (točka II.) in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek 849,40 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 420,00 EUR, sicer pa se pritožba zavrne ter v presežku potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala, da ji prvotožena stranka (v nadaljevanju prvo toženka) in drugotožena stranka (v nadaljevanju drugo toženka) plačata vsaka znesek 884,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2018 dalje do plačila ter da ji povrneta pravdne stroške tega postopka (točka I izreka). Pod točko II je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženkama njune pravdne stroške v znesku 849,40 EUR.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z očitkom nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih z utemeljitvijo, da je bil tožnikov zahtevek na isti dejanski in pravni podlagi za obdobje od 14. 12. 2011 do 31. 1. 2016 priznan s pravnomočno sodbo in je to "pravično upoštevati tudi za obdobje 1. 2. 2016 do 3. 2. 2018". Ni jasno zakaj se za naknadno obdobje uporabnina ne bi priznala, če je tako pravno kot dejansko stanje ostalo enako. v nadaljevanju se sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočno zaključenem postopku Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 17/2013. Poudarja, da je tožnik z izpodbijano sodbo vtoževal še uporabnino za 24 mesecev, prva ugodilna sodba pa je bila izdana po 18 mesecih spornega obdobja, ter da v tem času ni prišlo do nobenih sprememb v pravnem ali dejanskem substratu. Glede na navedeno je prepričan, da je sodišče tudi materialno pravo nepravilno uporabilo. Podrejeno graja tudi odločitev o pravdnih stroških. Meni, da ni v skladu z ustaljeno sodno prakso priznanje stroškov pregleda dokumentacije, obvestil strankam in posvetov z njo, odsotnosti iz pisarne in kilometrine za zastopnika v primeru, če si stranka brez utemeljenega razloga izbere zastopnika iz kraja, ki je znatno oddaljen od sedeža sodišča. 3. Pritožba glede odločitve o tožbenem zahtevku je neutemeljena, delno je utemeljena le glede odločitve o pravdnih stroških (točka II izreka).

4. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožnik ni upravičen do uporabnine zaradi neuporabe njemu solastne nepremičnine, ker niso izpolnjeni pogoji iz naslova neupravičene obogatitve po 198. v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter posledično tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona). Na podlagi izvedenih dokazov je na podlagi skupne dokazne ocene ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva ter na njihovi podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke.

6. Nepopolno ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje je lahko predmet pritožbenega preizkusa le v okviru konkretizirano zatrjevanih pritožbenih očitkov. Teh tožnik v pritožbi ne podaja. Bistveni pritožbeni očitek je, da je bilo s pravnomočno sodbo P 17/2013 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu tožnikovemu zahtevku na isti dejanski in pravni podlagi, za obdobje od 14. 12. 2011 do 31. 1. 2016 ugodeno, zato tožniku ni jasno "zakaj naj bi bilo pravično, da se za naknadno vtoževano obdobje, to je za čas od 1.2.2016 do 13.2.2018, uporabnina ne bi priznala, če je tako pravno kot dejansko stanje ostalo enako". V tem pritožba tudi vidi bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki pa je sodišče prve stopnje ni zagrešilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka iz razloga pravičnosti, kot to želi prikazati pritožba, temveč zato, ker je na podlagi, v tem postopku ugotovljenih pravno relevantnih dejstev materialnopravno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožba želi s povzemanjem dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočno zaključenem postopku P 17/2013 smiselno doseči vezanost sodišča v obravnavani zadevi na drugo civilno sodbo, kar pa ni utemeljeno. Čeprav se presoja sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pokriva s presojo, v že pravnomočno zaključenem pravdnem postopku, in sicer se v obeh zadevah obravnava vprašanje utemeljenosti tožnika do uporabnine za njegov 1/6 solastniški delež na nepremičninah, ki so v solasti pravdnih strank, je stališče pritožbe, da je sodišče v sedanji zadevi vezano na dejansko stanje, ugotovljeno s prejšnjo pravnomočno civilno sodbo, zmotno. Tako sodna praksa kot pravna teorija sta enotni, da ni vezanosti pravdnega postopka na dejstva, ki jih je glede istega dogodka ugotovilo in v sodbi obrazložilo sodišče v drugi pravdi. V obravnavani zadevi pa je tudi historični dogodek le navidezno isti, saj zajema tožbeni zahtevek drugo časovno obdobje.1

8. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo na katerih odločilnih dejstvih temelji njegova odločitev, torej očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

9. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: „ključavnice na solastni stanovanjski hiši je zamenjal oče pravdnih strank, ko je tožnika "vrgel iz hiše" in se je tožnik izselil pred očetovo smrtjo v hišo na L., ki mu jo je podarila mama pravdnih strank. Ne držijo trditve tožnika, da sta toženki po očetovi smrti zamenjali ključavnice in mu onemogočili s tem uporabo skupnih nepremičnin. V spornem času je tožnik leto dni živel v Maleziji. Prostori, v katerih je tožnik živel pred odselitvijo so prazni in bi jih tožnik lahko uporabljal, ko je postal solastnik. Toženki nista uporabljali celotnih solastnih nepremičnin, nista jih oddajali v najem. Tožnik je imel v spornem obdobju prijavljeno začasno bivališče na spornih solastnih nepremičninah, toženki mu nista preprečevali uporabe nepremičnine.“

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje, ki mu je nastalo, ker nepremičnine ni uporabljal, ni pa uspel dokazati, da bi mu toženke onemogočale souporabo nepremičnine. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, da v kolikor solastnik drugemu solastniku uporabe nepremičnine ne preprečuje, je na svoje prikrajšanje pristal, v posledici česar temu solastniku uporabnina ne pripada.2

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da so bili toženima strankama neutemeljeno priznani določeni pravdni stroški, in sicer stroški pregleda dokumentacije (priznanih 300 točk), stroški obvestil strankam in posvetov z njo (priznanih 200 točk) ter stroška odsotnosti iz pisarne in kilometrine za odvetnika (priznanih 80 točk in 81,80 EUR). Posvet s stranko in pregled dokumentacije sta storitvi, ki sta že zajeti v drugi priznani odvetniški storitvi (sestava odgovora na tožbo). To pomeni, da ne gre za samostojni storitvi, ki bi jih sodišče odvetniku toženih strank lahko priznalo po tar. št. 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Nadalje je treba pritrditi pritožbi, da v okviru povračila stroškov postopka ni mogoče nasprotni pravdni stranki naložiti povrnitev potnih stroškov odvetnika, ki si ga je izbrala izven sedeža sodišča. V skladu z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča (razen če za to obstojijo upravičeni razlogi, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo zatrjevano).3

12. V skladu z obrazloženim je bilo potrebno pritožbi glede stroškovne odločitve delno ugoditi ter ob pravilni uporabi določb ZPP, ki urejajo povračilo pravdnih stroškov ter OT, priznati toženima strankama naslednje pravdne stroške: sestava odgovora na tožbo po tar. št. 19 OT 300 točk, pristop na narok 9. 1. 2020 po tar. št. 20 OT 300 točk, urnina 100 točk, kar skupaj znaša 700 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znese 420,00 EUR.

13. Pritožbi je bilo potrebno zato delno ugoditi in II. točko sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se znesek 849,40 EUR nadomesti z zneskom 420,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

14. Ker je tožnik s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu (zgolj delno zoper stroškovno odločitev), nosi sam svoje stroške, nastale z vložitvijo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V kolikor bi šlo za povsem identična spora (če bi bila podana istovetnost pravdnih strank - subjektivna istovetnost in istovetnost tožbenega zahtevka - objektivna istovetnost), ki šlo za pravnomočno odločeno stvar (določba 319. člena ZPP) 2 Odločbe VS RS II Ips 237/2013, II Ips 126/2014, II Ips 998/2007. 3 VSL sodba I Cp 1914/2017, VSL I Cp 1176/2017.