Jedro

Pridobitev predhodnega mnenja sindikata je pogoj za veljavnost sklepov o znižanju plač. Če postopek za znižanje plač ni izveden v skladu s SKPG/93 oz. panožno kolektivno pogodbo, znižanje plač ni zakonito.

Pisni dogovor med delodajalcem in sindikati je poleg obstoja razlogov ekonomske narave pogoj za zakonito znižanje plač (1. točka Tarifne priloge k SKPgd/97). Če pisni dogovor ni sklenjen (ali če utemeljeni razlogi za znižanje plač niso izkazani) znižanje plač nima pravne podlage in je zato nezakonito.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene pa delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se 4. točka izreka črta, 1. in 3. točka izreka pa se spremenita tako, da se v celoti glasita: "1. Tožena stranka je dolžna za tožnika obračunati premalo izplačano (bruto) plačo za mesece: - marec 1995 15.992,50 SIT z zapadlostjo 19.04.1995 - april 1995 13.434,10 SIT z zapadlostjo 19.05.1995 - maj 1995 16.759,40 SIT z zapadlostjo 19.06.1995 - junij 1995 12.915,30 SIT z zapadlostjo 19.07.1995 - julij 1995 21.825,80 SIT z zapadlostjo 19.08.1995 - avgust 1995 19.033,90 SIT z zapadlostjo 19.09.1995 - september 1995 22.302,30 SIT z zapadlostjo 19.10.1995 - oktober 1995 28.224,10 SIT z zapadlostjo 19.11.1995 - november 1995 30.607,80 SIT z zapadlostjo 19.12.1995 - december 1995 30.655,40 SIT z zapadlostjo 19.01.1996 - januar 1996 30.437,20 SIT z zapadlostjo 19.02.1996 - februar 1996 25.586,00 SIT z zapadlostjo 19.03.1996 - marec 1996 27.411,90 SIT z zapadlostjo 19.04.1996 - april 1996 33.427,50 SIT z zapadlostjo 19.05.1996 - maj 1996 27.606,90 SIT z zapadlostjo 19.06.1996 - junij 1996 26.664,40 SIT z zapadlostjo 19.07.1996 - julij 1996 43.365,40 SIT z zapadlostjo 19.08.1996 - avgust 1996 36.593,40 SIT z zapadlostjo 19.09.1996 - september 1996 35.656,50 SIT z zapadlostjo 19.10.1996 - oktober 1996 42.522,00 SIT z zapadlostjo 19.11.1996 - november 1996 40.028,60 SIT z zapadlostjo 19.12.1996 - december 1996 24.260,70 SIT z zapadlostjo 19.01.1997 - januar 1997 52.760,80 SIT z zapadlostjo 19.02.1997 - februar 1997 66.693,40 SIT z zapadlostjo 19.03.1997 - marec 1997 58.655,90 SIT z zapadlostjo 19.04.1997 - april 1997 39.267,70 SIT z zapadlostjo 19.05.1997 - maj 1997 19.658,70 SIT z zapadlostjo 19.06.1997 - junij 1997 58.522,20 SIT z zapadlostjo 19.07.1997 - julij 1997 61.542,80 SIT z zapadlostjo 19.08.1997 - avgust 1997 61.423,70 SIT z zapadlostjo 19.09.1997 - september 1997 61.390,00 SIT z zapadlostjo 19.10.1997 - oktober 1997 66.808,70 SIT z zapadlostjo 19.11.1997 - november 1997 56.424,30 SIT z zapadlostjo 19.12.1997 - december 1997 46.996,70 SIT z zapadlostjo 19.01.1998 - januar 1998 44.722,50 SIT z zapadlostjo 19.02.1998 - februar 1998 38.334,70 SIT z zapadlostjo 19.03.1998 - marec 1998 47.828,00 SIT z zapadlostjo 19.04.1998 - april 1998 56.965,60 SIT z zapadlostjo 19.05.1998 - maj 1998 78.958,50 SIT z zapadlostjo 19.06.1998 - junij 1998 82.353,00 SIT z zapadlostjo 19.07.1998 - julij 1998 75.009,30 SIT z zapadlostjo 19.08.1998 - avgust 1998 83.867,00 SIT z zapadlostjo 19.09.1998 - september 1998 74.793,10 SIT z zapadlostjo 19.10.1998 - oktober 1998 76.429,20 SIT z zapadlostjo 19.11.1998 - november 1998 81.790,10 SIT z zapadlostjo 19.12.1998 - december 1998 75.305,20 SIT z zapadlostjo 19.01.1999 - januar 1999 81.628,00 SIT z zapadlostjo 19.02.1999 - februar 1999 95.628,00 SIT z zapadlostjo 19.03.1998 - marec 1999 90.092,70 SIT z zapadlostjo 19.04.1998 - april 1999 83.989,70 SIT z zapadlostjo 19.05.1999 - maj 1999 87.128,40 SIT z zapadlostjo 19.06.1999 - junij 1999 78.869,60 SIT z zapadlostjo 19.07.1999 - julij 1999 76.927,10 SIT z zapadlostjo 19.08.1999 - avgust 1999 84.948,30 SIT z zapadlostjo 19.09.1999 - september 1999 89.182,90 SIT z zapadlostjo 19.10.1999 - oktober 1999 66.974,80 SIT z zapadlostjo 19.11.1999 - november 1999 83.724,30 SIT z zapadlostjo 19.12.1999 - december 1999 80.228,20 SIT z zapadlostjo 19.01.2000 - januar 2000 79.066,20 SIT z zapadlostjo 19.02.2000 - februar 2000 80.066,20 SIT z zapadlostjo 19.03.2000 - marec 2000 77.656,10 SIT z zapadlostjo 19.04.2000 in od teh zneskov plačati davke in prispevke, razliko pa nakazati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega neto zneska dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 308.277,00 SIT (namesto 299.673,70 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu (2. točka izreka, delno 1. točka) potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 33.660,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati tožeči stranki bruto razlike v plači za čas od marca 1995 do marca 2000 v bruto zneskih in z zapadlostjo mesečnih zneskov, kot izhaja iz izreka sodbe ter od teh zneskov plačati davke in prispevke, razliko pa nakazati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega neto zneska dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova regresa za letni dopust za leta 1995 do 1999 zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti davek, razliko pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega neto zneska do plačila (2. točka izreka). Poleg tega je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 299.673,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Kar zahteva tožeča stranka več, je zavrnilo (4. točka izreka) in sklenilo, da je tožba v delu, ki se nanaša na plačilo premalo izplačanih plač za čas od 1.11.1993 do 28.2.1995 umaknjena.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki - tožeča stranka zoper zavrnilni del, tožena pa zoper ugodilni del sodbe. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče njenemu zahtevku v celoti ugodilo, tožena pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ugotavlja, da so za znižanje plač pri toženi stranki obstajali razlogi v izgubi, ki jo je tožena stranka prikazovala. Odločitev sodišča ne temelji na nobenem dokazu, saj tožena stranka dokazov, da bi v resnici bila v izgubi, ni predložila. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je aktivnost sindikata v zvezi s seznanjanjem o problematiki plač pri toženi stranki štelo kot razlog za veljavno znižanje plač. Sindikat je sicer za slabo poslovanje tožene stranke ves čas vedel, vendar nikoli ni izdal soglasja za znižanje plač, direktor pa zanj uradno tudi nikoli ni prosil in sindikatu ni dal na vpogled poslovnih rezultatov. Po prepričanju tožnice le izguba ni razlog za znižanje plač. Pri toženi stranki pa nikoli ni bil sprejet sanacijski program za znižanje stroškov poslovanja, ki ne bi smel zajemati le plač, ampak tudi druge stroške.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se je prvostopenjsko sodišče v svoji sodbo sicer pravilno oprlo na določila Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, ki je veljala od junija 1994 do 1.12.1997, ter na sedaj veljavno panožno kolektivno pogodbo, ki se uprablja od 1.12.1997 dalje. Pravilno je odločilo, da je bilo znižanje plač v obdobju od 1.4.1995 do 1.6.1997 utemeljeno, kar pa zadeva obdobje po 1.6.1997, pa je po mnenju pritožbe sodišče zmotno uporabilo določila kolektivne pogodbe, ker je odločilo, da je za obdobje od 1.6.1997 dalje tožeča stranka upravičena do minimalne plače po kolektivni pogodbi, brez upoštevanja možnega znižanja izhodiščne plače. Res je, da tožeča stranka ni sklenila s sindikatom pisnega dogovora o znižanju izhodiščne plače, kot je postopek za znižanje plač opredeljevala panožna kolektivna pogodba iz leta 1997, vendar je iz dokaznega postopka evidentno, da so pri toženi stranki obstajali vsi razlogi, ki so znižanje plač opravičevali, saj bi izplačilo 100% plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev. Delavci so bili z razmerami v podjetju seznanjeni in so na znižanje plač tudi pristali. Zato tožena stranka meni, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi tudi v obdobju od junija leta 1997 dalje upoštevati določila o znižanju izhodiščnih plač, kot je to upoštevalo za obdobje do meseca junija 1997. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da zamudne obresti tečejo od 18. dne v mesecu, saj je tožena stranka v pripravljalnem spisu z dne 12.12.2000 zahtevala zamudne obresti od vsakega 19. dne v mesecu. To je bistvena kršitev določb ZPP.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožene pa le delno.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih kršitev določb postopka.

Dejansko stanje je bilo sicer pravilno in popolno ugotovljeno, vendar je sprejeta odločitev zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava deloma nepravilna (v delu, ki se nanaša na razlike v plači za obdobje do 1.6.1997, ki so bile tožniku prisojene v prenizkem znesku), sodišče pa je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek pri odločanju o obrestnem zahtevku v zvezi s prisojenimi razlikami v plači. Pritožbeno sodišče se le deloma strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo razlik do višine izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah uporabilo pravilno pravno podlago - Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 39/94 - SKPG) ter Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/97 - SKPGd) ter določbe panožnih kolektivnih pogodb, ki veljajo za toženo stranko, to je Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS št. 45/94), ki je veljala od junija 1994 do 1.12.1997 ter Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije iz l. 1997 (Ur. l. RS št. 83/97), ki velja od 1.12.1997 dalje. Pravilno je navedlo, da je v skladu z določbami navedenih kolektivnih pogodb (2. odstavek 36. člena SKPG 93, 3. odstavek 43. člena SKPGd 97) delodajalec dolžan delavcem izplačevati osnovno plačo najmanj v višini, kot je višina izhodiščne plače za posamezni tarifni razred. Le pod pogoji in po postopku, ki je določen v splošni oz. panožni kolektivni pogodbi, se plače delavcem lahko znižajo in izplačujejo pod nivojem 100% izhodiščnih plač.

Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlik v plači do izhodiščne plače za obdobje od marca 1995 do marca 2000. V tem obdobju so, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, veljali različni predpisi glede znižanja plač (glede na določbe SKPG 93 oz. SKPGd 97, panožne kolektivne pogodbe ter tarifnih prilog), tako da je bilo možno znižanje do največ 5% od 1.4.1995 dalje do 1.6.1997. Za veljavno znižanje plač je bilo potrebno izvesti postopek, ki je predviden v tarifni prilogi k SKPG oz. upoštevati merila, ki se podrobneje določijo v kolektivnih pogodbah dejavnosti. Pristojni organ je lahko odločil o znižanju plač, če bi izplačilo plač ogrozilo obstoj organizacije oz. delodajalca, če si je pridobil mnenje sindikatov pri organizaciji oz. delodajalcu. Znižanje je lahko trajalo največ 6 mesecev in se je po tem obdobju lahko podaljšalo še za enako obdobje po ponovni pridobitvi mnenja sindikatov. Podobno določbo vsebuje Tarifna priloga k panožni kolektivni pogodbi za leto 94 - odločitev o znižanju sprejme direktor podjetja s soglasjem pristojnega organa in s poprejšnjo pridobitvijo mnenja sindikata, najdlje za tri mesece, ko je ponovno potrebno preveriti pogoje in pridobiti soglasje pristojnega organa in mnenja sindikata, v primerih poslovanja z izgubo ali izvajanja sanacijskega programa. Smiselno enak je postopek po tarifnih prilogah za leto 1995, le da je dopustno znižanje le do 5%. V obdobju od 1.6.1997 dalje pa je bilo po določbah tarifne priloge možno znižanje plač začasno do 6 mesecev zaradi ohranitve delovnih mest, če bi izplačilo plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev, o čemer se morata delodajalec in sindikat dogovoriti v pisni obliki.

Za obdobje do 1.6.1997 je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožniku razlike v plači le do višine 95% izhodiščnih plač, ker je štelo, da so bile v tem obdobju plače pri toženi stranki zakonito znižane. Ugotovilo je, da so pri toženi stranki obstajali razlogi za znižanje plač, navedeni v kolektivnih pogodbah, to je izguba v poslovanju, da je odločitve o znižanju plač sprejel direktor, ki je za to pristojen in da je bil sindikat letno vsaj tri do štirikrat seznanjen o znižanju plač in je gibanje plač tudi aktivno spremljal, poleg tega pa so bili z znižanjem plač seznanjeni tudi delavci.

Po stališču sodišča prve stopnje dejstvo, da sindikat ni podal soglasja oz. mnenja, ni tako huda kršitev, da bi bilo znižanje plač neveljavno. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedenim stališčem, saj meni, da je pridobitev predhodnega mnenja sindikata pogoj za veljavnost sklepov o znižanju plač. Če postopek ni izveden tako, kot je predpisano v splošni oz. panožni kolektivni pogodbi, znižanje plač ni zakonito. Ne nazadnje je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bilo v tem obdobju znižanje plač časovno omejeno na šest oz. tri mesece, po tem roku pa bi se morali ponovno preverjati pogoji za znižanje, odločitev pa bi bilo mogoče sprejeti le po poprejšnji pridobitvi mnenja sindikata. Pritožba tožeče stranke je torej utemeljena, saj pravilno opozarja, da sindikat nikoli ni izdal soglasja za znižanje plač in da direktor od sindikata uradno nikoli ni zahteval mnenja o tem, niti dal sindikatu na vpogled poslovnih rezultatov. Ker postopek znižanja plač v obdobju od leta 1994 do 1.6.1997 ni bil izveden v skladu s predpisi, gre za nezakonito znižanje plač v nasprotju z določili splošne in kolektivne pogodbe. Zato je tožnik tudi za obdobje od maja 1995 do 1.6.1997 upravičen do razlike do 100% izhodiščne plače za ustrezni tarifni razred po kolektivni pogodbi.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da v času od 1.6.1997 dalje pri toženi stranki plače niso bile zakonito znižane, ker ni bil sklenjen pisni dogovor med delodajalcem in sindikati v skladu z navedeno določbo 1. točke Tarifne priloge k SKPG 97. Pisni dogovor je - poleg obstoja razlogov ekonomske narave, to je slabih poslovnih rezultatov, zaradi katerih je potrebno znižanje plač (zaradi ogrožanja obstoja delodajalca, ohranitve delovnih mest) - pogoj za zakonito znižanje plač. Če pisni dogovor ni sklenjen, tako kot v obravnavanem primeru, ali če utemeljeni razlogi za znižanje plač niso izkazani, znižanje plač nima pravne podlage in je zato nezakonito. Nasprotno stališče tožene stranke v pritožbi, da opustitev pisnega dogovora ni bistvena, če sicer razlogi za znižanje plač obstajajo, ni sprejemljivo. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožniku za čas od 1.6.1997 dalje priznalo razliko v plači do višine izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, je torej povsem pravilna, pritožba tožene stranke pa je v tem delu neutemeljena.

Tožena stranka opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka glede zamudnih obresti od razlik v plači, ki so bili tožnici prisojene. Tožnik je zahteval zamudne obresti od mesečnih razlik od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, sodišče prve stopnje pa mu je priznalo zamudne obresti od 18. dne v mesecu, s tem pa je tožbeni zahtevek prekoračilo. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena.

Ker so v navedenem obsegu podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo v 1., 4. in 3. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (358., 353. člen ZPP).

Sodba sodišča prve stopnje je spremenjena v 1. in 4. točki izreka tako, da se 4. točka, to je zavrnilni del, črta, v 1. točki pa so tožniku prisojene razlike do 100% izhodiščnih plač za celotno obdobje, torej tudi za čas od marca 1995 do vključno maja 1997, ker mu je sodišče prve stopnje za to obdobje neutemeljeno priznalo razliko le do 95% izhodiščnih plač in zahtevek v presežku zavrnilo. Zaradi prekoračitve zahtevka je bila potrebna sprememba tudi glede teka zamudnih obresti oz. določitve zapadlosti posameznih mesečnih razlik. Zamudne obresti od vseh prisojenih razlik tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (namesto od 18. dne v mesecu).

V 3. točki izreka pa je spremenjena odločitev o stroških postopka, tako da so stroški zvišani in priznani v celoti, ker je tožnik z zahtevkom v celoti uspel. Potrebni stroški tožeče stranke, ki jih je že sodišče prve stopnje odmerilo pravilno in v skladu z veljavno odvetniško tarifo, znašajo 183.438,50 SIT, poleg tega pa je tožeča stranka upravičena še do povračila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja, v znesku 124.838,70 SIT, tako da je tožena stranka dožna tožeči stranki povrniti skupaj 308.277,00 SIT.

Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo načelo uspeha v postopku, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP. Pritožbene stroške je odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo, pri čemer je upoštevalo nagrado glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (168.570,00 SIT). Za sestavo pritožbe je tožeča stranka upravičena do nagrade v višini 250 točk (priglasila je 750 točk, kar je previsok znesek), poleg tega pa še do 2% materialnih stroškov in 20% DDV, to je skupaj 306 točk oz. 33.660,00 SIT. Poročilo stranki, priglašeno v stroškovniku, je vključeno v nagrado za sestavo pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znesek pritožbenih stroškov, razviden iz izreka.