Jedro

Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve in dela. Zoper tožnika je namreč Švica v Schengenskem informacijskem sistemu razpisala ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje, iz odgovora švicarskih organov pa nesporno izhaja, da ne želijo, da tožnik vstopi na območje Schengena in da ne podpirajo izdaje dovoljenja za bivanje v katerikoli Schengenski državi, ne glede na to, da so podatke posredovali z uporabo obrazca M namesto z obrazcem N.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola (v nadaljevanju tožena stranka) v ponovnem postopku zavrnila prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožnik) za podaljšanje dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve in dela. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je iz informacijskega sistema, do katerega ima dostop preko registra tujcev ugotovila, da je tožnik še vedno zabeležen v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS). V ponovljenem ugotovitvenem postopku je s strani uprave kriminalistične policije prejela dopis z dne 13. 11. 2013, iz katerega izhaja, da so 23. 10. 2013 v zvezi z zaprosilom za ugotovitev interesa razpisnice, oziroma za pridobitev ustrezno izpolnjenega obrazca N v posvetovalnem postopku za tožnika, zoper katerega je Švica razpisala ukrep zavrnitve vstopa po 24. členu Uredbe ES 1987/2006, prejeli odgovor Švice na obrazcu M, v katerem varnostni organi Švice sporočajo, da so vse informacije glede razpisa že posredovali, mnenje oziroma interes organa razpisnika je izkazan in jasen in sicer da razpisnik ne želi, da omenjena oseba vstopi na območje Schengena in da ne podpira izdaje dovoljenja v katerikoli Schengenski državi. Informacijo glede izražanja njihovega stališča so sporočili z M obrazcem in za njihove razpise N obrazca ne bodo pošiljali. Glede na navedeno je tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, saj imenovani v postopku ni izkazal utemeljenih razlogov, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, zaradi katerih bi mu dovoljenje za začasno prebivanje, kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa izdalo (96. člen Schengenske izvedbene konvencije), tožnika na podlagi 1. in 5. točke tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku seznanila s potekom postopka podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje in ga pozvala, da se v danem roku opredeli do ugotovitev organa prve stopnje ter po izteku roka odločila tako kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za notranje zadeve je s svojo odločbo št.2141-26/2013/10 (1312-16) z dne 8. 4. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik sicer izpolnjuje vse zakonske pogoje, določene v Zakonu o tujcih, vendar obstajajo zadržki na podlagi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, saj je tožnik zabeležen v Schengenskem informacijskem sistemu. Upravni organ je tako na podlagi 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma izvedel postopek posvetovanja z državo razpisnico ukrepa in v postopku posvetovanja državo razpisnico ponovno prosil za posredovanje na predpisanem N obrazcu. V skladu s priročnikom SIRENE so švicarski organi svoj interes posredovali na obrazcu M, ki se v skladu s točko 4. 5.1 priročnika SIRENE uporablja za obvestilo države članice, ki je izdala razpis ukrepa, drugim državam članicam. Glede na navedeno, informacija v postopku posvetovanja z državo razpisnico, ki ni posredovana na predpisanem obrazcu (je posredovana na obrazcu M namesto na obrazcu N) ni upoštevna. Nadalje ugovarja, da bi se morali, upoštevaje 25. člen Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, švicarski organi posvetovati s slovenskimi organi ali obstajajo zadostni razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje, ker niso sprožili postopka za razveljavitev dovoljenja za bivanje po mnenju tožnika ne nasprotujejo podaljšanju dovoljenja za bivanje tožniku. Zaradi opisanega zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je tako upravni organ zmotno zaključil, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marec 2010 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dologoročno prebivanje (v nadaljevanju Konvencija) določa, da se pogodbenica, kadar obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je razpisan ukrep zavrnitve vstopa, najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala in upošteva njene interese. Dovoljenje za prebivanje kljub temu lahko izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je zoper tožnika v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS) razpisan ukrep prepovedi vstopa po 96. členu Konvencije s strani Švice, zaradi kršenja Federalnega zakona o tujcih, saj je tožnik prebival in delal v Švici ne da bi imel za to potrebno delovno dovoljenje. Iz podatkov SIS je bilo nedvomno ugotovljeno, da je zoper tožnika na podlagi 96. člena Konvencije razpisan ukrep zavrnitve vstopa v Schengensko območje. V zadevi ni sporno, da so ukrep zavrnitve vstopa zoper tožnika razpisali varnostni organi Švicarske konfederacije zaradi nezakonitega vstopa in prebivanja ter dela na črno brez dovoljenja. Ukrep je izdal Kanton WADT dne 9. 9. 2011 in velja do 8. 9. 2014. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na uporabo obrazcev Priročnika SIRENE, katerega vsebina so navodila izvajalcem v uradih SIRENE v posameznih državah članicah za izvajanje nekaterih določb Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, na odločitev v stvari ne more vplivati. Švicarski organi so sicer res posredovali dokumentacijo o kršitvi zakonodaje in zgonu tujca obrazec M, s katerim se v skladu s točko a.4.5.1 Priročnika SIRENE obveščajo druge članice glede razpisa ukrepov. Iz odgovora in prilog švicarskih oblasti pa nedvomno izhaja, da švicarski organi nasprotujejo izdaji dovoljenja za bivanje tožnika v območju Schengenskega sporazuma.

Glede na navedeno je ugovor tožnika, da so švicarske oblasti v nasprotju z točko 4.5.1. Priročnika SIRENE posredovale podatke z uporabo obrazca M, ki je namenjen obveščanju drugih držav članic namesto z obrazcem N, ki je namenjen posvetovanju z državo članico, ki je izdala razpis ukrepa preko uradov SIRENE neutemeljen. Tudi po mnenju sodišča iz dokumentacije, ki je bila posredovana s strani švicarskih oblasti nesporno izhaja, da le te ne želijo, da tožnik vstopi na območje Schengena in da ne podpirajo izdaje dovoljenja za bivanje v katerikoli Schengenski državi. Tožnik pa tudi sicer niti ne izkazuje, niti ne zatrjuje nobenega izmed tehtnih razlogov, ki bi narekovali izdajo dovoljenja za prebivanje. 25. člen Konvencije namreč v prvem odstavku dopušča izdajo dovoljenja za prebivanje v nasprotju z interesi države, katera je razpisala ukrep zavrnitve vstopa le iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravil postopka neutemeljeni.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.