Jedro

Ker ima pravdna stranka načelno pravico do izvedbe dokazov, lahko sodišče njihovo izvedbo zavrne le iz utemeljenih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v: - 2. III. točki izreka glede odločitve, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 17144/2012 z dne 9.2.2012, v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 79.408,48 EUR in v celoti v tretjem odstavku izreka, - 2. IV. točki izreka v celoti, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17144/2012 z dne 9.2.2012 razveljavi v prvem odstavku izreka za 6.011,40 EUR in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka); da se predmetni sklep o izvršbi razveljavi v prvem odstavku izreka za 19.593,95 EUR in se zahtevek v tem delu zavrne (II. točka izreka); da predmetni sklep o izvršbi ostane v veljavi v preostalem delu prvega odstavka in v celoti v tretjem odstavku izreka (III. točka izreka); da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) nadaljnje pravdne stroške v višini 3.022,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženka iz vse pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sistem nepravilno deloval že ob prevzemu v upravljanje, ni utemeljena z izvedenimi dokazi, posledično je napačna tudi presoja dolžnosti upravnika, da zagotovi pravilno delovanje v upravljanje prevzetega sistema. Nobena od pravdnih strank ni trdila in dokazovala, da je napaka sistema obstajala že od prevzema objekta s strani upravnika. Stanje sistema v trenutku, ko ga je v upravljanje prevzela tožnica, toženki ni poznano. Iz navedb tožnice ne izhaja, da bi v upravljanje prevzela nedelujoč sistem. Iz njene tretje pripravljalne vloge celo izhaja, da je prevzela sistem, za katerega je tudi sama bila prepričana, da je izveden skladno s projektno dokumentacijo in da torej pravilno deluje. Pomanjkljivosti na sistemu so se očitno pokazale šele po tem, ko je najete prostore začela uporabljati toženka (po 1.8.2008). Tudi v primeru, če je napaka v sistemu obstajala že ob prevzemu v upravljanje, mora upravnik v skladu z dolžnostjo vzdrževanja sistema po Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja objektov ... (v nadaljevanju Pogodba o upravljanju), poskrbeti za to, da se odkrite napake odpravijo. Skrb za vzdrževanje sistema nujno vključuje tudi dolžnost odpraviti napake, saj brez odpravljanja ugotovljenih napak sistema ni mogoče vzdrževati v dobrem stanju. Dolžnost odpraviti napake ne pomeni, da mora upravnik sam odpraviti vse odkrite napake, ampak pomeni predvsem to, da mora poskrbeti, da napake odpravijo za to pooblaščene osebe, s katerimi je dolžan sodelovati. Upravnik vodi projektno dokumentacijo objekta, shranjene ima načrte in tehnično dokumentacijo projekta, zato je primerno, da (v imenu etažnih lastnikov) poskrbi, da izvajalci okvarjenega sistema, ki sistem najbolj poznajo, odpravijo ugotovljene napake. Toženka je v skladu z drugim odstavkom 12. člena Pogodbe o finančnem najemu nepremičnine št. 49/2008 (v nadaljevanju Pogodba o najemu) nemudoma obvestila tožnico o ugotovljenih okvarah, ta pa bi morala v skladu s 4. členom v zvezi s 15. členom navedene pogodbe poskrbeti za odpravo napake. Ker je bila zaradi nepravilnega delovanja sistema ogrevanja in hlajenja v izstavljenih računih previsoka postavka za toploto, jo je toženka v skladu s 3. točko Aneksa k Pogodbi o najemu upravičeno prerekala in zadržala plačilo spornih terjatev. Na podlagi ocenjene prekomerne porabe toplote zaradi napake sistema sta se direktorja pravdnih strank na sestanku 29.1.2009 ustno dogovorila, da je do dokončne ureditve problema toženka dolžna plačevati le 50% stroškov ogrevanja in hlajenja. Toženka je zato prerekala izstavljene račune v letu 2009 v višini 50% te postavke. Med letom je prišlo do več sestankov, na katerih ni bil sprejet drugačen sklep glede višine stroškov ogrevanja in hlajenja, ki naj jih plačuje toženka. V letu 2010 sta se pravdni stranki poskušali poravnati, iz predlaganega besedila poravnave pa je razvidno, da je bila toženka dolžna plačevati le 50% teh stroškov. Do sklenitve pisnega dogovora glede dokončne ureditve razmerij med strankama ni prišlo, vendar to ne pomeni, da zgoraj navedeni ustni dogovor ni veljal. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tedanjih zakonitih zastopnikov pravdnih strank, temveč je zgolj na podlagi predloženih pisnih sporočil in dopisov obeh pravdnih strank zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil med pravdnima strankama kadarkoli sklenjen dogovor o tem, da se plačuje le 50% zaračunanih stroškov. Toženka ni trdila, da je bil dogovor sklenjen v pisni obliki, temveč je zatrjevala ustni dogovor. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so med strankami potekali tudi dogovori o višini (ne samo o rokih) plačila odprtih terjatev tožnice do toženke, bi moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja glede teh dejstev in glede obstoja ustnega dogovora z dne 29.1.2009 zaslišati tudi tedanja zakonita zastopnika pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen že na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Takšen zaključek je v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka od najemodajalca s sklenitvijo Pogodbe o najemu prevzela obveznost plačevanja računov, ki jih je izdala tožnica kot upravnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tak dogovor predstavlja dogovor o prevzemu dolga, zaradi česar je tožnica utemeljeno zaračunavala toženki stroške upravljanja in obratovanja. Med pravdnima strankama je torej vseskozi (od začetka najemnega razmerja) obstajal pogodbeni odnos, saj je s prevzemom dolga toženka stopila na mesto prejšnjega dolžnika. Tožnica je bila po Pogodbi o upravljanju zavezana za račun toženke pravočasno plačati zunanjim dobaviteljem njihove račune, ki jih je nato prefakturirala toženki (skupaj s stroški upravljanja). Ne drži, da za obstoj prikrajšanja tožnice ni relevantno, ali je dolgove plačala na pogodbeni ali na neposlovni podlagi. Kadar nekdo plača tuj dolg na podlagi dogovora z dejanskim dolžnikom, za plačilo obstaja pravni temelj in o neupravičeni obogatitvi dejanskega dolžnika ni mogoče govoriti. Vsebina zahtevka, ki ga ima plačnik dolga do dejanskega dolžnika je odvisna od njunega medsebojnega dogovora. V skladu s Pogodbo o upravljanju je bila tožnica upravičena mesečno izstavljati toženki račune, v katerih je prefakturirala stroške zunanjih dobaviteljev. Toženka je v skladu z določbo III. točke Aneksa upravičena zaračunane postavke prerekati in plačilo sporne terjatve iz izstavljenega računa zadržati do odprave razloga zadržanja. Ker je terjatev tožnice iz naslova stroškov ogrevanja in hlajenja še vedno sporna, do rešitve tega spora ni dolžna plačati te postavke izstavljenih računov. Ker je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je med pravdnima strankama obstajal pogodbeni odnos, zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju, podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je prikrajšanje tožnice podano že zaradi obstoja dolga tožnice do dobaviteljev energentov v korist lastnikov oziroma najemnikov prostorov (že v trenutku izstavitve računov s strani dobaviteljev energentov), in da dejanskega plačila dolga tožnica ni dolžna dokazati. Tožnica je bila namreč pogodbeno zavezana za plačilo tujega dolga, poleg tega pa prikrajšanje v sferi tožnice ne nastane, dokler dolga ne plača (II Ips 133/2010). Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Za ugotovitev, da sistem ogrevanja in hlajenja v poslovni stavbi ni bil zgrajen v skladu z relevantnimi tehničnimi predpisi in da napaka na inštalacijah obstaja vse od zagona sistema, sprejeto ob upoštevanju 214. člena ZPP (sodišče prve stopnje torej v zvezi s tem ni izvajalo dokazov), je imelo sodišče prve stopnje ustrezno trditveno podlago v navedbah same toženke. Ta je zatrjevano nepravilno delovanja sistema, zaradi katerega je prihajalo do pretiranega trošenja energije in posledično do visokih stroškov ogrevanja in hlajenja, konkretizirala z navedbami, da sistem ni bil zgrajen v skladu z relevantnimi tehničnimi predpisi oziroma v skladu s projektno dokumentacijo, saj obstaja neskladje med izvedenimi in projektiranimi inštalacijami(1). Zatrjevana napaka pri izgradnji sistema tako vključuje oziroma (molče) zajema tudi trditve, da je napaka obstajala od vsega začetka (od zagona) in da je obstajala že v trenutku, ko je upravnik prevzel sistem v upravljanje. Z navedbami, da nobena od pravdnih strank ni trdila in dokazovala, da je napaka sistema obstajala že ob prevzemu v upravljanje, pritožba tako ne more uspeti. Pritožba prav tako neutemeljeno opozarja na navedbe tožnice o tem, da je bila ob prevzemu sistema prepričana, da je izveden v skladu s projektno dokumentacijo in da deluje pravilno. Z njimi tožnica pojasnjuje le svoje prepričanje glede delovanja sistema, ki pa ni pravno relevantno. Glede na ugotovljeno naravo napake ni pomembno, kdaj so se napake v delovanju sistema pokazale, zato pritožba ne more uspeti niti s pavšalnimi navedbami, da so se napake sistema očitno pokazale, ko je najete prostore začela uporabljati toženka.

6. Ob ugotovitvi, da je sistem ogrevanja in hlajenja že od vsega začetka nepravilno deloval zaradi nepravilne izgradnje, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici kot upravnici ni mogoče naprtiti odgovornosti za njegovo nepravilno delovanje. Tožničina pogodbena obveznost vzdrževanja sistema ogrevanja in hlajenja(2) (kot tudi njena zakonska obveznost rednega vzdrževanja in obratovanja skupnih delov), ne zajema dolžnosti odprave napak, ki so posledica izgradnje sistema v nasprotju s projektno dokumentacijo, kot je to prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. V okviru dolžnosti vzdrževanja sistema ogrevanja in hlajenja je bila tožnica dolžna zagotavljati ohranjanje sistema v (tako) delujočem stanju, ni pa ga bila dolžna spreminjati v smislu njegovega izboljševanja. Da tožnica ni izpolnila kakršnekoli naloge (za spremembo tega sistema) na podlagi izrecnega dogovora oziroma naročila lastnikov, toženka ni konkretno zatrjevala. Ker po pojasnjenem v obravnavanem primeru ni šlo za okvaro prej pravilno delujočega sistema, temveč za sistem, ki zaradi napak pri izgradnji že od vsega začetka ni pravilno deloval, se pritožba neutemeljeno sklicuje na obveznosti tožnice iz Pogodbe o upravljanju in na njene obveznosti po 4. in 15. členu Pogodbe o najemu.

7. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da predstavljajo pravno podlago vtoževane terjatve določbe o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in naslednji). Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija(3), ima vtoževana terjatev za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja pogodbeno podlago, kar ne nazadnje priznava tudi pritožba. Plačilo računov dobaviteljem je tožničina pogodbena obveznost, zaračunavanje obratovalnih stroškov lastnikom ali uporabnikom posameznih delov pa je njeno pogodbeno upravičenje. Obstoj prikrajšanja (in v tem obziru vprašanje, ali je tožnica poravnala račune dobaviteljem) kot ena od predpostavk, ki morajo biti podane za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, zato v obravnavanem primeru ni relevanten. Posledično ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe, da je prikrajšanje podano šele v primeru dejanskega plačila dolga (in da je drugačno stališče sodišča prve stopnje napačno). Drži, da je sodišče prve stopnje navkljub ugotovljenim dejstvom, ki omogočajo zaključek o pogodbeni podlagi vtoževane terjatve, zaključilo, da ima ta nepogodbeno podlago, vendar navedeno ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč zmotno uporabo materialnega prava, ki jo je odpravilo pritožbeno sodišče. 8. Toženka v pritožbi priznava, da je (od lastnika) prevzela dolg za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Hkrati izpostavlja, da je na podlagi III. točke Aneksa k Pogodbi o najemu toženka upravičena prerekati zaračunane postavke in zadržati plačilo sporne terjatve iz izstavljenega računa do odprave razloga zadržanja. V zvezi z določbo III. točke Aneksa k Pogodbi o najemu velja pojasniti, da obravnavanega dejanskega stanu ni mogoče subsumirati pod omenjeno določbo. Ta določa, da se je najemodajalec glede plačilnih rokov in ostalih pogojev plačila dolžan držati zapisanih pogojev na vsakokratnem računu upravnika, le-ta pa je dolžan najemniku na njegovo zahtevo vsako oziroma katerokoli posamezno terjatev iz tega računa dokumentirano utemeljiti; v primeru, če ostane katerakoli posamična terjatev iz računa upravnika do plačilnega roka sporna, najemojemalec poravna nesporni del, plačilo sporne terjatve pa zadrži do odprave razloga za zadržanje. V primeru, ko toženka osporava terjatev za plačilo stroškov ogrevanja in hlajenja iz razloga, ker so (tako visoki stroški) posledica nepravilnega delovanja sistema ogrevanja in hlajenja, omenjena določba ni uporabljiva in tudi ne omogoča zadržanja plačila do odprave pomanjkljivosti sistema ogrevanja in hlajenja, kot to zmotno meni toženka. Poleg tega o podanem razlogu za zadržanje (spornosti terjatve) glede na vsebino te določbe tudi ni mogoče več govoriti, ko upravnik na zahtevo dokumentirano utemelji terjatev, najkasneje pa z odločitvijo sodišča. 9. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo glede zatrjevanih dogovorov o višini plačila odprtih terjatev tožnice do toženke in glede obstoja ustnega dogovora z dne 29.1.2009, sklenjenega med direktorjema pravdnih strank, da je do dokončne ureditve problema toženka dolžna plačevati le 50% stroškov ogrevanja in hlajenja, zaslišati tedanja direktorja pravdnih strank. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala takšne vsebine ustnega dogovora z dne 29.1.2009, kot jo navaja v pritožbi(4). Po njenih navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje sta se direktorja pravdnih strank na omenjenem sestanku dogovorila (le) o začasnem moratoriju glede plačevanja stroškov ogrevanja in hlajenja do dokončne ureditve delovanja sistema (zato je v letu 2009 plačevala le stroške električne energije in vode, plačilo spornih stroškov pa je zavračala). Navajala pa je, da je v letu 2010 med pravdnima strankama obstajalo soglasje, da toženka plačuje le 50% stroškov ogrevanja in hlajenja (zato je od marca 2010 dalje prerekala 50% stroškov ogrevanja in hlajenja v izstavljenih računih, neprerekani del pa je poravnala). V zvezi s tem je predlagala tudi dokaz z zaslišanjem tedanjih zakonitih zastopnikov pravdnih strank (I. E. in J. P.). Sodišče prve stopnje je izvedlo le listinske dokaze, nato pa na njihovi podlagi zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da bi bil s tožnico kadarkoli sklenjen dogovor o tem, da naj plačuje zgolj 50% zaračunanih stroškov ogrevanja in hlajenja. Ker ima pravdna stranka načelno pravico do izvedbe dokazov, lahko sodišče njihovo izvedbo zavrne le iz utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem I. E. in J. P. zavrnilo z obrazložitvijo, da je lahko dejstva dovolj zanesljivo ugotovilo z vpogledom v listinske dokaze. Navedena utemeljitev ne prepriča o upravičeni zavrnitvi predlaganega dokaza. Na podlagi listinskih dokazov, iz katerih naj bi bilo po obrazložitvi sodišča prve stopnje razvidno njuno razumevanje posameznih ustnih sestankov in doseženih dogovorov, namreč o tem ni mogoče zaključiti. Nastali so v razmeroma kratkem časovnem obdobju v letu 2010 v zvezi s poskusi pravdnih strank doseči pisen dogovor, zato že iz tega razloga ne morejo izkazovati vsebine vseh sestankov med pravdnima strankama v letu 2010 in na njih doseženih dogovorov. Poleg tega iz njih ne izhaja jasno, kaj sta se pravdni stranki na sestankih dogovorili oziroma kaj štejeta, da sta se dogovorili. V dopisu z dne 5.11.2010 (B43) zakoniti zastopnik tožnice celo sam omenja dogovarjanja o plačilu stroškov ogrevanja v višini 50%. Za razjasnitev spornega dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim dogovorom o plačilu stroškov ogrevanja in hlajenja le v višini 50% je po obrazloženem zaslišanje tedanjih zakonitih zastopnikov pravdnih strank nedvomno potrebno.

10. Po obrazloženem je temelj tožbenega zahtevka za plačilo stroškov upravljanja in stroškov obratovanja podan. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov upravljanja in stroškov obratovanja, ki ne predstavljajo stroškov ogrevanja in hlajenja, po višini v celoti utemeljen. Izpodbija izključno ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine vtoževanih stroškov ogrevanja in hlajenja. Ker bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, od katerih je odvisna višina stroškov ogrevanja in hlajenja (ki jih toženka dolguje tožnici), izvesti dokaze, ki jih neutemeljeno ni izvedlo, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na plačilo stroškov ogrevanja in hlajenja v skupnem znesku 79.408,48 EUR (omenjeni znesek predstavlja seštevek neplačanih vtoževanih zneskov po postavki ogrevanje/hlajenje). Ob upoštevanju, da je toženka po ugotovitvah sodišča prve stopnje zavračala le tiste dele računov, ki so se nanašali na postavko ogrevanje/hlajenje in ob upoštevanju opravljenih delnih plačil, ostajajo predmet presoje sodišča prve stopnje še vtoževani stroški ogrevanja in hlajenja v zneskih 1.742,97 EUR po računu št. 0901669 z dne 1.2.2009, 6.418,52 EUR po računu št. 0903190 z dne 28.2.2009, 5.942,70 EUR po računu št. 0905750 z dne 31.3.2009, 4.157,21 EUR po računu št. 0907291 z dne 30.4.2009, 2.845,13 EUR po računu št. 0908888 z dne 30.5.2009, 3.072,11 EUR po računu št. 0910464 z dne 30.6.2009, 5.105,24 EUR po računu št. 0912094 z dne 31.7.2009, 3.182,02 EUR po računu št. 0913494 z dne 31.8.2009, 3.934,62 EUR po računu št. 0915290 z dne 30.9.2009, 4.511,10 EUR po računu št. 0917033 z dne 31.10.2009, 4.439,11 EUR po računu št. 0918541 z dne 30.11.2009, 3.966,41 EUR po računu št. 0920127 z dne 31.12.2009, 5.283,47 EUR po računu št. 1001726 z dne 31.1.2010, 2.587,71 EUR po računu št. 1003167 z dne 28.2.2010, 1.495,26 EUR po računu št. 1004946 z dne 31.3.2010, 3.384,07 EUR po računu št. 1006664 z dne 30.4.2010, 1.151,11 EUR po računu št. 1008231 z dne 31.5.2010, 1.350,64 EUR po računu št. 1011422 z dne 31.7.2010, 1.206,75 EUR po računu št. 1012973 z dne 31.8.2010, 942,61 EUR po računu št. 1014530 z dne 30.9.2010, 1.608,74 EUR po računu št. 1016495 z dne 31.10.2010, 1.557,08 EUR po računu št. 1018147 z dne 30.11.2010, 1.886,40 EUR po računu št. 1019898 z dne 31.12.2010, 1.841,55 EUR po računu št. 1101717 z dne 31.1.2011, 1.699,68 EUR po računu št. 1103679 z dne 28.2.2011, 1.699,13 EUR po računu št. 1105394 z dne 31.3.2011, 273,53 EUR po računu št. 1107105 z dne 30.4.2011, 278,85 EUR po računu št. 1108769 z dne 31.5.2011, 305,01 EUR po računu št. 1110588 z dne 30.6.2011, 298,24 EUR po računu št. 1115611 z dne 30.9.2011, 912,68 EUR po računu št. R-11/8439 z dne 30.11.2011, 328,83 EUR po računu št. R-11/10857 z dne 31.12.2011. 11. Razveljavitev odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. O njih bo mogoče odločiti šele, ko bo znan končni uspeh pravdnih strank.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi za znesek 79.408,48 EUR (ki predstavlja vtoževane stroške ogrevanja in hlajenja), in glede izvršilnih stroškov, ter v odločitvi o pravdnih stroških; v tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z zaslišanjem I. E. in J. P., nato pa ponovno presoditi, ali je toženki uspelo dokazati dogovor o plačevanju le 50% zaračunanih stroškov ogrevanja in hlajenja. Po ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev, bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo vtoževanih stroškov ogrevanja in hlajenja.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) V dokaz teh navedb je predlagala vpogled v ugotovitve sodnega izvedenca za stroje in opremo z dne 2.4.2009 in v izvedensko mnenje sodnega izvedenca in cenilca za strojno stroko z dne 23.12.2012. (2) Kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

(3) Tožnica se je zavezala k pravočasnemu poravnavanju nespornih obveznosti dobaviteljem energentov in storitev, hkrati pa je pridobila upravičenje, da lastniku ali uporabniku posameznega dela objekta zaračunava skupne in pripadajoče obratovalne stroške po dogovorjenih ključih.

(4) Takšnih navedb niti ne opraviči v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP.