Jedro

Obe sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta podlago za odločitev o zvišanju toženčeve preživninske obveznosti proti mld. tožnici ugotovili v izkazanih spremenjenih okoliščinah, na podlagi katerih je bila določena prvotna preživnina (5. odstavek 132. člena ZZZDR). Pojem spremenjene okoliščine pomeni v okviru uporabe materialnega prava pravni standard, katerega vsebino izpolnjuje pravno relevantno dejansko stanje. Dejanske ugotovitve obeh sodb v tej smeri (ki v revizijskem postopku niso izpodbojne, 3. odstavek 385. člena ZPP), kot so predvsem povečane potrebe otroka, razmerje v premoženjskem stanju obeh preživninskih zavezancev, to je otrokove matere in očeta, nedvomno opravičujejo ugotovitev obstoja spremenjenih okoliščin kot pravnega standarda in s tem delno ugoditev tožbenemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da prispeva k preživljanju mld. tožnice za čas od 1.3.1991 do 31.9.1991 na 3.500,00 SIT zvišano preživnino, za čas od 1.10.1991 do 30.4.1992 na 4.500,00 SIT mesečno zvišano preživnino, od 1.5.1992 dalje pa na 9.000,00 SIT mesečno zvišano preživnino.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemejeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga toženec revizijo in uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava ter zatrjuje: sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je toženec uveljavljal že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je sledilo sodbi sodišča prve stopnje in svoje odločitve v tej smeri ni utemeljilo. Tako sodišči nista pretehtali ali pomeni sprememba v starosti mld. tožnice res bistveno spremenjeno okoliščino, ki bi upravičevala spremembo preživnine. Čeprav sta obe sodišči to okoliščino šteli kot bistveno, pa nista upoštevali, da ima toženec sedaj že tretjo preživninsko obveznost. Sodišči tudi nista ustrezno ocenili finančno stanje obeh strank. Tudi sicer dokazi niso bili ustrezno ocenjeni. Sodišči nista upoštevali določb materialnega prava, to je zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se ni izjavil o njej (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija sicer formalno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vsebinsko pa očitno uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, saj sodišču druge stopnje med drugim očita, da "svoje odločitve ne utemeljuje z ničemer", kar nedvomno pomeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tak očitek pa nima nobene podlage, saj je pritožbeno sodišče izčrpno obravnavalo uveljavljane pritožbene razloge in do njih zavzelo opredeljeno stališče. Obe sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta podlago za odločitev o zvišanju toženčeve preživninske obveznosti proti mld. tožnici ugotovili v izkazanih spremenjenih okoliščinah, na podlagi katerih je bila določena prvotna preživnina (5. odstavek 132. člena ZZZDR). Pojem spremenjene okoliščine pomeni v okviru uporabe materialnega prava pravni standard, katerega vsebino izpolnjuje pravno relevantno dejansko stanje. Dejanske ugotovitve obeh sodb v tej smeri (ki v revizijskem postopku niso izpodbojne, 3. odstavek 385. člena ZPP), kot so predvsem povečane potrebe otroka, razmerje v premoženjskem stanju obeh preživninskih zavezancev, to je otrokove matere in očeta, nedvomno opravičujejo ugotovitev obstoja spremenjenih okoliščin kot pravnega standarda in s tem delno ugoditev tožbenemu zahtevku. Revidentovi ironični očitki (npr. "skoraj smešno je ugotavljanje"...) pa tudi povsem protispisni (da npr. nobeno od sodišč ni upoštevalo določb ZZZDR, čeprav obe sodišči izrecno navajata materialnopravno podlago odločitve), gotovo ne pripomorejo k opravičevanju oziroma obrazlaganju uveljavljanega revizijskega razloga. To velja tudi glede očitka, da nobeno od sodišč "ne opazi", da ima toženec poleg dosedanjih dveh "pred zaključkom glavne obravnave" že tretjo preživninsko obveznost, saj mu je glede te okoliščine izrečno odgovorilo pritožbeno sodišče, med drugim tudi s tem, da je prišlo pri tožencu do nove preživninske obveznosti po končani glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje in ne pred njo, z ustrezno obrazloženo procesno posledico.

Ob ugotovitvi, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ni pa tudi bistvene kršitve pravdnega postopka, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena v zvezi s 386. členom ZPP) je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).