Jedro

Zemljiškoknjižno sodišče mora izpolnjevanje pogojev za vpis presojati strogo formalno. Med pogoji za dovolitev vpisa ni pogoja, da je oseba, proti kateri je vpis dovoljen, še živa (v nasprotnem primeru ne bi bilo nikoli mogoče izvesti sklepov o dedovanju). To je glede na zgoraj opisano načelo knjižnega pravnega prednika, v primeru pravnoposlovnih prenosov lastninske pravice pa tudi glede na razlikovanje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom v stvarnem pravu (odsvojiteljica je svoje obveznosti po pogodbi z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalnega posla) že v celoti izpolnila) logično. Okoliščina, da je darilna pogodba, ki je podlaga vpisu, v zapuščinskem postopku sporna, zato na vse povedano ne vpliva. Zemljiškoknjižno sodišče namreč zaradi opisanega načela zakonitosti ne sme odločati o morebitnih spornih dejstvih. Pritožba očitno zamenjuje materialnopravno utemeljenost predloga za vpis s procesno sposobnostjo biti stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljutomeru zavrnilo ugovor udeleženca in dovolilo vpis lastninske pravice za predlagateljico na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med predlagateljico in B.A. kot obdarjencema in M.B. kot darovalko.

2. Zoper sklep se pritožuje udeleženec in navaja, da je bil vpis dovoljen proti osebi, ki je že pokojna in zato nima sposobnosti biti stranka. O njenem premoženju teče zapuščinski postopek. Vpis tudi ni utemeljen, saj je sodišče spregledalo, da je predlagateljica skupaj z A.B. v postopku P1 na podlagi iste listine vložila izločitveni zahtevek. Predlagateljica je bila prav v zvezi z listino, ki jo je predložila v tem zemljiškoknjižnem postopku, napotena na pravdo. Postopek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila še vedno poteka. Pravica zahtevati izstavitev listine je že zastarala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med temeljna načela zemljiškega prava sodijo načelo (knjižnega) pravnega prednika, načelo vrstnega reda in načelo zakonitosti. Prvo pomeni, da je vpis v zemljiško knjigo dopusten le proti tistemu, ki je v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga vpisan kot lastnik. Po drugem sodišče izvaja vpise po vrstnem redu, kot so predlagani, odločilen je torej trenutek vložitve predloga. Po tretjem načelu pa mora sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon določa za vpis (vpis se predlaga na podlagi listine, za katero zakon določa, da je lahko podlaga za vpis, vpis mora biti dovoljen po stanju v zemljiški knjigi, kar pomeni, da listina učinkuje proti osebi, ki je vpisana kot lastnik in v korist osebe, na katero se predlaga vpis), povedano pa hkrati pomeni, da so predmet odločanja samo pogoji, ki jih določa zakon.

5. Našteta načela je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu upoštevalo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V trenutku vložitve zemljiškoknjižnega predloga je bila kot lastnica nepremičnin vpisana M.B., darilno pogodbo, ki je podlaga za vpis, je sklenila M.B. kot darovalka ter B.B. in A.B. kot obdarjenca, darilna pogodba je kot listina perfektna in vsebuje vse, kar je potrebno, da se na njeni podlagi dovoli vpis. Ker so bili torej izpolnjeni vsi pogoji, ki jih Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) določa za vpis, je odločitev sodišča prve stopnje, da dovoli vpis, oziroma da zavrne ugovor zoper sklep, s katerim je bil vpis dovoljen, pravilna.

6. Zemljiško knjižno sodišče mora izpolnjevanje pogojev za vpis presojati strogo formalno. Med pogoji za dovolitev vpisa ni pogoja, da je oseba, proti kateri je vpis dovoljen, še živa (v nasprotnem primeru ne bi bilo nikoli mogoče izvesti sklepov o dedovanju). To je glede na zgoraj opisano načelo knjižnega pravnega prednika, v primeru pravnoposlovnih prenosov lastninske pravice pa tudi glede na razlikovanje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom v stvarnem pravu (odsvojiteljica je svoje obveznosti po pogodbi z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalnega posla) že v celoti izpolnila) logično. Okoliščina, da je darilna pogodba, ki je podlaga vpisu, v zapuščinskem postopku sporna, zato na vse povedano ne vpliva. Zemljiškoknjižno sodišče namreč zaradi opisanega načela zakonitosti ne sme odločati o morebitnih spornih dejstvih. Pritožba očitno zamenjuje materialnopravno utemeljenost predloga za vpis s procesno sposobnostjo biti stranka. V predmetnem zemljiškoknjižnem postopku namreč M.B. ne nastopa kot stranka, zato pa ima položaj stranke (udeleženca) pritožnik kot njen zakoniti dedič.

7. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).